​Obudili spomin na prvo elektrarno in čokolado v Rajhenburgu

Na nedeljski prireditvi na gradu Rajhenburg v organizaciji KD Svoboda Brestanica so obeležili 130-letnico prve elektrarne in čokolade v Rajhenburgu, za kar so bili zaslužni menihi trapisti, takrat prebivalci gradu.

V tisočletni zgodovini gradu Rajhenburg je med svetlejšimi obdobji zagotovo 60-letno obdobje, ko so na njem živeli menihi trapisti. Kot je znano, so trapisti po razpustu njihovega samostana v bližini Lyona iskali nov dom, njihovega dobrotnika Gabriela Girauda, sina bogatega trgovca s svilo, pa so na dunajskem dvoru napotili na grad Rajhenburg, ki ga je takratni lastnik, baron Esebek, prodajal. Brat Gabriel ha je kupil in menihi so ga preuredili v samostan Marije Rešiteljice. Nanj so se naselili aprila 1881, pred razpustitvijo samostana in izgonom trapistov leta 1941 pa je v njem živeli in delalo med 90 in 100 menihov.
 

Od posmehovanja do spoštovanja 

'Patri', kot so jim rekli prebivalci takratnega trga Rajhenburg, so se domačinom sprva zdeli čudaški in so se jim posmehovali, potem pa so jih začeli občudovati in spoštovati, saj so bili zelo pridni, iznajdljivi in inovativni – grad je postajal vse lepši, na strehi je dil cerkveni stolpič, zgradili so nove hleve in v dolini novo opekarno, uredili so vodovod, po katerem je voda s hriba pritekla v grad. Leta 1896 oz. 15 let po prihodu so ob potoku pod gradom zgradili lastno elektrarno na enosmerni tek, prvo na Spodnjem Štajerskem, elektriko pa napeljali v grad, kjer so z njeno pomočjo lahko pričeli z industrijsko proizvodnjo čokolade, ki so jo delali po strogo varovanem receptu. Prodajali so jo Rad jo je imel sam cesar Franc Jožef, ki jim je zanjo leta 1912 podelil naziv Imperial in zlato medaljo za kakovost. Zavijali so jo v ovitke z napisom Čokolada Imperial, na katerem so bili ob gradu z gospodarskimi poslopji naslikani še kravi in lev kot zaščitni znak njihove blagovne znamke.
 
Tudi sicer so trapisti v te kraje prinesli veliko novosti in napredka, saj so se ukvarjali z živinorejo, poljedelstvom in vinogradništvom ter številnimi obrtnimi dejavnostmi, od mizarstva do kovaštva. Že v 20. letih prejšnjega stoletja so kupili traktor in zatem kombajn, napeljali telefon, izdelovali znameniti sir trapist, vzpostavili sodobno tiskarno, v kateri so tiskali knjige, razglednice in brošure, ovitke in nalepke za likerje in čokolado. Za pomoč pri delu so najemali tudi okoliške prebivalce, tudi ženske, čeprav z njimi niso imeli nobenega stika.
 

Vojna je zarezala v njihovo usodo 

Ko so aprila 1941 grad zavzeli Nemci in ga spremenili v preselitveno taborišče za izgon Slovencev, so zadržali le tiste menihe, ki so delali v tovarni čokolade in likerjev ter v hlevih in vinogradih, ostale pa izgnali. Zatočišče so našli v trapistovskem samostanu Marije Zvezde v Banja Luki, ki je edini še danes delujoči trapistovski samostan na območju bivše Jugoslavije. Menihi so se po vojni sicer vrnili na grad Rajhenburg, a je bilo leta 1947 vse njihovo premoženje nacionaliziran, njihov red pa razpuščen. Nekateri so odšli v druge fare in samostane, nekateri so zapustili meniške vrste in šli v posvetno življenje. Nekaj jih je ostalo tudi v Brestanici in okolici in starejši krajani se še spominjajo patra Maksa Maksimilijana Jevšnika in dveh menihov, ki sta si tam ustvarila družini.  
 
Po njihovem izgonu z gradu je proizvodnja čokolade prešla v družbeno lastnino in delovala naprej kot Okrajna tovarna čokolade in likerjev Brestanica v Sotelskem, od leta 1957 dalje pa v Tovarni čokolade in likerjev Imperial Videm-Krško, ki se je kasneje preusmerila v izdelavo žvečilnih gumijev. A izvirna receptura je odšla skupaj z menihi trapisti v grob in nanjo spominja le še ovitek, ki ga je za prireditev naslikal Guni Fabjančič. Tudi njihove elektrarne ni več, saj so jo podrli ob gradnji brestaniške obvoznice, tako da je ohranjena le še na fotografiji.
 

V Brestanici ohranjajo spomin 

Spomin na trapiste si v Brestanici prizadevajo ohranjati tako v kulturnem kot turističnem društvu, prizadevno pa tudi Alojz Kunej skupaj s člani društva Gabriel Giraud. Slednji nikoli ni postal menih, bil je le gojenec, ki ni naredil zaobljube in v samostanu do smrti opravljal razne ponižne službe. Ko je leta 1899 umrl, so svojci njegovo truplo odpeljali v rodno Francijo, njegovo srce pa je ostalo, shranjeno v srebrni žari s formalinom, na trapistovskem pokopališču. Po vojni so jo našli pri nekih gradbenih delih, v Brestanici pa se neuspešno trudijo, da bi jo vrnili v kraj in jo še vedno hrani Narodni muzej Slovenije.
 
Pripoved o trapistih, ki jo je brala Sara Žgalin in drugi člani brestaniške Svobode, s poudarkom na elektrarni in čokoladi so popestrili igrani prizori članov Teatra Rajhenburškega, menihe trapiste so upodobili (in tudi zapeli kot menihi) člani Rajhenburškega okteta, zapela sta Moški pevski zbor Svoboda Brestanica pod taktirko Nine Pisek in cerkveni mladinski pevski zbor Brestaniški slavčki pod taktirko Tatjane Kukovičič. Z dogodkom so tako obudili dragocene spomine na življenje trapistov, ki so v določenem obdobju zelo zaznamovali življenje v teh krajih.
 
Da se v Brestanici še vedno (oz. ponovno) dela čokolada, pa je zaslužna Hiša Kunej – vino in čokolada, kjer za to skrbita Aleš Kunej in njegova žena Emanuela, ki sta po prireditvi poskrbela za pokušino čokoladnega vina in 'knofkov', kakršne so izdelovali že trapisti.
 
P. P.

#povezujemoposavje