Časopis za pokrajino Posavje
23.02.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

V kulturi rabimo širšo podporo

Objavljeno: Petek, 07.02.2020    Rubrika: KULTURA Redakcija
Goran Milovanović-GBJ (2)

Goran Milovanović

Pred slovenskim kulturnim praznikom smo k pogovoru povabili 50-letnega Gorana Milovanovića, ki dobra tri leta vodi eno osrednjih posavskih kulturnih ustanov – Galerijo Božidar Jakac Kostanjevica na Krki. V 15 letih življenja v mestecu, ki ga pomembno zaznamuje kultura, je že dodobra spoznal tako kulturni kot siceršnji utrip posavske regije, v katero se je, kljub zgodovinskim vezem z Dolenjsko, umestila tudi kostanjeviška občina.

Ko ste leta 2016 prevzeli vodenje Galerije Božidar Jakac, ste stopili v velike čevlje svojih predhodnikov, zlasti ustanovitelja ustanove, legendarnega Lada Smrekarja. Kako se po nekaj letih počutite v teh čevljih?
Sam mogoče tega niti nisem toliko čutil, ker sem že prej delal v tej hiši in sem pravzaprav vedel, v kaj stopam. Morda je bil ravno tudi razlog, da sem vedel, kako veliki so ti čevlji in da bo treba močno zavihati rokave. Imel sem tudi srečo, da je moj predhodnik Bojan Božič s prenovo hiše prišel do točke, ko smo usposobili zahodni trakt, ki je galeriji dal možnost za nove vsebine in možnost, da program bolj temeljito snujemo skozi celo leto. Tako smo zdaj zmožni delati večje mednarodne projekte, saj zadovoljujemo predpisane pogoje, da nam tuji muzeji posojajo dela. Ti novi prostori so bili dobra odskočna deska in mislim, da smo jih kar lepo izkoristili za vrsto odmevnih razstav v minulih letih. To so projekti, ki imajo tudi nacionalno veljavo.
 
Gotovo ste se vodenja galerije lotili na vsaj malo svoj način, katere glavne izzive ste si zadali?
Vodenje galerije je specifično v primerjavi z drugimi muzeji. Eno je vodenje Galerije Božidar Jakac kot ustanove, ki je specializiran likovni muzej, drugo pa je, da ima galerija sedež in upravlja z velikim kulturno-varstvenim objektom, ki je v lasti države. Naša galerija je po kvadraturi razstavnih prostorov največji muzej v Sloveniji, po drugi strani pa nam manjkajo najbolj vitalne točke, ki jih mora imeti vsak muzej: muzejska kavarna, muzejska trgovina, prostori za obmuzejske dejavnosti, da lahko v hiši preživiš in se ugodno počutiš več časa.
 
Lansko leto, v katerem ste obeležili 45 let delovanja galerije, je bilo za vas izjemno uspešno. Ponoviva, kateri so bili največji dosežki in uspehi.
Res, lani smo prejeli kar nekaj nagrad. V začetku leta smo dobili stanovsko Valvasorjevo nagrado za projekt Obrazi ekspresionizma, ki je nato gostoval v Kutni Hori na Češkem. To je bil eden velikih mejnikih in korakov naprej. Mnoge slovenske ustanove gostujejo v tujini, ampak to, da neka renomirana ustanova gosti tvojo razstavo, jo na lastne stroške prestavi v svoje okolje in katalog natisne v svojem jeziku, je izjemno redko tudi za nacionalne muzeje. S tega vidika je ne samo to, da smo slovensko umetnost iz obdobja ekspresionizma prikazali Čehom, ampak bolj to, da smo to naredili kot partnerski projekt z ustanovo na Češkem, velik uspeh. Poleg tega smo dobili še nekaj drugih nagrad: Občina Kostanjevica na Krki nam je ob 45-letnici podelila zlato plaketa, dobili smo nagrado Posavske gospodarske zbornice za inovacijo, saj iz reklamnih panojev izdelujemo torbe, kar se nam je zdela obojestransko pomembna gesta, da se zavedamo pomena kulturnega turizma kot pomembne gospodarske panoge. Zatem je še Svetlana Jakimovski Rodić za razstavo Narejeno v gozdu v našem lapidariju dobila nagrado Ivana Kobilca najboljši razstavni projekt v letu 2019. To je bilo res leto nagrad, kar pa je posledica tega, kar smo delali že v letih prej oz. je sad 45-letnega delovanja.
 
