Časopis za pokrajino Posavje
15.08.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Rosana Horvat: S plesom diham, postal je del mene

Objavljeno: Ponedeljek, 20.07.2020    Rubrika: KULTURA Redakcija
Rosana Horvat-plesna pedagoginja (2)

Rosana Horvat (foto: P. P.)

Ko v isto poved postavimo besedi 'ples' in 'Posavje', skoraj ne gre drugače, kot da omenimo še Rosano Horvat, plesno pedagoginjo v Glasbeni šoli Krško in Plesnem društvu Imani Brežice. Priznana plesalka, plesna učiteljica in koreografinja letos obeležuje dva lepa jubileja: 20-letnico svojega pedagoškega dela in 15-letnico delovanja oddelka za sodobni ples v krški šoli.

Življenjska zgodba, prepletena s plesom, zdaj že poldrugo desetletje Posavke Rosane Horvat (rojene Štorgelj) se je začela v Velenju, kjer je že pri šestih letih pokazala veliko željo po plesu. Na vpis k pouku plesa v tamkajšnji Glasbeni šoli Fran Korun Koželjski je morala počakati še eno leto, nato pa celo osemletko plesala pri učiteljici Dragici Mavec. »Uživala sem v plesu, ker sem ugotovila, da je to moj način izražanja. Učiteljica me je vključevala v različne projekte, denimo kratke pravljice, prihode dedka Mraza … Tudi v osnovni šoli so me, ko so spoznali moje sposobnosti, velikokrat porabili za kakšno dramsko igro, proslave in podobno,« se spominja. A se je tudi zataknilo: »Kljub temu je ob vstopu v najstniška leta prišlo tudi do trenutka, ko sem želela nehati plesati, a sva šla skupaj z mami do učiteljice in se pogovorili, pa sem ostala pri plesu. Takrat sem ugotovila, da je s pogovorom možno doseči zelo veliko.«

Iz Rosaninega Velenja (Ni živleja brez Veleja, pravijo Velenjčani) je izšla cela paleta znanih glasbenikov in estradnikov: rockerji Šankrock in Res Nullius, raper 6pack Čukur, pevka Alya, saksofonist Jure Pukl, kontrabasist Robert Jukić … »V bistvu se sploh nismo zavedali, koliko potencialov imamo v mestu, ki slovi predvsem kot rudarsko, delavsko mesto. Vsi s(m)o šli na neko svojo pot …« pravi naša sogovornica.

Rosana1

Ples je način njenega izražanja (foto: Jure Kranjec Radkovič).

Takrat še ni bilo srednje šole za sodobni oz. izrazni ples, kot se je takrat imenoval, zato se je predvsem zaradi svojih risarskih sposobnosti vpisala na aranžersko šolo v Maribor. Na enodnevnem poletnem plesnem seminarju je spoznala nekaj mariborskih plesalcev, ki so jo povabili k treningom plesa v eni od tamkajšnjih plesnih šol, kamor so prihajali tudi učitelji iz tujine, med njimi tudi Fred Lasserre z otoka Guadelupe. »V tem času se je pojavila težava, saj je moj oče želel, da neham plesati ter se popolnoma posvetim šoli in ne 'zajadram' kam drugam. Tu mi je stopila v bran vzgojiteljica v dijaškem domu in prepričala očeta, da mi je pustil nadaljevati, za kar sem ji zelo hvaležna,« opiše še eno preskočeno oviro na plesni poti.

