Časopis za pokrajino Posavje
15.12.2018
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Anica Valentinc – Čarobni trenutki ujeti na fotografiji

Objavljeno: Ponedeljek, 29.08.2016    Rubrika: Lepa leta v Posavju Redakcija
1anica valentinc

Anica Valentinc ob svojih fotografijah.

Pred kratkim je imela prvo samostojno fotografsko razstavo »Moj mali veliki svet«, delček te pa se je preselil na stopnišče krške občinske zgradbe. Tokrat jo je poimenovala »Čarobni trenutki« in privablja poglede mimoidočih, ki jih pot tja zanese. Z ljubiteljico fotografije Anico Valentinc sem se pogovarjala kar pod njenimi razstavljenimi fotografijami in med sprehodom po občinskem parkirišču sva prelistali njeno življenjsko pot, ko mi je zaupala tudi nekaj pravil življenja, ki si jih zapisuje in jih velikokrat prebere, saj jo bogatijo ter jo dodatno napolnijo z energijo.

»Moj rod izhaja z Rake. Z mamo sva potem živeli v Krškem, kjer sem si ustvarila družino. Potem smo v Leskovcu pri Krškem zgradili hišo, se tja skupno preselili in še vedno tam živimo,« mi je odstrla nekaj svoje življenjske poti in dodala, da imata z možem dva sinova, ki sta že oba na svojem. »Starejši je že od leta 1991 v službi v vojski, ima dve hčerki in jaz tako dve vnukinji. Mlajši je sicer profesor, službuje pa v Mladinskem centru v Krškem. Sama sem bila zaposlena na SDK, kakor smo krajše poimenovali Službo družbenega knjigovodstva. Leta 2004 sem se upokojila. Željo po fotografiranju sem imela že od vsega začetka, vendar nikoli ni bilo tistega potrebnega denarja, da bi si kupila fotoaparat, ker je bil strošek, ki ni bil nujno potreben. Ko sem pa imela trideset let delovne dobe, pa sem se odločila, da se nagradim s fotoaparatom,« je dejala v nadaljevanju Anica Valentinc, ki je bila tudi ustanovna članica Društva ljubiteljev fotografije Krško leta 1997.

2anica valentinc

Valentinčeva se najbolje počuti nekje v naravi.

O svoji prvi razstavi Moj mali veliki svet je razmišljala: »Ob otvoritvi razstave sem imela tak čuden občutek, bila sem zelo vesela, neko prijetno pričakovanje me je oblivalo, čeprav smo razstavljali že v društvu, ampak to je bilo nekaj drugega. Našla sem se v tem mojem malem svetu velikih fotografij, kakor zoom pogledov, bi dejala.« Svoje fotografije ureja počasi, ampak vztrajno. »Ko greš v penzijo in se hitro vrtijo leta, se marsikaj spremeni. Predvsem pa zmanjkuje časa. Ravno včeraj sem v nekem pogovoru slišala, da se čas zato tako hitro vrti, ker greš po eno stvar petkrat, čas pa vmes seveda teče in ga na koncu zmanjka,« se je zasmejala in dobrodušno nadaljevala, da je bil čas v njeni mladosti čisto drugačen, kakor je sedaj.

»Marsikaj je bilo drugače. V trgovinah niso bile tako polne police, kakor so sedaj, marsikaj se ni dalo dobiti, tudi hiše smo delali, pa ustvarjali, si pomagali med sabo, se znali pogovoriti, sedaj pa smo vedno bolj odtujeni drug od drugega. Ne znamo poslušati, se pogovarjati, vsi nekaj tarnajo in se razburjajo, mediji prikazujejo le svet črne kronike, kakor da ni svetle prihodnosti, da je tudi sedanjost samo črna,« je primerjala preteklost s sedanjostjo. »A veliko je lepih in svetlih trenutkov v naši bližini in okolici, ampak nismo dovzetni za te lepote, premalo jih vidimo, ljudje so postali tako črnogledi, vedno bolj. Takšnim se raje odmaknem, da ne sprejemam slabe volje in njihove nejevolje. Virtualni svet je čudovita  pogruntavščina, ampak je v zadnjem času tako temen, da se zdi, da so okrog nas samo umori, pa nesreče, pa se prikažejo problemi tudi, če jih dejansko ni,« je slikovito opisala, kako vidi svojo okolico in dogajanja v njej.  

3anica valentinc

S fotoaparatom raziskuje svojo okolico.

Zato se ji najbolje, da pustiš svojim zaznavam prijetno plat življenja. »Nikakor pa ne sedeti doma, čim več med ljudi, se družiti, komunicirati. Ko greš v svet, pustiš domače probleme doma, pa drugače dihaš. Enako je pri fotografiranju, ko grem v naravo in pozabim na ves prah in vse, kar bi bilo treba postoriti doma, pa počaka. Tistega dela nihče ne vidi, nihče se ne zahvali, fotografija pa ostane in beleži nek čas in nek doživljaj,« še pove in doda, da najraje fotografira naravo, rastlinski in živalski svet.

»Včasih zabeležim kaj, kar izginja in čez nekaj let več ne obstaja. To nam veliko pomeni, moji generaciji in starejšim, mladim pa se zdi, da jim marsikaj zbeži mimo. Zamahnejo z roko in rečejo, to je bilo včasih, pa se jim ne zdi pomembno. Ko bodo prišli v naša leta, pa bodo verjeli marsikaj, kar jim sedaj mi pripovedujemo. Tudi jaz marsikaj nisem verjela svoji mami, ko mi je kaj govorila, potem sem se pa prepričala, da je imela prav. Očitno je tako, da mora vsak sam priti do določenih spoznanj,« je dobrodušno rekla in ob koncu pogovora povedala še nekaj svojih pravil, ki jih je po njenih besedah dobro upoštevati, med drugim tudi: »Razčisti s svojo preteklostjo, da ti ne uniči prihodnosti. Ne primerjaj svojega življenja z življenjem drugih. Nihče ni zadolžen za tvojo srečo, razen tebe.«

M. H.
 
« Nazaj na seznam