Časopis za pokrajino Posavje
1.06.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Ženska energija naredi svet lepši

Objavljeno: Ponedeljek, 09.03.2020    Rubrika: KULTURA Redakcija
vidka kuselj (3)

Vidka Kuselj

Dolgoletno učiteljico slovenščine Vidko Kuselj pozna veliko ljudi v Posavju, saj je poleg dela v šolstvu s svojim izvirnim vodenjem obogatila številne kulturne in druge prireditve v naših krajih. V zadnjem času pa je sicer skromna sogovornica deležna pozornosti kot avtorica presunljive izpovedi o boju z Alzheimerjevo boleznijo, ki je doletela njenega moža.

Marec velja za praznik žensk, mater. Kako vidite njihov položaj v današnji družbi?
Pri odgovoru na to vprašanje najprej pomislim na znani rek, da ženska podpira tri vogale pri hiši. Pravzaprav ne bom povedala nič novega. Biti žena in mati je odgovorno, pomembno poslanstvo, a danes je ženska tudi delavka, uslužbenka, direktorica, poslovna ženska. In izgoreva. Posebno če ni deležna pomoči v družini in družbi. Pomislimo na prekarne zaposlitve, mobing, socialne stiske, brezposelnost. V današnjem turbulentnem času je težko najti čarobno paličico, ki bi uredila te probleme. Vem le, da bi morali podpreti vsako sposobno žensko, ki se je pripravljena izpostaviti na vodilnem mestu ali v politiki. Kajti ženska energija, intuicija, empatičnost lahko naredijo svet lepši in strpnejši. V to sem prepričana. In ko že govorimo o vlogi ženske, menim, da tako danes, kot je veljalo to v preteklosti, kar je razvidno že iz literature, večina žensk predvsem jemlje resno vlogo v družini kot mati, vzgojiteljica, žena. Ženske zdržijo ogromno in bi zaslužile poklon.

Ste upokojena slovenistka, kako ocenjujete znanje in rabo maternega jezika med mladimi?
Mogoče bo ob tem kdo porekel, da sem starokopitna, a svoje jezikovne norme imam zacementirane v sebi in se mogoče počasneje, kot bi bilo prav, prilagajam temu, da se jezik spreminja in da je to postala tudi sprejemljiva kategorija. Danes zlahka dobiš vtis, posebno če poslušaš govorico mladih, da našo materinščino preplavljajo tuje besede, nenavadne tvorjenke. A to je normalen proces. Že Oton Župančič je rekel, da je jezik živ mladenič, prilagaja se sodobnemu svetu in se nenehno spreminja. Z razvojem tehnologije prihajajo v jezik novi in novi izrazi. V drugi, dopolnjeni izdaji SSKJ iz leta 2013 je npr. kar 4500 novih besed, ki so jih jezikoslovci vnesli na podlagi že ustaljene rabe med ljudmi. Bolj me skrbi malomaren odnos do našega jezika, da ga premalo cenimo. Moti me tudi neupoštevanje jezikovnih pravil. Nizka je bralna pismenost; po mednarodni raziskavi je med našimi 15-letniki podpovprečna.

In smo že pri izobraževanju. V času mojega poučevanja v osnovni šoli smo, tako se mi zdi, bolj utrdili jezikovna pravila, pri književnosti pa smo ob branju sodobnih in še več klasičnih avtorjev bolj poudarjali domoljubje, narodno zavest in ljubezen do materinščine. V veselje mi je, da se je kar nekaj mojih učenk kasneje odločilo za študij slovenščine. Ko sem denimo spremljala Luko (vnuk, op. p.), ki je bil še pred kratkim v devetletki, sem opazila, da so imeli manj gole slovnice, kot rečemo temu. A če ne obvladaš npr. priredja, podredja, pa naj bo to še tako suhoparno, ne znaš dobro postavljati ločil, ne razumeš strukture povedi. Vendar zaupam učiteljem, ki jih pač vodijo učni načrti.

Danes so časi bistveno drugačni. Otroci berejo predvsem z zaslonov elektronskih naprav, bombardirani so z množico informacij, pišejo sporočila v svoji posebni 'spakedranščini' z okrajšavami in 'emotikoni'. Mladi pač hočejo biti samosvoji. Kdo bi mislil na jezikovne norme, na pravilno slovenščino? Želim verjeti, da jo uporabljajo, kadar je potrebno. Lahko bi spregovorila še o pretiranem številu delovnih zvezkov, v katerih učenci le obkrožijo črko pred ustreznim odgovorom, pa o tem, kako sicer ustvarjalne in predane učitelje dušijo z nesmiselnimi birokratskimi zahtevami, ki jim jemljejo voljo in čas. Preširoka tema za en pogovor! Kakšno bi lahko rekla tudi o govorcih v javnih medijih, pa naj bo to na RTV, na prireditvah, v parlamentu. Vsak nastop v javnosti zahteva kultiviran govor.