Pri sedemnajstih v New York …

Tekmovati je pričela že v zadnjem razredu osemletke, ko je prvič potekalo danes uveljavljeno tekmovanje Opus, za katerega je pripravila solo ples z naslovom Življenjski krog. »Plesala sem s posebnim pletom, ki ga je spletla moja babica. To je poseben spomin, ki ga nosim v sebi,« pove z nostalgijo v glasu. S tekmovanji na Opusu je nadaljevala tudi v srednji šoli, enkrat je dobila celo posebno nagrado za sceno. »Tako je ljubezen do plesa v meni še bolj rasla, do te mere, da sva s prijateljem, prav tako plesalcem Goranom Turnškom, odšla na osemtedensko poletno plesno šolo v New York. Šla sva na 'lov na sponzorje' za letalsko karto, šolnino ipd. Kar naenkrat sva se pri 17 letih odpravila na pot čez veliko lužo. To je bila posebna izkušnja, saj smo plesali tako rekoč od jutra do večera, učili smo se različnih plesnih tehnik, od baleta, plesnih tehnik horton, cunningham in dunham do jazza. Tam sem ugotovila, da je to to, kar želim početi in delati v življenju,« opisuje najbrž prelomen dogodek na svoji življenjski poti. Čeprav so jo od napornih treningov vsak dan bolele mišice, je v tistih tednih predvsem tehnično zelo napredovala, kar jo je spodbudilo k sanjam o študiju plesa.

Seveda se je še vrnila v Velenje oz. Maribor dokončat zadnji letnik srednje šole. Poleg v Mariboru je med vikendi plesala tudi v domačem Velenju pri Nini Mavec Krenker, kjer so ustvarjali različne predstave. Da se je občini oddolžila za šolnino v New Yorku, je naredila svojo prvo lastno predstavo Krog, ki je temeljila na romanu Triptih Agate Schwarzkobler. »V tistem trenutku mojega življenja me je nekaj v tej knjigi ' zahaklalo' in sem rekla, zakaj pa ne bi naredili nekaj na to temo?« pojasnjuje nenavaden izbor teme. Hkrati je delala tudi plesno predstavo v Plesni izbi Maribor, pri predmetu ekonomija pa še raziskovalno nalogo v okviru otroške predstave, za kar je dobila prvo nagrado na medšolskem tekmovanju. »To je bilo zame zelo aktivno leto, veliko stvari naenkrat se je odprlo, za povrh pa sem bila še odlična in mi ni bilo treba delati mature,« pove z nasmehom.

… in nato še na študij

Rosana-družinska

Družinska fotografija Horvatovih (foto: Nika in Grega photography)

Prišel je čas odločitve za študij in ker v Sloveniji ni bilo prave izbire na področju plesa, je poslala prijavo na Alvin Ailey American Dance center (Ameriški plesni center Alvina Aileya) v New Yorku. Evropejcem ni bilo treba iti fizično avdicijo, ampak so jih ocenili le na podlagi fotografij v določenih baletnih pozicijah, imeli pa so tudi njeno oceno s poletne plesne šole leto pred tem, na podlagi česar so jo sprejeli. Šola je temeljila na že prej omenjenih plesnih tehnikah, veliko so tudi nastopali in se s tem učili t. i. umetnosti nastopanja. Finančno sta ji pri šolnini pomagala Občina Velenje in JSKD, da se je lahko preživela v 'velikem jabolku' pa je med vikendi delala: v galeriji, kjer so uokvirjali slike, v t. i. coffee shopu, raznašala je letake, prodajala avstrijski 'štrudl', delala kot maserka, prodajalka v prestižni trgovini oblačil … »V treh letih študija v ZDA sem bila le dvakrat doma, tretjič sem se vrnila za vedno,« zaključi svojo ameriško izkušnjo.

Leta 2000 se je vrnila predvsem na prošnjo že omenjene Mavec Krenkerjeve, da jo v njenem Plesnem studiu N nadomešča med porodniško odsotnostjo, začela pa je učiti še v Plesni šoli Harlekin in v Plesnem forumu Celje. »Ko sem prišla nazaj, sem bila spet dolžna narediti plesno predstavo Ko si v svojem trenutku. Zanjo sem nabrala plesalce iz različnih okolij, predvsem iz Velenja, ter prijatelja Marka iz Maribora,« dodaja. Sledila je selitev v Ljubljano, kamor jo je povabil že omenjeni Lasserre, hkrati pa je učila v plesnih šolah v Ljubljani, Celju, Velenju, Novi Gorici in Novem mestu. »V tistem času je bilo veliko pomanjkanje plesnih učiteljev oz. so številni odšli in ostali v tujini. Poleg tega sem skoraj vsak vikend imela kje v Sloveniji plesni seminar,« se spominja. V Novi Gorici je bila med njenimi učenkami tudi Nastja Bremec Rynia, ki ima danes skupaj z možem priznano plesno podjetje MN Dance Company.

