NE Krško, a potem je ostal

Meho Tokič med najinim pogovorom.

Meho Tokić iz Krške vasi je prijeten sogovornik, ki svojo dobro voljo prenese v okolje s takšno lahkoto, da je prav nalezljiva in med smehom ter njegovo odkritosrčnostjo se zdi, da je tudi zaradi takšnih ljudi svet okoli nas veliko lepši in prijaznejši. Tudi s svojim načinom življenja, kjer se ob tem nesebično razdaja, je lahko vzor, ki ga je vredno posnemati. Njegov življenjski moto je Živi in pusti druge živeti. Na svojo prehojeno pot je ponosen, kakor zadovoljen, da se z vsemi ljudmi, ki jih v življenju srečuje, dobro razume.

»Rodil sem se daljnega leta 1956 v Bosni, v vasi blizu Tuzle, kjer sem se šolal in v igri slučaja sem prišel v Slovenijo,« prične v najinem pogovoru, ki sva ga začela v hladno jutro s čajem v prijetnem gostinskem lokalu na levi strani Save. »V družini sva bila poleg očeta in matere še brat Šefik in jaz. Nismo imeli denarja, saj je bil zaposlen le oče. Naredil sem izpit in sem začel voziti traktor, tako sem si zaslužil nekaj denarja in hotel oditi na morje, da bi videl tisto čudo, o katerem sem slišal. Prišel sem na železniško postajo in tam srečal neke prijatelje. Stekel je pogovor, tako sem povedal, da nameravam nekam na morje, oni pa so odgovorili, da gredo v Maribor. Meni je bil Maribor tako nekje tam, da ga niti na zemljevidu ne bi znal najti. Mi je bilo pa tako vseeno, kam grem, zato sem jim rekel, da se jim pridružim. Hotel sem videti svet. Nisem imel niti 18 let, pa sem ga želel malo raziskati,« je zapisoval diktafon sogovornikovo pripoved, ko je opisal, kako so prispeli v štajersko metropolo in tam uživali ter se zabavali toliko dni, kolikor so imeli denarja. »Ko pa je denarja zmanjkalo, smo rekli, da bi šli iskat službo. Našli smo jo v Hidromontaži, ki je bila montažna firma za celotno Jugoslavijo, pa so me poslali delat zelo blizu doma v Bosni,« se spominja Meho, ki je kasneje odslužil vojni rok v JLA, se leta 1976 vrnil nazaj na delo, imel pa je precej težav, ker ni razumel slovensko. S tistimi, s katerimi se je pa srečeval, niso govorili slovenski jezik, čeprav se ga je na vsak način želel naučiti. V službi je dobil zadolžitev, da bo odšel na delo v "nuklearko".

»Vsi smo šli dejansko na izgradnjo "nuklearke" v Krško, čeprav nisem vedel, kje je to. Pogledal sem na potni nalog, na njem pa je pisalo NE Krško. Pa sem rekel, »kak ne Krško, če pa vsi drugi gredo v Krško«. Bil sem zbegan zaradi jezikovnih ovir. Pa so se mi začeli smejati, saj nisem vedel, da je to jedrska elektrarna,« med smehom pove peripetijo, ki se mu je zgodila pred odhodom v Krško, kjer je bil pri izgradnji objekta, potem pa je dejansko v Krškem ostal. »Spoznal sem tudi svojo bodočo soprogo. Leta 1981 sva se tudi poročila, dobil sem stanovanje v Brežicah, rodila sta se nama hčerka Sabina in sin Amir. Žena Tončka je bila glavna sestra oddelka intezivne terapije in anestezije v brežiški bolnišnici, kjer je pred leti dočakala tudi upokojitev. Sam sem do leta 1983 delal v Hidromontaži, potem se je povečala družina in nisem več želel hoditi po terenu, pa sem se odločil, da si poiščem drugo službo. Ponudila se je priložnost, da sem začel delati v NEK kot varnostnik, nato pa so me zaposlili v avtoparku, kjer sem ostal do upokojitve leta 2014,« doda svojo pripoved in misli osredotoči na izgradnjo hiše v Krški vasi. »Tam je živela stara mama. Bili smo njeni skrbniki. Ko je umrla, smo začeli tam graditi hišo, kamor smo se leta 2005 preselili.«