Poleg slovenščine ste diplomirali tudi iz ruščine in češkega lektorata. Kaj je botrovalo tej odločitvi?
Prva želja mi je bila študij igralstva na AGRFT, a je oče menil, da je ta dežela premajhna in da se od igralstva ne bo dalo živeti, zato sem po premisleku zavila na Filozofsko fakulteto ter vpisala slovenščino in ruščino. Ruščino predvsem zaradi očeta, ker je bil po rodu iz Latvije, ki je bila takrat pod Sovjetsko zvezo, in ker sem v Latviji imela in imam še danes sorodnike, s katerimi sem v kontaktu preko facebooka, seveda v ruščini, ker se žal letonščine nisem imela kje naučiti.

Oče je sicer znal sedem jezikov in je nam, štirim otrokom, pogosto prebiral v ruščini. Po končani gimnaziji se je zaposlil v izvozno-uvoznem podjetju v Rigi, obenem pa se je šolal za računovodjo. Uspelo se mu je vpisati na študij ekonomije na pariški Sorboni. Po dveh letih študija so Nemci 1939. leta zavzeli Pariz in ga zajeli kot ruskega ujetnika. Ker je znal jezike, so ga Nemci hitro uporabili za prevajalca. Tako je bil preko Avstrije poslan tudi v naše kraje, kjer je moral popisovati imovino izgnanih Slovencev. V Podkumu je spoznal mamo, ki je bila učiteljica, a je tedaj delala na nemškem uradu, kjer so ji prišle prav informacije, saj je sodelovala s partizani. Rodila sem se leta 1944, v času, ko so očeta poslali Nemci na Češko, a se mu je po nevarnih zapletih uspelo vrniti v Podkum. Po osvoboditvi se je želel vrniti v Latvijo, a naju z mamo niso pustili z njim in tako je ostal tu.

Po materi sem očitno nasledila ljubezen do slovenščine in pedagoškega dela, po očetu pa lirično dušo, saj smo po njegovi smrti v fasciklu našli prek sto njegovih pesmi v letonščini, tiste, ki so bile spisane v nemščini ali francoščini, pa je že mama prevedla. Pisal je tudi kratke lirične zgodbe in jih objavljal v Kmečkem glasu, reviji Naša žena, v Slovenskem poročevalcu in še nekaj drugih revijah. A vseskozi je imel zelo veliko nostalgijo po Latviji, ki smo jo kasneje kot družina tudi obiskali. Usoda res ubira nepredvidljive poti. Z bratom zdaj razmišljava, da bi ubesedila očetovo življenjsko pot. Sicer sem pretežni del poklicne poti poučevala v Sevnici, zadnje desetletje pred upokojitvijo v Krškem.

Že zgodaj ste se začeli tudi kulturno udejstvovati.
S kulturo sem povezana že od ranih let in še danes v časopisu najprej odprem strani s kulturnimi dogodki. Začelo se je s Prosvetnim društvom v domačih Čečah nad Trbovljami. V trboveljski gimnaziji smo imeli močno recitatorsko in dramsko skupino. Potem ko me je poklicna in zasebna pot iz Zasavja pripeljala v Posavje, sem pedagoško delo z veseljem dopolnjevala z mentorstvom v šolskih dramskih krožkih. Zelo lepi so spomini na odrske deske v brestaniški Svobodi in pri Odru mladih v Sevnici. Navsezadnje sem prav na odru spoznala svojega moža. Oba sva bila v 80. letih vključena tudi v Literarni klub Beno Zupančič v Krškem. Še zdaj se z nostalgijo spomnim navdušenja, ki je kar deset let družilo domače pesnike in izvajalce v ustvarjanju. In tovrstnega društva, kot je bil literarni klub, ko smo izdajali literarne publikacije, pripravljali prireditve, imeli literarne oddaje na radiu, do danes, žal, ni nadomestilo še nobeno kulturno društvo v Krškem. V tistem obdobju sem se spet začela spogledovati s pisanjem pesmi.

A mislim, da je moje veselje do izražanja z lepo besedo najbolj zaznamovalo povezovanje različnih prireditev in koncertov, t. i. moderatorstvo. V več kot 50 letih je nastalo ogromno veznih besedil, vedno znova sem se trudila za izvirnost, za vsebinsko in izrazno bogastvo besede in v tem zelo uživala. Potrditev, da je bilo moje delo prepoznavno, mi dajeta bronasta in srebrna Prešernova plaketa, predvsem pa dve priznanji Krajevne skupnosti mesta Krško in priznanje Občine Krško.