Z možem sta si izbrala Brežice

V naše kraje jo je, kot se to pogosto zgodi, pripeljala ljubezen. Leta 2003 je na duhovni konferenci v Zagrebu spoznala svojega bodočega moža Tomislava Horvata, doma sicer iz Slavonije. Ko jo je leta 2005 zaprosil za roko, sta se morala odločiti, kje bosta živela. »Odprla sva zemljevid in sva gledala, kakšne so možnosti. Raziskala sem plesni trg in ker sem si že ustvarila neko ime, sem želela plesno kariero graditi naprej v Sloveniji, a tudi, da se on dobro počuti. Tako sva našla Brežice in rekla: to je blizu Zagreba, da bo on lahko hodil v službo, jaz bom pa že nekaj našla,« opisuje zanimiv izbor življenjskega okolja. Najprej je poslala prošnjo na Glasbeno šolo Brežice, kjer pa niso imeli prostorskih možnosti za oddelek za sodobni ples, zato je takratni ravnatelj Dragutin Križanić njeno prošnjo posredoval krškemu kolegu Dragu Gradišku. V Krškem so ravno urejali nove prostore za glasbeno šolo v nekdanjem hotelu na Vidmu in v skladu z njenimi željami so opremili še plesno dvorano. Leta 2005 so tako v krški šoli ustanovili oddelek za sodobni ples. Koliko otrok se je v tem času plesno izobrazilo, težko oceni, vsekakor pa se je plesno področje v poldrugem desetletju zelo razvilo. »Danes imam za sabo tudi že nekaj profesionalnih učiteljic plesa, na srednjo šolo za sodobni ples so šle Zoya Koprivnik, Ema Zevnik, Nika Kurnik, Zala Mucko in Pika Klara Murenc, Sanja Spirić pa je šla študirat na Akademijo za ples v Zagreb in zdaj uči v Plesnem društvu Imani Brežice.

Omenjeno plesno društvo je še eno pomembno poglavje v njenem plesnem udejstvovanju. Ko se je preselila v Brežice, tu namreč ni bilo ponudbe na tem področju in leta 2007 je ustanovila Imani. »To ime mi je zelo pri srcu, saj je moja zelo dobra prijateljica iz New Yorka tako poimenovala svojo hčerko, ta beseda pa v enem od afriških jezikov pomeni 'vera',« pripoveduje Horvatova. »Verjela sem v to, da lahko prinesem nekaj dobrega v Brežice. Moj cilj ni bil in še vedno ni samo to, da otroke naučim plesati, ampak da otroci raziskujejo svoje talente in da jih odvrnem od alkohola, drog in drugih slabih stvari, pa tudi, da lahko sprejemajo prave odločitve za svoje življenje. Želela sem, da to postane moje poslanstvo,« nadaljuje razmišljanje.

Ples kot povezovalni element

Ravno pred kratkim se je srečala s plesalkami, ki so zaključila 14. leto plesanja, najprej v glasbeni šoli in nato v Imanijevi srednješolski skupini. »Pogovarjale smo se o tem, kako so v teh letih skozi ples razvile svoje talente, sočutje do ljudi, skrb za skupino, sposobnosti za delo in preživljanje … Tak prijeten občutek je, ko vidiš nekaj, kar si morda tudi sam uspel usmerjati,« ocenjuje rezultate svojega zdaj že dolgoletnega dela na plesnem področju, kjer je svojim plesalkam in plesalcem včasih več kot le pedagoginja, saj se z njimi pogovarja tudi o spolnosti, odvisnostih, odraščanju itd. »Moram reči, da so to super dekleta in niso dovolila, da jih družba zavede.« Sicer pa plešejo tudi fantje. »Verjamem v Boga in ta me je obdaril s sinom. Takrat sem začela veliko brati o vzgoji fantov in takrat sem se vprašala, zakaj fantje težje zdržijo pri plesu. Ugotovila sem, da imajo fantje radi ekipo, podobno kot v športu, ko jih vleče naprej. Tako sem vseh pet fantov različnih starosti v glasbeni šoli združila v neuradno skupino in postali so kot bratje. Energija in medsebojna skrb, ki sta se spletli med njimi, sta me navdušili,« opiše nastanek fantovske skupine, ki je pred sedmimi leti ob podpori ravnatelja Mitje Režmana dobila še uraden status.