V zadnjih letih veliko stavite na že omenjene mednarodne projekte oz. sodelovanje z galerijami iz tujine, zlasti v srednjeevropskem prostoru. Se to morda že čuti tudi pri obisku galerije?
Tudi, obisk nam v zadnjih letih raste, v letu 2019 smo npr. beležili 34-odstotni porast obiskovalcev iz tujine. Pri popularizaciji so pomembni tudi drugi projekti, kot so npr. Gradovi Posavja, medregijsko povezovanje in sodelovanje z STO, to je tek na dolge proge. Mednarodni projekti so pomembni predvsem zato, da kdorkoli v tujini sploh zazna neko likovno obdobje ali delovanje majhnega naroda v nekem obdobju. Tako kot je pomembno, ko naši športniki dosežejo dober rezultat v tujini, je izjemno pomembno tudi, da so slovenski avtorji prisotni tudi na pomembnih razstavah v pomembnih ustanovah v tujini. Ravno obdobje ekspresionizma je obdobje, ko so bili naši avtorji v koraku s časom s svojimi kolegi po Evropi in imamo kaj pokazati. Seveda nam je šla na roko tudi, da so zdaj neke obletnice tega obdobja, da se je to dogajalo pred in po prvi svetovni vojni.
 
Poudarili ste že, da je kostanjeviška galerija največji muzej po razstavnih površinah v Sloveniji. Je kot takšna dovolj prepoznana, tako v lokalnem kot nacionalnem okolju?
Ko zadnje čase precej razmišljam v kontekstu povezovanj znotraj regije, se mi zdi, da moraš najprej doseči neke rezultate v tujini, potem zastrižejo z ušesi na nacionalni ravni in nato ti mogoče začnejo dajati legitimnost tudi v regijskem prostoru. Ta puščica je obrnjena iz delovanja zunaj nazaj v lokalni prostor. Človek bi seveda pričakoval, da bodo strukture, ki so za to zadolžene tudi v tem prostoru, to vsebino prepoznale kot kvaliteto in možnost, da se ta prostor odpira navzven. Konec koncev smo razglasili leto kulturnega turizma, na katerega stavimo že kar nekaj let, v zadnjem času so se evropski projekti naplavili z vsebino digitalizacije kulturne dediščine itd. Človek bi pričakoval več posluha na regionalni ravni, da bi bilo več deležnikov v Posavju spoznanih kot povezovalni turistični produkt. Prevečkrat imam občutek, da prevlada razmišljanje: Kaj pa sploh še ostane turizmu, če kultura vse pobere? Mislim, da tudi znotraj Posavja še nismo dovolj naredili na tem področju in da imamo še veliko manevrskega prostora.
 
Posavske ustanove se vendarle povezujete, denimo v projektu Gradovi Posavja.
Gradovi Posavja so model dobrega sodelovanja. Ko smo se združili, smo se pri tem zavedali, da smo si različni: da sta Galerija Božidar Jakac in Posavski muzej primerljiva po načinu delovanja, da je zgodba na gradu Rajhenburg podobno zastavljena, a ima še vedno drugačne konotacije, da zgodbi na gradovih Sevnica in Podsreda ne gresta toliko v muzejsko smer, na gradu Mokrice pa je tako in tako popolnoma drugačna. Ravno to zavedanje nas je napotilo k temu, da pogledamo, kaj imamo skupnega, kaj lahko ponudimo, kako lahko to kljub naši raznolikosti zapakiramo v eno zgodbo. Zdaj že kar nekaj let uspešno sodelujemo brez medsebojnih trenj in mislim, da se rezultati kažejo. Konec koncev smo bili prepoznani tudi v turističnih vodah z nagrado Jakob za inovativni turistični produkt in nazivom ambasador leta 2020, ki smo jo prevzeli v teh dneh. Mislim, da je to pot, po kateri bi bilo treba povezati tudi druge deležnike v posavskem bazenu v skupno ponudbo. Kdorkoli pride iz tujine k nam, se ne zaveda teh notranjih meja, ampak hoče tukaj uživati, čim več videti in dobiti informacije, kaj tukaj sploh je na voljo.
 
