Časopis za pokrajino Posavje
13.11.2018
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

»Tiho« v krški knjižnici

Objavljeno: Petek, 14.09.2018    Rubrika: KULTURA Redakcija
DSCF1592

(z leve) Urška Kozole, Vlatka Cvelbar, Slavica Polšak, Vlasta Moškon, Jožica Kupljenk, Renata Vidic

»Ali beremo? Dovolj beremo? Kaj in kako beremo? To so vprašanja, ki so v teh dneh, ko poteka prvi Nacionalni mesec skupnega branja, še posebej izpostavljena,« je v imenu Valvasorjeve knjižnice Krško Renata Vidic dejala zbranim, ki so se v četrtek, 13. septembra, v prostorih knjižnice udeležili predstavitve knjige Zmajček in morska deklica.

»Zavedamo se, kako pomembno je branje za osebnostni razvoj in za bolj demokratično in svobodno družbo. Naša knjižnica je s pomočjo Občine Krško pozvala k sodelovanju v tem bralnem mesecu. Branje je več kot miselni proces. Lahko je tudi čustveno obarvano. Ne beremo le črk, ampak tudi nič koliko drugih simbolov, lahko beremo samega sebe in drug drugega, beremo svet, življenje,« je še dejala Vidiceva.

Sekretarka Društva gluhih in naglušnih Posavja Krško Vlasta Moškon pa je pred predstavo izrazila zadovoljstvo nad sodelovanjem s knjižnico, ki traja že 20 let, pri katerem je vezni člen knjižničarka Antonija Amon. »Prireditev, ki smo jo tokrat pripravili, je nastala tudi v počastitev Mednarodnega tedna gluhih. Izbrali smo zgodbo Katarine Picelj, ki je opremljena s slovenskim znakovnim jezikom. Zgodba je sicer namenjena mlajši populaciji in govori o komunikaciji ter o tem, kako lahko skupaj premikamo ovire, če se imamo radi,« je slikovito ponazorila Moškonova, ki je zgodbo tudi priredila in postavila v lutkovno podobo. Pripovedovalski dogodek, kakor so ga v društvu poimenovali, so oblikovali poleg Moškonove, ki je prebirala še vsebino, Slavica Polšak, Vlatka Cvelbar in Urška Kozole, v slovenski znakovni jezik pa je prevajala tolmačka Jožica Kupljenk.

Tako majhni, kakor veliki, pa so uživali ob radoživem zmajčku, ki je bil kot otrok zelo radoveden in vsi so ga mirili z besedami: »Tiho, Tiho!« Od tu je tudi dobil ime. Nekega jutra, ko je kot po navadi želel izvedeti, kaj se dogaja, so mu vsi zakričali, naj bo že enkrat tiho. Užaljen je razprl krila in poletel. Razbesnela se je nevihta in žalosten je sedel ob obali. Naenkrat je v morju zagledal deklico, ki ga je vabila, naj se ji pridruži morju. Željan družbe je zaplaval v morje in ugotovil, da se tu sporazumevajo z rokami. Z deklico sta priplavala do ogromne skale, ki je zapirala vhod v votlino, v kateri so živele še druge morske deklice. S skupno močjo jima je uspelo premakniti skalo in jih rešiti. V zahvalo je dobil školjko. Zmajčka radovednost še vedno žene naprej in pripravljen je na pripoved še kakšne izmed svojih zgodb.

M. H.
 
« Nazaj na seznam
»