Posavje se je po njenem mnenju v zadnjih 15 letih plesno zelo nadgradilo in je primerljivo z ostalimi slovenskimi regijami. »Dokaz za to je, da je vsako leto kakšna naša skupina, bodisi iz glasbene šole bodisi iz društva, izbrana na državno revijo, na državnem tekmovanju Opus plesalci dobivajo lepa priznanja, delamo odmevne plesne predstave, kot je bila letošnja predstava Tavanje, ki smo jo premierno prikazali tik pred izbruhom epidemije,« zagotavlja. Interes za ples je med mladimi vedno večji, ne nazadnje so imeli v minulem šolskem letu na krški glasbeni šoli 75 učenk in učencev v sedmih oddelkih, v Imaniju pa kar 24 srednješolskih plesalcev in plesalk, ki prihajajo predvsem iz brežiške in krške, manj pa iz sevniške občine. Meni sicer, da je pri sodobnem plesu prehod iz igre v resno delo najlažji pri najmlajših preko plesne pripravnice, morda je malo težje pri tistih, ki se vključijo kasneje. »Postopoma gradimo tako na njihovi kreativnosti kot na plesni tehniki. Velik poudarek dajemo temu, da ustvarjajo sami, pri tem jih ne smemo zavirati, tehnika pa le podkrepi to ustvarjalnost.«

Še vedno je 'lačna' plesnih nastopov

Do leta 2009 je bila zelo aktivna v plesnih predstavah v Ljubljani, Velenju in Zagrebu, po prvem porodu pa je to morala dati malce na stranski tir. Letos je po dolgem času spet stopila na oder v že omenjeni plesni predstavi Tavanje. »Bila sem 'lačna' plesnih nastopov, nekaj mi je manjkalo,« priznava, da je ob učenju in skrbi za družino (ima osemletnega sina Jono in štiriletno hčerko Luano) težko biti aktiven še na tem področju. Še vedno se plesno redno izobražuje na seminarjih in delavnicah tako v Sloveniji kot v tujini. Seveda se njeno življenje vrti predvsem okoli plesa: »S tem diham, postal je del mene. Tako kot se nekateri izražajo preko poezije, proze ali risanja, se jaz izražam preko giba.« Meni, da je gib kot sredstvo umetniškega izražanja v našem okolju do neke mere prepoznan in priznan, vendar še ne dovolj. »Vse starše, ki vpišejo otroke k sodobnemu plesu, moram spoznati s tem. To je zahteven psiho-fizični proces, ki od otroka zahteva malo več kot denimo naučiti se korake pri hip hopu, to razumeti pa je spet drug proces. Če se občutki na pravi način prenesejo v ples, je njegovo sporočilo vsakomur možno razbrati,« pojasni.

Sicer pa je družina Horvat našla svoj kotiček in zatočišče na vikendu v Ponikvah nad Veliko Dolino, kjer so se ob skrbi za zelenjavni vrt in sadovnjak 'prerodili', Rosana pa je veselje in 'izziv' našla denimo tudi v pripravi raznih likerjev po lastnih, unikatnih receptih. A o tem morda kdaj drugič v kakšnem drugem kontekstu.

Peter Pavlovič, foto: P. P., Jure Kranjec Radkovič, Nika & Grega photography in osebni arhiv

Prispevek je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam