Časopis za pokrajino Posavje
16.10.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

V krški knjižnici oprali na devetdeset

Objavljeno: Petek, 13.09.2019    Rubrika: KULTURA Redakcija
DSCN0364

Bronja Žakelj in Vilko Planinc

Literarno žehto je pod moderatorsko centrifugo bibliotekarja Vilka Planinca opravila Bronja Žakelj, ki je letos zablestela kot kresnikova nagrajenka z romanom Belo se pere na devetdeset. Valvasorjeva knjižnica Krško jo je gostila v Dvorani v parku v četrtek, 12. septembra, in dogodek poimenovala Kresnikov večer.

DSCN0377

Kresnikov večer v Dvorani v parku

Uvodoma je zbrane nagovorila direktorica krškega knjižnega hrama Urška Lobnikar Paunović: »Lepo pozdravljeni v naši knjižnici, v času, ki ga že drugo leto slavimo kot Nacionalni mesec skupnega branja. Tudi naša knjižnica in celotna krška občina, ki je leta 2017 prejela častni naziv Branju prijazna občina, se uveljavljanju branja pridružujemo s pestrim programom. Vanj uvrščamo tudi nocojšnji večer, ki ga v sklopu prireditev Poletni večeri v parku pripravljamo skupaj še z OI Krško Javnega sklada za kulturne dejavnosti in Krajevna skupnost Krško. V sklopu teh večerov že vrsto let gostimo dobitnike ali vsaj nominirance literarne nagrade kresnik in tako tudi z naše strani prispevamo k branju dobre literature in k povezovanju avtorjev z bralci.« Lobnikar Paunovićeva je še nekaj besed namenila tudi omenjeni nagradi ter pričakovanjem ob spremljanju nominacij.

Žakljeva je s svojim prijetnim nastopom in branjem odlomkov iz romana zbrane navdušila tudi s svojo odprtostjo in direktnimi sporočili. Dejala je, da je ob pisanju čutila potrebo po izpovedi, a napisano ni bilo usmerjeno v terapijo, le v odločitev, da bo na papir izlila svojo življenjsko pripoved. V začetku ni pomislila, da bi izdala knjigo, potem se je pa le odločila in nekaterim pokazala rokopis ter dobila spodbudo. Veliko ji je bilo do tega, da se z izdajo strinja oče, s katerim imata po njenih besedah zapleten odnos. Oddahnila si je, ko je dobila na njegov specifični način privolitev: »…, le izdaj jo in piši naprej. Tako sem šla v izid pomirjena.«

S Planincem sta se sprehodila tudi skozi vsebino, ob tem je odstirala tisto temno plat, ko je mama umrla za rakom in je bil pogovor o tem tabu. »Hvaležna sem, da nama z bratom niso povedali, da bo umrla za rakom na želodcu. Da pa niso povedali mami in je živela ta čas v laži, ker ji oče ni bil sposoben odkriti resnice, se mi pa ne zdi prav. Z mamino smrtjo se je vse obrnilo v tišino, vse se je prelomilo, o mami se nismo več pogovarjali, delali smo se, da je ni bilo. O mrtvi mami, takrat sem imela 14 let, se nisem mogla z nikomer pogovarjati.« Avtorica je še razkrila, da je bil njen svet brez mame drugačen, vseh dogodkov, ki so bili povezani z mamami, se je izogibala, tudi maturantskega plesa. »To je žalovanje za nekom, ki se nikoli ne neha,« je sporočila Žakljeva in odkrila, da je pri dvajsetih tudi sama zbolela za rakom. »Po naravi sem odprt tip, o svoji bolezni sem govorila odkrilo. Povedala sem, da se bojim, da me je strah. Imela sem fanta, ki me je razumel in zdravnico, ki mi je znala prisluhniti. Ljudje se ne znajo pogovarjati o bolezni, pogovor običajno zdrsne v neke klišeje. Ljudje okoli tebe ne sprejmejo bolezni, da je del tebe, da je rak tvoj, da se od raka lahko tudi umre. Rak udomačiš in se s tem sprijazniš. To je proces, ki traja leta in leta. Bolezen je v resnici zelo samotna pot, sestre v bolniški sobi ugasnejo luč, nastopi tema, takrat si sam s sabo, zanašati se moraš nase in najti v sebi mir. Lani se mi je bolezen ponovila. Bila sem sama, vendar nisem čutila potrebe, da bi poiskala pomoč pri psihologu,« je še zazvenelo v prostoru, kakor tudi, da je ganjena, ker je knjiga izšla, da se nanjo obračajo ljudje, ki v njej najdejo kaj zase.

O pisanju v prihodnje pa je pustila prosto pot z mislijo, če bo pisala, bo pisala iz istega razloga kot sedaj, ker je to najlepši trenutek, neko naravno stanje, popolnost, tisti občutki, ki se prebudijo in pritegnejo.

M. H.   
 
« Nazaj na seznam