Čase osamosvajanja Slovenije pa je doživel po pripovedi takole: »Od leta 1990, ko se je Slovenija osamosvojila, sem si takoj uredil status in postal državljan Slovenije, ker je bilo to takrat čista formalnost. Čutim, da je Slovenija moja domovina, tu je moj dom, počutim se doma. Saj imam v Bosni  še prijatelje, na katere sem navezan, tudi vem, da nikoli ne bom Slovenec, bom pa vedno pripadnik te države. To sem pokazal tudi s tem, da sem leta 1991 preko TO sodeloval v Krakovskem gozdu kot voznik rešilca. Sem vojni veteran Slovenije, na kar sem ponosen, kakor sem ponosen tudi na Slovenijo.« V svojem okolju je našel krog različnih ljudi. Vključen je tudi v precej društev. »Pripadam Planinskemu društvu Brežice, bil sem tudi član upravnega odbora, ponosen sem tudi, da sem markacist Planinske zveze Slovenije. V okviru PD deluje tudi skupina upokojencev, ki se imenujejo Torkarji, ker hodijo ob torkih. Odkar sem upokojenec, sem skoraj redni Torkar, zato na teh poteh veliko fotografiram in z veseljem kaj pošljem tudi v Posavski obzornik. Moje mnenje je, da se dogodki in stvari, ki niso fotografirane in na tak način dokumentirane, niso zgodile. To je že kar moj moto.  Mi lahko imamo sicer svoje spomine, ampak, če nekdo tisto nekaj ne zabeleži, je to tako, kakor da se ni zgodilo. Človek brez neke zgodovine ne obstaja.«

Tokič vsako besedo domiselno poudari in nadaljuje, da tisti, ki ne prizna svoje preteklosti, ni pomembno, ali je bila ta dobra ali slaba, tak človek ne živi. »Zato je zelo pomembno shraniti svoje spomine. Neke stvari te bogatijo. Sam namreč izhajam iz drugega okolja, prišel sem iz Bosne, imam neko drugo mentaliteto, tam so ljudje bolj sproščeni, tukaj pa bolj delavni in pridni. Ko to uspeš uskladiti, se mi zdi, da dobiš skupaj dobro kombinacijo.  Vse skupaj spraviš v neke okvire. Sam vedno iščem pozitivne stvari in tudi življenje gledam s pozitivne strani. Človeku vedno pustim, da me preseneti. Pokazalo se je do sedaj, da v življenju nisem imel problemov, v tolikih letih se nisem z nikomer sprl. Imam tak občutek, da sem tukaj sprejet. Še dandanes srečujem svoje sodelavce. Nikoli nisem imel občutka, da me gledajo postrani, ker sem prišel iz Bosne. Ne rečem, da nisem doživel česa takega, kar človeka zaboli, če pride iz neke druge sredine, vzamem to v zakup, v šali in grem preko tega. Vsak ima v duhu demokracije pravico do svojega mnenja,« iz sogovornika veje iskrenost.

Dotakneva se še drugih konjičkov, ki jih je med vrsticami sicer že omenil, podkrepi pa jih z besedami: »Fotografijo imam rad od malih nog, z njo se vedno ukvarjam. Tukaj sem vzljubil tudi hribe. To mi je postala velika ljubezen, zato se lahko pohvalim, da sem prehodil celotno slovensko transferzalo, tudi njen razširjeni del. Prehodil sem nekaj tujih gorstev, ledenikov. Planinstvu sem se več posvetil, ko sem dobil stalno službo v "nuklearki", saj sem z veseljem spoznaval Slovenijo. Na svojih poteh sem tudi vedno fotografiral. Imel sem več fotoaparatov, ker mi fotografija res veliko pomeni. Raje imam sicer klasično fotografijo, ampak prednost digitalne je pa v tem, da lahko veliko fotografiraš ter ni potrebno paziti, šele kasneje izbereš dobre posnetke. Pri klasičnem filmu pa ni bilo tako, saj ob slabih vremenskih pogojih, kot je megla, ni bilo mogoče ujeti dobre fotografije.« Leta 2012 je imel samostojno razstavo fotografij. »Videli so moja dela in so rekli, naj jih pokažem javnosti. Moja soseda je Ana Rostohar in mi je takrat pomagala, podprli so me v družini, tudi moja otroka in bil sem res navdušen, da je bilo tako. Je bilo pa tudi stresno, ampak vzel sem kot veliko odgovornost. Sedaj sem pa vesel in ponosen, pa zadovoljen, da ljudje cenijo to moje delo,« je odgrnil še drobec iz svojega življenja, kakor izpostavil, da mu kultura v vseh smereh veliko pomeni. »Rad grem pogledat kakšno komedijo, koncert, npr. rad prisluhnem MePZ Viva, ali skupini Parangal. V naši Krški vasi imamo močno kulturno društvo, tako da sem aktiven tudi v društvu,  največ kot fotograf. Kot fotograf sem aktiven v mnogo društvih, tudi v našem turističnem. Čeprav se vključujem še v druge aktivnosti npr. čistilno akcijo. Z veseljem pristopim v duhu, da širimo turizem. Mi je v užitek, da nekdo pride na obisk in reče, da imamo lepo urejeno našo ulico, kakor središče vasi.«

