Prvi violini v simfoničnem orkestru in doma - Tatjana in Jerneja Vakselj

Tatjana in Jerneja Vakselj sta več kot le mati in hči. Iz njunega sproščenega pogovora veje obojestransko zaupanje, zavezništvo in prijateljstvo. Uglašenost, ki pride še toliko bolj do izraza, ko vešče z loki iz njunih violin izvabljata čudovite zvoke. Igrata prvo violino v krškem orkestru in sta »prvi violini« doma, se muza Tatjanin mož in Jernejin oče Anton.

A Tatjana in Jerneja nista edini glasbenici v družini Vakselj, saj se igranju na harmoniko z navdušenjem predaja tudi Jernejin mlajši brat Lovro. Muziciranje se mu nič manj ne pretaka po krvi kot sestri, pravi Tatjana, oba sta že v najzgodnejših otroških letih začela izkazovati nadpovprečen posluh, le da so Lovra po končani nižji glasbeni šoli harmonike in dveh dodatnih letih šolanja iz inštrumenta izzivi popeljali še na druga področja, medtem ko bo Neji igranje na violino že kmalu postalo njen vsakdanji kruh. A o tem nekoliko kasneje …

Zasavka z raškimi koreninami

Tatjana, rojena v družini Potecin, je odraščala v Trbovljah. A če menite, da jo je v Posavje pripeljala poroka z Leskovčanom Tonetom Vaksljem, je odgovor le deloma pravilen, saj se je skozi odraščanje pogosto mudila po naših krajih. Njen oče Andrej je bil namreč po rodu Račan, natančneje s Sel pri Raki, od koder je izvirala tudi njegova mati, rojena Hruševar, ki se je omožila s Potecinom z Notranjske. Oče Andrej je z ženo Ivano in otrokoma Andrejem in Tatjano pogosto obiskoval svoja starša pa tudi brata na Selih pri Raki in Tatjana se spominja, da so ji bili tukajšnji kraji, kolikor daleč ji seže spomin, vselej ljubi in jo navduševali, saj so po konfiguraciji terena, z odprtostjo, obdani z zelenjem, znatno odstopali od zasavskih krajev in njenih rodnih, z rudarjenjem zaznamovanih Trbovelj, ki ležijo na reliefno zaprtem dnu doline pod Posavskim hribovjem. Zato ji tudi selitev po poroki s Tonetom leta 1981, s katerim se je spoznala v Mariboru, ko je študirala na tamkajšnji višji pravni fakulteti, on pa obiskoval podiplomski študij na ekonomski fakulteti, ni predstavljala težav. Najprej sta kratek čas živela na Raki, zatem v Brežicah, nakar sta se preselila v novozgrajen dom v neposredni bližini Tonetovih staršev v Leskovec, ki so mladi družini nudili tudi podporo pri varstvu otrok. Nekaj let kasneje, leta 1990, je bila tako rekoč ponovno združena tudi s svojima staršema, ki sta se po upokojitvi iz Trbovelj preselila na Sela pri Raki.

V družini Potecin je bila glasba doma. Tudi mama Ivana je igrala violino, četudi je učenje inštrumenta predčasno prekinila zaradi smrti profesorja, oče Andrej pa je bil pevec, basist. »Skratka, pri nas se je vselej veliko pelo in igralo ob vsaki priložnosti ali zgolj za ’dober dan’. Z bratom Andrejem sva si oba želela učiti klavirja. Ker je bil starejši, je ta ’privilegij’ pripadal njemu, mene pa so pri šestih letih vpisali na pouk violine. Brat je po nekaj letih prenehal z igranjem klavirja, saj ga je moral hoditi vadit v glasbeno šolo, nakup tega inštrumenta so si lahko v drugi polovici 60. let privoščili namreč le redki, mene pa je violina zasvojila že v tolikšni meri, da je ne bi menjala več za noben drug inštrument,« pripoveduje Tatjana. Zaradi nadarjenosti in marljivih vaj je kmalu izstopala iz povprečja, zaradi česar je celo obdobje šolanja na nižji glasbeni šoli opravila veliko javnih nastopov na različnih prireditvah v kraju in drugje. Po osnovni šoli, ko je postala dijakinja trboveljske gimnazije, ji je profesorica predlagala, da nadaljuje s študijem violine in vzporedno obiskuje še srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. »Tamkaj me je na sprejemne izpite peljal oče, ki se je ob tej priložnosti dobil s tedaj že uveljavljenim klarinetistom v Ansamblu bratov Avsenik Albinom Rudanom, s katerim sta skupaj gulila šolske klopi v Krškem in zatem, kolikor je bilo mogoče, še vzdrževala stike. Dobro se spominjam Binetovih besed, ko je rekel očetu: ‘Veš kaj, Andrej, to je zelo težek kruh! Res ne vem, če bi ti priporočal, da vpišeš hčerko.’« Sprejemne izpite je sicer Tatjana uspešno opravila, a so jo natrpan urnik, obiskovanje dveh srednjih šol, vaje, trikrat tedenske vožnje z vlakom v Ljubljano in vračanja v poznih urah vse bolj izčrpavali in načeli njeno zdravje. Po enem izmed daljših in hujših obolenj je zato prekinila šolanje na srednji glasbeni šoli ter se zatem opajala in sproščala z igranjem na violino za svojo dušo.

