Stoletnica smrti enega najbolj priljubljenih brežiških župnikov

10. septembra, na dan stote obletnice smrti, so v cerkvi sv. Roka v Brežicah predstavili življenje in delo Josipa Mešička, brežiškega župnika, dekana, citrarja in avtorja skladb za citre. Sodobniki ga označujejo kot »dušo slovenstva« v tedaj z nemštvom obremenjenih Brežicah.

Mešiček je v Brežicah deloval 31 let

Josipa Mešička, ki je v Brežicah deloval med letoma 1892 in 1923, prva tri leta kot provizor in kaplan, nato pa kot župnik, je predstavila etnologinja dr. Ivanka Počkar. Rojen je bil v Sevnici leta 1865. Na Volčjem pri Sromljah je imel ’gorco’ z vinogradom, med ljudmi znano kot Mešičkovína. V mašnika je bil posvečen 18. julija 1887, nato je bil do leta 1891 kaplan v Šmartnem pri Velenju, nakar je prišel v Brežice, kjer je deloval vse do prezgodnje smrti leta 1923. Od leta 1902 je bil dekan videmske dekanije, leta 1918 častni lavantinski kanonik. Bil je tudi knezoškofijski duhovni svetnik, član okrajnega šolskega sveta, občinskega sveta in ravnateljstva Posojilnice, načelnik podružnice Kmetijske družbe, poleg tega pa še eden od soustanoviteljev brežiškega Sokola, vodja salonskega orkestra, igralec, režiser, muzikus, izboren pevovodja v cerkvi in Čitalnici, član odbora brežiške Čitalnice, baritonist, izvrsten citrar in učitelj citer, pisec citrarskih skladb in priredb, vešč risar, režiser, šaljivec, družabnik, narodnjak, duša slovenstva, animator kulturnega in družabnega življenja v Brežicah ter še marsikaj.

Z denarno pomočjo je pomagal tudi prizadetim v potresu leta 1917

Pomembno vlogo je imel tudi kot eden od osmih članov kriznega odbora oz. odbora za pomoč okrajnega glavarstva Brežice. Po velikem brežiškem potresu leta 1917, ko v Curhalekovi hiši na Mostecu št. 13 ni bilo več mogoče bivati (14.000 kron škode), je dekan Mešiček predlagal, da se družini dodeli nujna pomoč v višini 4000 kron, kar je bilo tudi sprejeto. Enako nujna pomoč, vendar v višini 250 kron, je bila odobrena tudi Martinu Golobiču in še kateremu. Bil je tudi član po potresu ustanovljenega »odbora za pomoč« (Hilfskommitee). Odbor je vodil vodja okrajne uprave dr. Neuwirth ali namestnik okrajnega komisarja baron Steeb, člani pa so bili: župan Schniderschitsch, dekan Mešiček, član občinskega odbora Karl del Cott in učitelj Ignatz Suppan. Vsaj v primeru poškodovane Simonove hiše, Trnje 18, ki jo je – tako kot mnoge druge – popravljala vojska, je v znesku 40 kron kot dodatek za inženirce plačal sam dekan Mešiček.

Med župljani je bil močno priljubljen

Kot priljubljen župnik je bil pogosto povabljen na poroko, zlasti v hiše premožnejših meščanov. Da je bil med župljani močno priljubljen, je izpričalo več prebivalcev Brežic, rojenih v začetku 20. stoletja, med njimi primarij v brežiški bolnišnici dr. Vladimir Berglez, ki je zatrdil, da so pred prvo svetovno vojno Slovenci v Brežicah držali skupaj, »duša slovenstva pa je bil duhovnik Mešiček«, zelo družaben človek, dober organizator in tudi eden od soustanoviteljev brežiškega Sokola ter glasbenik, ki je vodil »salonski orkester«. Ne glede na versko ali politično pripadnost so Brežičani sodelovali v sokolskem in salonskem orkestru, ki ga je vodil Josip Mešiček. Bil je tudi izvrsten pevovodja. Mešiček je organiziral in vodil igre ter pevske in glasbene koncerte, zlasti citrarske, v Narodnem domu v Brežicah – središču kulturnega in družabnega življenja. Goreče je sodeloval pri številnih igrah, pevskih in citrarskih koncertih, predavanjih in proslavah. Sodobniki ga označujejo kot »dušo slovenstva« v tedaj z nemštvom obremenjenih Brežicah.

Mešiček je bil baritonist in izvrsten citrar, ki je igranje na citre tudi poučeval. Kot pevovodja je imel svojčas enega najboljših pevskih zborov na Štajerskem in sicer tako v cerkvi kakor v čitalnici. Bil je tudi vešč risar, »muzík, igralec, režiser, družabnik«. Vse do svoje prezgodnje smrti v 59. letu starosti je bil animator kulturnega in družabnega življenja v Brežicah. Mešičkovi so pokopani na brežiškem pokopališču. Mešičkova grobnica je v strnjeni vrsti grobnic z visokimi nagrobniki na zahodnem delu pokopališča (nekdanjem zahodnem pokopališkem zidu), kjer grobnice dajejo videz višjega družbenega statusa pokojnikov.

Predlog o poimenovanju ulice po Mešičku

Mešičkov čut do glasbe, igre in ljubezni do sočloveka se je ohranil med ljudmi in kasneje na novo vzklil, pri tem pa prebivalci nikoli niso pozabili na najbolj priljubljenega med župniki. »Če bi bil še živ, bi ga gotovo imenovali za častnega občana Brežic, zdaj pa bi, 100 let po njegovi smrti, lahko po Josipu Mešičku poimenovali katero od brežiških ulic,« je zaključila Počkar.

Dogodek, katerega soorganizatorja sta bila Društvo 1824 in Župnija Brežice, je z melodijami obogatil citrarski kvartet GŠ Brežice v sestavi Lucija Pšeničnik, Ana Jagrič, Nevenka Kovačič in Anita Veršec, nekaj besed so spregovorili tudi predsednik Društva 1824 Jurij Žnideršič, direktorica Posavskega muzeja Brežice in članica Društva 1824 Alenka Černelič Krošelj in brežiški župnik Ivan Šumljak, Žnideršič in Černelič Krošelj pa sta se ob koncu vsem nastopajočim zahvalila za sodelovanje.

R. R., foto: Davor Lipej

#povezujemoposavje