V minulem letu ste izdali knjižico Zdaj sem tvoja Moja.
Zadnje obdobje mojega življenja je popolnoma spremenila moževa bolezen, ob kateri sva se spopadla z Alzheimerjevo demenco. In v času, ko sem bila najbolj pod stresom in utrujena do neskončnosti po dolgih letih bivanja z boleznijo, so se moja čustva tako zgostila, še posebej, ker je moral mož v oskrbo v Dom starejših občanov, da je vse čutenje moralo iz mene. Zato je ta knjiga nastala kot nekaka samoterapija. Ko pa sem začela pisati, me je vodila mogoče še pomembnejša misel, da predstavim to neozdravljivo napredujočo bolezen, ki postopoma prizadene možgane, uničuje spomin, intelektualne sposobnosti, spremeni vedenje ... V tej najini zgodbi opišem čas od prvih znamenj, to je bilo že kmalu po letu 2000, mimo krute diagnoze, ki naju je spodnesla leta 2005, do današnjih dni, ko je mož v domu, saj sama nisem mogla več zanj skrbeti. Pisanje mi je mogoče rahlo pomagalo, da sem bolj razumsko sprejela boleče dejstvo, da tako pač je, da bolezni ne bomo kos. V zadoščenje mi je, da so mnogi ljudje v tej knjigi našli sebe, napotke zase in tudi tolažbo. In če drugega ne, dobiš vsaj občutek, da nisi edini, ki se sooča s takšno situacijo. Če bi sama kaj takšnega brala deset let nazaj, bi mi zelo pomagalo. V najinem sobivanju z boleznijo poudarim, da sem kmalu prišla do spoznanja, da moraš vse nepredvidljive, grobe, v moževem primeru tudi agresivne dogodke sprejeti s potrpežljivostjo in z zavedanjem, da si oboleli človek sam ne more pomagati, da je prestrašen, kakršna koli negativna reakcija pa ga še bolj zmede. Mogoče sem imela na začetku slabo vest, ker moža nisem mogla vprašati, ali se strinja z objavo knjige, saj to ni le moja, temveč tudi njegova, najina zgodba in izkušnja, a mi pozitivne reakcije mnogih bralk in bralcev to nekoliko odtehtajo. Težko je doumeti, da izgubljaš ljubega človeka, da te več ne pozna, da se dvojina razbije in je treba preživeti sam. Hvaležna sem najinim domačim, ki so mi pri tem v neprecenljivo pomoč. Ob teh bolečih trenutkih se spet rojevajo tudi pesmi, ki se jih je nabralo že za obsežen snop.

Aktivni ste tudi v Društvu upokojencev Krško.
Zadnjih nekaj let delam tudi v Društvu upokojencev Krško, seveda predvsem na svojem področju. Na prireditvah se povezujemo s sosednjimi društvi v Posavju in z veseljem spremljam delovanje različnih kulturnih skupin, v katerih naša generacija najde sprostitev, bogati ustvarjalnost in tudi ohranja tradicijo. Posebno na podeželju te dejavnosti polno živijo, v našem mestu pa pogrešam to amatersko kulturo. Verjetno gre to pripisati tudi temu, da je v mestu zelo veliko priseljencev in premalo matičnega prebivalstva. Res je, imamo izredno bogato glasbeno dejavnost, dva odlična velika orkestra in več manjših skupin, vse pod okriljem Glasbene šole Krško, na kar smo zelo ponosni. Včasih pa je živela tudi pevska tradicija, v Krškem tudi ni nobene gledališke ali podobne skupine. Je krivo le to, da manjka mentorjev? Bi morali vzgajati podmladek že v osnovni šoli? Ne znam odgovoriti. Zato pa nas razveseljujejo bližnja kulturna društva. Za protiutež pa imamo krasen Kulturni dom z veliko obiskovalci in bogatim programom, a v glavnem profesionalnim. Sicer pa kultura ne pozna takega ali drugačnega predznaka.

Na splošno pa smo upokojenci generacija, ki je po večini razbremenjena običajnih obveznosti, in če si še čil in vedoželjen, lahko marsikaj udejanjaš, seveda pa je treba to poiskati, saj ne bo nihče prišel na dom. Sicer pa so upokojenci vključeni tudi v različna društva zaradi zdravstvenih težav, denimo v društvo invalidov, pa v društvo bolnikov z osteoporozo, srčno-žilnimi obolenji, in že ta jim zagotavljajo določeno društveno angažiranje in socialne stike. Opažam tudi, ko hodim na Srečevanja s knjigami, ki jih imamo v Valvasorjevi knjižnici in so namenjena dvigovanju kakovosti življenja starejših in ohranjanju bralne aktivnosti tudi v zrelih letih, da starejši ljudje veliko berejo, berejo zahtevno literaturo, o kateri na teh srečanjih zatem debatiramo.

Kaj cenite pri ljudeh?
Veliko je dobrih lastnosti, ki bi jih lahko naštela, a izpostavila bom strpnost, odkritost, posluh za sočloveka – in prijaznost, ki lahko v tem včasih brezčutnem svetu dela čudeže. Kaj sovražim? Malo se bom poigrala z besedami: sovražim že besedo 'sovražim', v vsem skušam iskati le dobro. Gotovo pa ne maram neodgovornosti, površnosti in zavisti, privoščljivosti. Pa kritiziranja vsevprek.

Bojana Mavsar
(pogovor je bil objavljen 5. marca v 5. letošnji številki Posavskega obzornika)
« Nazaj na seznam
»