»Hočem igrati violino. In pika!«

Gradnja hiše v Leskovcu, službovanje na banki, deljen delovni čas, delo tudi ob sobotah, skrb za družino in gospodinjstvo pa tudi tragična nesreča, v kateri je izgubil življenje prvorojenec Marko, so Tatjano domala za desetletje povsem ločili od druženja z violino, ki pa je, spravljena v ohišju na omari, kot magnet vabila Jernejo. Tatjana še vedno hrani video posnetek, ko Jerneja pri petih letih nestrpno drobenclja z nožicami, z rokami kaže na vrh omare in moleduje za violino. »No, že na posnetku se jasno vidi, kaj sem želela, a mami si je zame in Lovra zamislila učenje katerega drugega inštrumenta, verjetno zato, da bi imeli hišni band,« smeje pravi Jerneja, »denimo klavirja, a ta ni bila ne moja in kasneje tudi ne Lovrova prva izbira. Ko me je pri šestih letih vpisovala v glasbeno šolo, mi je denimo predlagala flavto, a sem bila neomajna: Hočem igrati violino. In pika!«

Poleg staršev, ki sta in še zmeraj neizmerno uživata ob Jernejinem igranju, so ji dodatno ljubezen do inštrumenta vlivali na krški glasbeni šoli tudi njeni učitelji, Barbara Smolej Fritz kot stalna profesorica, med njeno porodniško odsotnostjo pa prav tako izvrstna pedagoga Milko Jurečič, ki je od leta 2000 dalje član Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, in Andrej Kostrevc. Dve šolski leti za Jernejo so v glasbeno šolo vpisali tudi Lovra, ki je sicer nihal med željama učenja bobnov in harmonike, a je zmagala slednja. Na harmoniki je zaključil osnovno šestletno glasbeno šolo in dve leti višje stopnje, Jerneja pa poleg nižje glasbene šole še štiri leta višje stopnje, kar se je po osnovni šoli v domačem kraju po letih pokrilo tudi s šolanjem na brežiški gimnaziji. Po zaključku le-te se je vpisala na študij glasbene pedagogike na Pedagoški fakulteti v Mariboru in poleg nje zaključila tudi srednjo glasbeno šolo. Pred petimi leti se je vpisala še na zasebno glasbeno univerzo Gustav Mahler v Celovcu, s študijem je tik pred zaključkom, na kateri bo pridobila, sama temu pravi prigarala, naziv profesorice violine in koncertne glasbenice, saj študira obe smeri.

