Vpogled na druženje prijateljev v Vardjanovi delovni sobi

V Mestnem muzeju Krško so 21. marca v sklopu novega cikla z naslovom Štoviček in prijatelji skozi besedo in z vzpostavitvijo občasne razstave osvetlili življenje hortikulturnika, pisca in učitelja Franceta Vardjana (1900-1994) iz Leskovca pri Krškem. Razstavo je v sodelovanju z Vardjanovimi svojci, predvsem njegovo vnukinjo, kulturno antropologinjo Bredo Špacapan ter z upokojeno umetnostno zgodovinarsko Oži Lorber pripravila kustosinja, skrbnica Štovičkove dediščine v muzeju Nina Sotelšek.

Pričujoča razstava, ki jo je odprla krška podžupanja Ivanka Černelič Jurečič, je večplastna in nudi vpogled v prepletajoča se življenja kar treh osebnosti, ki so v 20. stoletju zaznamovale ne le lokalni prostor, temveč bile uveljavljene v širšem in tudi mednarodnem prostoru. Gre za medaljerja in kiparja Vladimirja Štovička (1896-1989), hortikulturnika in pisca Franceta Vardjana ter učitelja in muzealca Franja Stiplovška (1898-1963), ki so jih na bogatih ustvarjalnih, kulturnih in intelektualnih življenjskih poteh povezovale dragocene osebne in družinske prijateljske vezi.

Navedeno je nazorno razvidno iz tokratne muzejske postavitve, za potrebe katere so krški muzealci preselili oziroma vzpostavili Vardjanov delovni kabinet v prostoru ob stalni razstavi Štovičkovih del. V njem se nahaja pohištvo, knjige, osebni predmeti Franceta Vardjana pa tudi umetniška dela, ki sta jih za svojega prijatelja ustvarila Štoviček in Stiplovšek in krasijo stene njegove delovne sobe v hiši v Leskovcu pri Krškem. Tamkaj se je po rodu Belokranjec, ki je diplomiral iz kmetijstva na Češkem in se v tujini specializiral z genetike žlahtnjenja rastlin in oblikovanja vrtov in krajine, zatem pa služboval v tujini in poučeval po več kmetijskih šolah v Sloveniji, z družino, ženo Štefko in otoki Francem, Celestinom in Marjetko, naselil okvirno sredi štiridesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil kmetijki referent in kot strokovni izvedenec izvajal škropilne poskuse na posestvu v Leskovcu pri Krškem. V Leskovcu je tudi zasadil park eksotičnih dreves, vinograd, sadne nasade in različne grmovnice in na njih izvajal različne poskuse žlahtnjenja rastlin. Sodeloval je pri ustanovitvi prve Kmetijsko-vrtnarske šole v Medlogu pri Celju, po upokojitvi leta 1959 nekaj let poučeval tudi kot profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani zatem pa do leta 1977 vodil pridelavo cvetja in zelenjave v rastlinjakih vrtnarije v Čateških Toplicah in Velenju. Med letoma 1941 in 1992 je spisal in objavil okoli 100 monografij in učbenikov za nižje srednje kmetijske in vrtnarske šole, bil pisec strokovnih člankov in knjižnih uspešnic Sobne, okenske in balkonske rastline, Vzgoja lončnic, Rezano cvetje in Kakteje, nekaj let po njegovi smrti (leta 1994) pa so svojci s pomočjo njegovih stanovskih kolegov izdali še njegovo zadnjo knjigo Posodovke. Leta 1971 je bil Vardjan prejemnik državnega odlikovanja red zaslug za narod z zlato zvezdo ter leta 1980 reda za delo z zlatim vencem. Istega leta mu je Občina Krško podelila častno priznanje z medaljo Janeza Vajkarda Valvasorja za življenjsko delo, tedaj najvišje občinsko priznanje. Zaradi njegovega strokovnega dela na kmetijskem in publicističnem področju v lokalnem in širšem prostoru je Občina Krško doprsni kip Franca Vardjana umestila v park zaslužnih občanov.

Povezovanje ljudi je pogoj za boljšo družbo ...

Vardjanov delovni prostor v družinski hiši na leskovški »gmajni«, ki bo eno leto na ogled obiskovalcem muzeja, pa je bil ne le prostor strokovnega in publicističnega snovanja hortikulturnika, temveč tudi prostor srečevanj in prijateljskih pomenkovanj z družini bližnjimi in tesnimi prijatelji. Mednje, kot že omenjeno, sodita kipar Štoviček in muzealec Stiplovšek. Vardjanove in Štovičkove vezi je predstavila zbranim na otvoritvi kustosinja Nina Sotelšek, medtem ko je Stiplovškovo znanstvo z omenjenima opisala upokojena kustosinja brežiškega muzeja Oži Lorber. Prostor postavitve razstave in tematiko podpirata tudi zbrano bogato dokumentarno in fotografsko gradivo, ki prikazuje trojico prijateljev ob različnih družinskih snidenjih, ali, kot so zapisale Sotelšek, Lorber in Breda Špacapan v spremljajočem obrazstavnem katalogu: »Sporočilo razstave najbolj povzame misel, da je povezovanje ljudi pogoj za boljšo družbo.«

B. M.