Kostanjevica, vključno z galerijo, je bila v preteklosti razpeta med dolenjskim in posavskim prostorom, ampak očitno ste se le našli bolj v Posavju …
Morda je bilo to tudi zato, ker smo po nekdanji muzejski mreži pokrivali precej širše področje, od Bele krajine do Celja oz. celoten jugovzhodni del Slovenije. Te delitve so pravzaprav politične, ki jih zgodovina dosti hitro pozabi in dosti hitro sprejme nove, ki nato usmerjajo delovanje kraja. Mislim, da je Posavje postalo nek faktor, ki pa je najbrž premajhen, če bi se Slovenija res odločila za regionalno ureditev države. Potem pa je vprašanje, koliko nam je blizu ideja o savski pokrajini praktično do Ljubljane ali ideja o Novem mestu kot središču. Ko bi zadeva politično zaživela v kateri koli smeri, bi bilo čez 50 let najbrž samoumevno to, kar danes ni.
 
V galeriji nedvomno pripravljate vrhunske razstave in umetniške projekte. Znamo v tem okolju, vključno z mediji, prepoznati razliko med vrhunsko umetnostjo in ljubiteljsko kulturo, če poenostavim?
To je dobro in kompleksno vprašanje, ki bi terjalo zelo kompleksen odgovor. Prvo vprašanje je, kaj kultura sploh je in zakaj jo rabimo, in pogojuje odgovor, zakaj rabimo profesionalne ustanove, ki skrbijo za našo dediščino in kvalitetno tekočo umetniško produkcijo. Tu se spet lahko dotakneva športa, kjer imamo profesionalne sestave in zelo veliko ljubiteljskih športnikov, rezultati pri enih in drugih pa so seveda različni. Tudi v kulturi so rezultati različni. Tako kot v športu se tudi v kulturi zgodi, da kdo iz ljubiteljskih voda brez formalne izobrazbe s svojim talentom, predvsem pa z delom, prestopi te meje in postane etabliran umetnik, a so takšni redki. V medijskem prostoru se je z liberalizacijo in privatizacijo seveda zgodilo precej sprememb, prav na področju te visoke kulture, ki je vedno bila elitistična. Seveda poskušamo skozi pedagoške sisteme vzgajati svojo publiko, iz česar dobimo izplen ozkega števila ljudi, ki jih bo to zanimalo in pritegnilo. Ves čas nagovarjamo ozek krog ljudi, ki pa jim to zelo veliko pomeni in daje učinek tudi nazaj v družbo. Zakaj so primerljive razstave v tujini bistveno bolj obiskane kot v Sloveniji, je verjetno sociološko vprašanje, s katerim bi se bilo treba ukvarjati. Mi seveda iščemo možnosti, kako na bolj poljuden, času primeren način predstaviti naše vsebine, vendar do določene meje, kot to počnejo tisti, ki so nam za zgled. Seveda bi si želeli več prostora in mogoče tudi nekoliko več nivelizacije tudi v medijih, kar se tiče profesionalne in ljubiteljske kulture. Mislim, da smo v galeriji v zadnjih letih tudi to bolj načrtno zastavili in več delamo na stikih z mediji, da jih poskušamo privabiti in vidim, da je nek rezultat in da tudi nacionalni mediji nekajkrat na leto pridejo k nam.
 
Ravno to sem želel vprašati, je razdalja med Ljubljano in Kostanjevico na Krki še vedno prevelika?
Zdi se mi, da boljša kot je cesta, večja je ta razdalja. Ljubljana postaja na več ravneh samozadostna, tako kot se politično centralizira, se centralizira tudi na področju kulture. Širše gledano je to premajhna kritična masa, da bi bila zmožna z večjimi koraki stopiti v mednarodni prostor, je pa seveda tudi dosežek, če si zadovoljen v svojem peskovniku in te lokalni mediji, v tem primeru ljubljanski, pokrijejo in zadeva funkcionira. Nimamo pa teh težav le mi, ampak tudi naši kolegi z obrobnih regij. Zanimivo je, da so močne galerije v Sloveniji v precej odročnih krajih, denimo Koroška galerija v Slovenj Gradcu, pa mi tukaj, Obalne galerije Piran …
 