In kaj jo je spodbudilo k še dodatnemu študiju v tujini? »Najbolj poglaviten razlog je bil, ker sem si želela pridobiti širša obzorja, ob tem tudi morda nekoliko več zaposlitvenih možnosti. Definitivno mi je bila ljubezen do glasbe položena v zibelko, zatem pa rasla z mojim odraščanjem, čeprav, priznam, večkrat sem prišla v situacijo, ko sem si rekla: 'Dovolj imam.' Že v času osnovnega in srednjega šolanja, ko sem se zaradi igranja morala odreči nekaterim športnim aktivnostim, denimo nadvse ljuba mi je bila odbojka, a sem morala vselej zaradi igranja paziti na prste. Obenem je glasba poklic, ki zahteva zelo veliko odrekanja, načrtovanja, vaj. Veliko služb ni na razpolago, konkurenca je velika, še sploh sedaj, ko je svet odprt, ko izvrstni glasbeniki prehajajo dnevno s celine na celino. To je res trd kruh, kot je rekel že Albin Rudan. Trenutno me bolj vleče k poučevanju – zelo rada namreč delam z otroki in mladino – kot pa, razen igranja v komornih zasedbah, k igranju v orkestru. Sicer sem si v času študija nabrala tudi že lepo bero izkušenj z orkestralnim igranjem, a je biti instrumentalist veliko težje, kot je videti na prvi hip. Nastopi, koncerti so po večini v večernih urah in se zavlečejo pozno v noč, skozi dan moraš redno vaditi, da ostajaš v kondiciji, saj vedno lahko pride nekdo, ki je boljši od tebe. Igranje v velikem orkestru ne dovoljuje spodrsljajev ali slabega dneva, pogojeno je z maksimalno pripravljenostjo slehernega člana in njegovo osredotočenostjo, kar za seboj povleče tudi fizične in psihične obremenitve.« Poleg tega, kot še obrazloži odločitev za študij v tujini, bi lahko pri nas z zaključenim študijem glasbene pedagogike poučevala zgolj teorijo v glasbeni šoli ali pouk glasbe na osnovni šoli, z zaključenim študijem v Celovcu pa bo lahko poučevala tudi violino. Sicer Jerneja igra tudi klavir, saj je bil ta obvezen predmet na študijski pedagoški glasbeni smeri.

Že 20 let muzicirata v simfoničnem orkestru

Čeprav trenutno še niha med odločitvijo, v katero poklicno smer se bo podala, ob igranju v orkestru zelo uživa. Med najljubšimi nastopi so ji nastopi s Simfoničnim orkestrom Glasbene šole Krško, kateremu sta se z mamo Tatjano z igranjem prve violine istočasno pridružili v letu 2003. Jerneja jih je tedaj štela šele deset, Tatjana pa dobrih 30 let več, a je njena profesorica Barbara ocenila, da sta obe dovolj podkovani za orkestralno igranje. Pred Smolej Fritz je v orkester sicer Tatjano vabil že prof. Drago Gradišek, a ji je vključitev vanj onemogočalo poslovanje banke za stranke ob sobotah, v času, ko je tudi orkester izvajal vaje. »Ko sva začeli z Jernejo igrati v orkestru, smo ravno snemali glasbeno dramo Vražje dekle,« se spominja, »in ker čez dan zaradi deljenega delovnega časa in drugih obveznosti nisem mogla vaditi, sem jutro za jutrom vstajala že ob 5. uri zjutraj, da sem vadila do odhoda v službo, saj sem imela tremo in občutek, da tako velikemu zalogaju po toliko letih zgolj občasnega igranja ne bom kos«. »A z vajami hitro nadoknadiš manko,« pravi Jerneja, »igranje se mi zdi kot vožnja s kolesom. Ko se ga naučiš voziti, četudi ne vrtiš pedal daljše obdobje, tega ne pozabiš, morda si sprva samo nekoliko nesiguren. Prav tako je tudi v tem primeru, rabiš kondicijo in obnovo znanja, v principu pa še vedno znaš igrati na inštrument.« Od leta 2009 dalje je Tatjana kot predsednica tudi uradni zakoniti vodja simfoničnega orkestra, koordinacijsko usklajevanje in spremljajoče administrativno delo pa opravlja z nič manjšim žarom kot vihti lok violine.

In kako je pri Vaksljevih, ko trije muzikanti zaigrajo doma? Bučno in melodično, pravi Tatjana v zaključku našega prijetnega pomenkovanja: »Relativno pogosto zaigramo skupaj, na vseh družinskih slavjih ali drugih priložnostih internega značaja, no, pa tudi brez pravega razloga, mimogrede, ko se družinski člani zberemo skupaj. Smo zelo dobra kombinacija inštrumentov pa tudi petja. Lovro si je po koncu formalnega glasbenega izo­braževanja zelo izostril sluh, preigrava prav vse skladbe, od narodnozabavnih do umetniških in klasičnih del, je najin spremljevalec na harmoniki pa tudi najinih nastopov in nastopov simfoničnega orkestra, ki jih beleži in ovekoveči s fotografskim objektivom.« Ne nazadnje tudi mož in oče Tone ne sedi križem rok, saj za svoji violinistki v pripravah na nastope prevzame vrsto logističnih opravil, v prvi vrsti pa je – kljub temu da hodita, kot pravi sam, on in njegov posluh vsak svojo pot – velik ljubitelj glasbe in občudovalec dosežkov njemu najdražjih.

Bojana Mavsar

(članek je bil objavljen v danes, 30. 3., izdanem časopisu Posavski obzornik)

#povezujemoposavje