Časopis za pokrajino Posavje
9.08.2022
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Izlet v Srbijo

Objavljeno: Petek, 20.10.2017    Rubrika: Mladi Posavci poročajo Bralci pišejo
20171013_153626
Petek – trinajsti – velja za nesrečni dan.  Za dan, ko naj bi ti šlo vse narobe in naj bi, tudi tiste, najmanj vraževerne, obiskali duhovi. In podobne stvari. A po lastnih izkušnjah lahko povem, da znajo biti petki, trinajsti, eni izmed najboljših dni.

Petek, 13. oktober
Vedno sem mislila, da je bujenje najstnika ob pol štirih zjutraj naporno, skoraj nehumano. Pa niti ni. Dobro uro in pol kasneje smo tako že stopali na avtobus, ki nas je kasneje pripeljal v Srbijo. Iz paralelke nas je bilo devet, pa še ravnateljica in učiteljica slovenščine. Na poti do meje smo mimogrede pobrali še člane KD Leskovec.  Med vožnjo smo se v zadnjem delu avtobusa imeli super, tistih osem ur je bilo kar naenkrat enako dvema. Malo čez poldne smo prispeli v Srbijo in okoli enih smo si že ogledovali znamenito staro obzidje v Novem Sadu in si odšli ogledat še, kako tam delajo tapiserije. Nato smo odšli še do Društva zamejskih Slovencev Kredarica, ki so nas pogostili s tradicionalnimi srbskimi jedmi.

Nastanili smo se v dijaškem domu v Subotici. Ker smo v soboto imeli nastop, smo še enkrat z učiteljico Ireno odšli skozi program in, seveda, našo točko. Ura, ko smo dejansko odšli spat, je bila »malo« kasnejša od predvideno začrtane, ampak – pustimo podrobnosti.

Sobota, 14. oktober
Budnica okoli sedmih, hitro se uredimo, zajtrk, generalka za nastop. Živčna nisem ravno bila, zakaj, nastopali so tako mlajši od mene, kot tudi starejši člani društva Mavrice. Vzdušje je bilo vseskozi prav prijetno in sproščeno.  Nastop smo odlično opravili, tako sta nas pohvalili učiteljica in ravnateljica. Pa tudi ostali. Posneli smo še nekaj fotografij za spomin, odšli na kosilo in se malo odpočili.  Še isti dan smo odšli v ZOO. Kasneje pa še na sprehod ob mogočnem jezeru, plezanje po tamkajšnjih drevesih (podrobnosti naj ostanejo skrivnosti, ha ha) in seveda zapravljanje denarja za te in one spominke. Zvečer pa smo odšli še na sprehod po mestu, zavili v kavarne in seveda – Mc'Donalds. Mesto je  staro. In, kdo pravi, da staro ne more  biti tudi čudovito, mogočno. Stavbe, ki jih danes gradijo, se že ob najmanjših potresih zamajejo in oslabijo, včasih podrejo. Tiste, brez modernih strojev narejene stavbe pa stojijo, sijejo spomine, živijo. Pozno ob koncu dneva smo ob misli, kako zelo zabavno smo izkoristili dan, legli v postelje in …

Nedelja, 15. oktober
… še preden se zaveš, je že jutri. Ne več danes, jutri, ki je nov danes. Vstali smo malo kasneje, kot včeraj in počasi začeli pakirat stvari. Po zajtrku smo spakirali do konca, se uredili in sedli na avtobus. Seveda se tu stvari še niso zaključile: na poti smo se ustavili še v kobilarni, kjer nam je vodička pokazala konje in razkazala kobilarno. Tudi jahati smo jih lahko poskusili. S tem se je naš program zaključil, mi pa smo se vrnili v Slovenijo.

To potovanje mi je dalo več, kot le izkušnjo, kako nastopati. Iskreno povedano, pa ne lažem, je bil to najlepši vikend do sedaj. In tega nisem pričakovala. Ampak kar je res, je res. In, če bom še kdaj imela kakšno podobno priložnost – ne vprašajte me – sem že na seznamu!

Živa Mlakar, OŠ Jurija Dalmatina Krško
 
« Nazaj na seznam
»