V kostanjeviški občini veliko stavite na kulturo in turizem oz. na povezovanje teh dveh področij v t. i. kulturni turizem, v galeriji se vključujete v turistične projekte. Pa vendar, je galerija kot pomembna kulturna ustanova dovolj vključena in promovirana v turistični ponudbi občine?
Je. Galerija ima tudi z zgodbo o nastanku samostana nekoliko drugačno zgodbo, saj ni nikoli bila samo kostanjeviška. Zadnja leta po mojem mnenju dobro sodelujemo z občino,  politična struktura ima posluh in zavedanje, da je Kostanjevica v tem bazenu nekoliko specifična in da lahko stavi predvsem na kulturno dediščino. Seveda si prebivalci in občina želijo tudi nekih drugih dejavnosti, ampak kulturni turizem je v vzponu in mislim, da so na tem področju na obzorju kvalitetna zgodbe, če bomo znali to spoštovati in nadgrajevati. Vedno skupaj pretehtamo te strateške odločitve in takrat, ko se gre v regijske projekte, prisluhnejo našim potrebam in zagovarjajo naša stališča oz. dajo prednost stroki.
 
Kako kot nedomačin oz. priseljenec v Kostanjevico na Krki ocenjujete razvoj občine v času njene (ponovne) samostojnosti, je bila osamosvojitev dobro izkoriščena?
Zgodovino seveda poznam predvsem iz pripovedovanja. V Kostanjevico sem prišel v nekem višku po praznovanju 750-letnice mestnih pravic, ko je bilo evidentno, da se je v mesto in v njegovo ureditev vložilo kar nekaj sredstev in da so se naredili koreniti premiki. Občina je samostojna relativno kratek čas, dobro desetletje v politiki ne pomeni prav veliko. Občina je imela veliko 'poporodnih travm' in težav. Je pa to seveda generalno vprašanje, s katerim bi se bilo treba ukvarjati na ravni regionalnega razvoja te države: ali so tako majhni kraji sploh operativno sposobni za občino ali je mogoče treba celo, ko se razmišlja o regionalnem razvoju, pristojnosti razporediti nekoliko drugače. Kostanjevica je po mojem mnenju za tovrstno občino, ko ni vmesnega člena pokrajin, nekoliko premajhna oz. nima dovolj kritične mase za delovanje, za samoregulativo in samoupravljanje pa je prikladna, ljudje znajo poskrbeti za potrebe v svoji okolici. Mislim, da je naša država pravzaprav tako majhna, da nam te meje delajo predvsem težave v glavah in pri medsebojnem sodelovanju. Večkrat rečem, da ko se kot turist premikam po drugih regijah in državah, redkokdaj sploh zaznam, kdaj preidem občinske ali druge meje, vedno pač slediš le ciljem, kaj te zanima in kaj hočeš videti. V tujini sistem deluje tako, da te ne glede na to, v kateri občini ali regiji si, te s prospekti in drugim materialom napeljuje, da greš še nekaj kilometrov naprej in si ogledaš še druge stvari. Mi pa tistih nekaj turistov, ki jih dobimo, želimo čim dlje zadržati na svoji točki, kar je kontraproduktivno, saj nihče ne ponuja dovolj, bolje bi jih bilo razpršiti po prostoru in jim ponuditi več, saj so hvaležni, če jih denimo iz Kostanjevice pošlješ na grad Rajhenburg ali na splav v Radeče. Tega sodelovanja in pretoka bi moralo biti več.
 
Omenili ste kritično maso, pri čemer najbrž mislite na kadrovski potencial občine. Na vodilnih mestih na občini in v zavodih je kar precej ljudi, ki ste prišli iz drugih okolij. Je Kostanjevica odprta za takšne ljudi?
Upam, da mi ne bodo zamerili, a med ljudmi tukaj sem že večkrat slišal reči, da so v Kostanjevici največ naredili ljudje, ki so prišli od drugod, od Lada Smrekarja dalje, pa tudi menihi, ki so ustanovili samostan, so prišli iz drugih krajev. Mislim, da ima temperament tukajšnjih ljudi na ravni gostoljubja zelo visok prag, če ga primerjamo z drugimi konci Slovenije, in da smo tukaj nekoliko bolj odprti, da lažje sprejmemo druge ljudi in ideje, nimamo radikalne drže proti.
 