Svojo fotografsko aktivnost izraža tudi v društvu upokojencev, je član veteranskega društva, kjer je tudi tam v upravnem odboru. V domači krajevni skupnosti fotografira vse prireditve, ki jih pripravijo, kar objavijo na spletno stran njihovega turističnega društva. Pozorno opazuje tudi naravo in okolico, tako pove: »Meni je Krka od nekdaj prava reka, sem tudi ribič in sem rad ob vodi, se ob njej sprehajam, poleti se v njej ohladim. Sedaj se brežina reke Save veliko spreminja. Ko pridem do tistega nasipa, kjer je bila lepa brežina, sedaj v zrak štrli zid visok najmanj 15 metrov. Ne bom se spuščal v to, koliko je to prav ali ne, ker nisem strokovnjak, opažam pa, da tega čudovitega pogleda, ki smo ga imeli na Brežice, sedaj ga ni.« Meho rad vrtičkari okoli hiše, čeprav v glavnem vrtna opravila prepušča soprogi, sam uredi okolico, pokosi travo in ženi pomaga pri težjih delih. »Z ženo sva kar dosti skupaj in imava skupne aktivnosti. Dosti hodiva, veliko potujeva. Sedaj še več, ko sva v penziji. Otroci so že samostojni in imava več časa. Hčerka je delovni terapevt, se je že poročila, živi na Skopicah, ima že svojo družino. Tako imam 2-letnega vnuka Vida ter 4-letnega Erazma. Sin je še sicer doma, se pa zaenkrat posveča profesiji, specializira klinično psihologijo. Oba sta šla po mamini poti. Moja žena je drugače varuhinja gorske narave in tudi članica PD Brežice. Ko so me prosili iz UO TD Krška vas, da bi označil in uredil iz svoje vasi do Šentvida pot, sem to z veseljem storil. Kot markacist sem si ogledal traso in jo speljal tako, da po njej prideš v dobri uri. Nisem želel, da bi dobila ime po meni, kar so hoteli, zato sem predlagal, da bi pot nosila ime po pobudnici nastanka poti - moji ženi. Tako imamo že tradicionalne pohode po Tončkini poti vsakega 1. maja, tudi midva z ženo Tončko se tega pohoda z veseljem udeleživa,« pripoveduje in diktafon beleži vsako njegovo besedo, sama pa razmišljam o polnosti njegovega življenja, zato sem ob slišanem navdušena, ko izpostavi tudi svoj življenjski moto.

»Moj moto je Živi in pusti druge živeti. Imam občutek, da sem v življenju naredil tisto, kar sem si zamislil. Zdaj uživam tiste sadove, zelo sem zadovoljen. Dve tretjini svojega življenja sem v Sloveniji. Letos sem napolnil 60 let, pa mi ni trenutka žal, kako sem prehodil svojo življenjsko pot. Če bi me nekdo takrat vprašal, ali bom živel v Sloveniji, bi mu odgovoril, da ni normalen, danes pa poznam Slovenijo bolje, kakor marsikateri Slovenec. Preseneča me, da nekateri Slovenci ne znajo ceniti teh lepot. Tako ena mala državica, kot je Slovenija, pa ima toliko lepot, od jam, rek, morja, gora, jezer, slapov. Res je sicer, da je Triglav ponos države, ampak kot gora ni nič tako posebnega, okoli njega so veliko bolj čudovite gore npr. Škrlatica, Jalovec. Jalovec je tudi simbol Planinske zveze Slovenije. Mene kar vleče, da spoznavam nove kraje, zato grem pogledat in raziskat, če zvem kaj novega.«

Tako je po naključju našel tudi vrh, ki se imenuje Mehovo. »Moje pravo ime je sicer Mehemed, ampak to je bilo pretežko za izgovorjavo, pa so me začeli klicati Meho in tako me vsi poznajo pod tem imenom. Ta vrh Mehovo sem našel streljaj od doma, pri Novem mestu. To je ena mala sprehajalna pot za dušo in ljudje v vasi Podgrad so tako prijazni. Mehovo ima zgodovino, nekdaj je bila tam graščina. Zapisi segajo v 12. stoletje. Na vrh pa prideš iz več smeri, tudi po »zajlah«. Ko sem kazal fotografije, so mislili, da je to nekje v Alpah. Je pa na vrhu tako krasen razgled, da se vidi skoraj do Triglava,« živo pripoveduje in ob tem še doda, da sam gotovo izvira iz preteklosti, ker mu je bilo naklonjeno, da je našel toliko let staro trdnjavo s svojim imenom. »V preteklosti in v prejšnjih življenjih sem bil gotovo graščak,« se za konec pogovora zasmeji in prav nalezem se njegove prešernosti.

M. H., Foto: M. H. in osebni arhiv