Alojz Jamnik – Tradicija je v življenju pomembna

Alojza Jamnika lahko zelo pogosto srečamo v svoji opravi na svojem motoriziranem prevoznem sredstvu, ki s posebej značilnim brnenjem pritegne pozornost, ko se spušča z Libne, ali pa se vrača iz Krškega. Ujela sem ga ob prihodu v domačo vas, ko se je vračal od maše v župnijski cerkvi sv. Ruperta na Vidmu in sva poklepetala kar v senci ob lešnikovem nasadu, ko mi je nasmejan in z dobro voljo odstrl mnogo zanimivosti iz preteklosti, pa tudi dodal nekaj misli iz sedanjega življenja.
 

V začetku letošnjega januarja je Alojz Jamnik dopolnil 85 let, saj se je rodil leta 1931. Krstili so ga za Alojza, tako je godoval 21. junija. Med drugo svetovno vojno so bili izseljeni in je štiri leta preživel v Nemčiji, kjer je delal na neki kmetiji. Ob najinem srečanju je še povedal, da na praznik 15. avgusta, ko obhajamo godovni dan Marije brezmadežne velja, da je to dan, ki je zaznamovan s pregovorom: »Velika maša za suknjo vpraša, pri mali, 8. septembra, (na praznik Marijinega rojstva) pa jo je potrebno že imeti.« Kakor je dodal, je imel domači župnik Mitja Markovič spet lepo mašo in tudi pridigo. »On zna vedno tako umirjeno kaj zanimivega povedati.«

Doma je bil na Velikem Trnu, potem je na Libni podedoval kmetijo, kamor se je preselil leta 1954 in pričel kmetovati. Nekaj časa je bil tudi zaposlen v Celulozi, nato pa je obdeloval zemljo. »Zelo rad sem kmetoval, zemlja me je pritegnila, preživela nas je, bili smo dobre volje, imeli smo dobre odnose s sosedi, tudi kam smo šli, to so bili res lepi časi. Ljudje so držali skupaj, so radi pomagali drug drugemu, sedaj tega ni več. Ni bilo strojev, vse smo delali ročno, se mučili, ni bilo niti elektrike, pa je bilo boljše. Ljudje so se med sabo razumeli, sosed je bil sosedu res sosed. Dobra volja je bila povsod. Še, ko sem bil na Velikem Trnu, smo se znali fantje dobiti in zapeti. Potem je prišel radio, pa televizija, pa telefoni, pa ostale naprave, ki jih je prinesla civilizacija, to pa je posledica, da so se ljudje odtujili drug od drugega. Vse se hitro razve, mladi zvedo iz računalnikov, tako se ne znamo več pogovarjati, sesti skupaj, se nasmejati, to je izginilo, ni več tistega pristnega druženja, ki je bilo včasih,« se je spominjal ob pogovoru.


»Mladi sedaj živijo drugače, mi smo zanje verjetno starokopitni. Včasih je bilo manj razlike med mladimi in starejšimi, je bilo več spoštovanja do starih ljudi, sedaj pa je ta generacijski prepad res velik,« je povedal in dodal, da je vseeno treba mlade pohvaliti, saj živijo drugo življenje, ker so se časi za vse spremenili. Po besedah Jamnika je sedaj življenje boljše, vse je lažje, ni treba vložiti toliko truda, da kaj dosežeš in narediš, vse je modernizirano, delo je hitreje opravljeno. Sam je zemljo prepustil mlajšim, sinu, ki ima družino in dva otroka, stanujejo pa v skupni hiši. Tako sta z ženo še kaj v pomoč, sam ima na skrbi kokoši, pa zajce.

Če mu le dopušča zdravje, gre vsako nedeljo in za praznike k maši. »To je tradicija, ki sem jo podedoval od starih staršev, pa od staršev in jo ohranjam, saj mi to veliko pomeni. Z motorjem pa se vozim že več kot trideset let,« umirjeno pove in doda, da ga sicer malo bolijo noge, ampak drugih zdravstvenih težav nima.

»Kmečka hrana je tista, ki me je ohranila pri zdravem življenju kot je fižol, žganci, zelje, pa meso domačega prašiča,« je še povedal, ko sva se pogovarjala, kaj je tisto, da človeka lahko ohrani tako vitalnega in bistrih misli. »Se mi zdi, da so bili včasih ljudje bolj zdravi, kot so sedaj. Lačni nismo bili, hrane pa tudi ni bilo na pretek. Vse se je bolj čuvalo in na vse pazilo. Sedaj pa je vsega preveč, res živimo v izobilju, pa ne vem, če je to dobro za vse skupaj, ampak tako je.«

M. H.