Omenili ste že, da precej potujete in spoznavate muzejske prakse v tujini. Kaj ste se naučili pri tem, katere izkušnje bi lahko prenesli v naše okolje?
Kar veliko potujemo in imam kar profesionalno deformacijo, da v muzejih in galerijah težko izklopim senzibilnost do vsega, kar ti te ustanove morajo nuditi, in se osredotočim samo na razstave. Velikokrat opazujem vse, od tega, kako so urejene označbe v hiši, na kakšen način te pripeljejo do vrat, kako pristopijo do obiskovalca do tega, kako so koncipirani prostori, kje ti omogočijo prosti čas, kam sta umeščeni muzejska kavarna in trgovina itd. Tukaj imamo še zelo veliko rezerv. V zadnjih letih smo zelo močno stopili na pot digitalizacije muzejskih zgodb, kar po mojih izkušnjah v evropskih muzejih ni povsod tako izrazito. Virtualnih vsebin, o katerih veliko govorimo, v muzejih ni prav veliko srečati. Morali bomo posvojiti ugotovitev, da so ljudje do 20. stoletja v muzeje hodili po znanje in informacije, danes pa pravzaprav od tega bežijo, ko se zatečejo v muzej, saj iščejo predvsem mir. V muzeju želijo neposredno informacijo o umetniškem delu in ustvarjanju, direktno 'vibriranje barve' na nekem platnu, ne pa posredno, digitalno in modulirano informacijo. Veličine likovnega dela se ne dá doživeti drugače kot le tako, da stopiš pred platno in odlično je, če si takrat lahko kolikor toliko sam v prostoru. To je presežek, ki ga dajejo nekateri znani muzeji. Niti slučajno ni z nobenim novodobnim medijev možen prenos te informacije, ki jo lahko dobiš, ko denimo stopiš v neko katedralo ali cerkev. Digitalizacija in virtualizacija vsebin je v tujini nadgradnja vsega ostalega, kar že stoji. Mi vedno hodimo tri ali štiri korake zadaj, ker v Sloveniji še nismo uspeli infrastrukturno urediti muzejev, saj zanje nimamo sodobnih stavb, ki bi bile namenjene muzejski dejavnosti. Po nekaterih hišah moramo urediti tudi dvigala, izboljšati dostopnost za invalide in druge stvari, preden bomo vsebine lahko začeli nadgrajevati še z digitalizacijo.
 
Smo tik pred slovenskim kulturnim praznikom. Je to praznik le vas, ki delate v kulturi, ali je res praznik vseh državljank in državljanov?
To je fenomen majhnega naroda, da imamo kulturni praznik, saj ga večina narodov nima oz. praznujejo kulturo drugače. Oba praznika, ki se vrtita okoli Prešernove smrti in rojstva, 8. februar in 3. december, aktivirata populacijo, da obišče kulturne prireditve, proslave ob kulturnem prazniku so običajno dobro obiskane. Kulturo bi morali praznovati praktično vsak dan in mnogi deležniki se tega zavedajo. Tukaj zelo rad poudarim, da mi, ki smo zaposleni v kulturnih ustanovah in ki kulturo ustvarjamo vsak dan, rabimo širšo podporo, ne samo ustanoviteljev in občinskih struktur, ampak tudi gospodarstva in tistih deležnikov, ki presegajo meje. V praksi ugotavljamo, da tisti, ki so na svojem področju zelo uspešni, znajo prepoznati tudi takšne vsebine, znajo jih kvalitetno podpreti, iti v partnerstvo s kulturnimi ustanovami in tako držijo to regijo pokonci. Samo na ta način se lahko vsi skupaj dvignemo in konec koncev tudi obstanemo.
 
Peter Pavlovič

Pogovor je bil (v skrajšani verziji) objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.
 
« Nazaj na seznam