Ponosni nase, da smo z našimi dejanji pripomogli k skupni gesti – k boljšemu jutri oz. k zmanjševanju globalnih podnebnih sprememb, planetu Zemlja.Zajtrk z mlekom – super dan! Z učenci in učitelji na OŠ Jurija Dalmatina Krško …
Ko iz tetrapaka v lonec priteče,
mleko zasliši nekoga, ki reče:
»Takole, še malo, pa Mihec bo vstal,
zato že kar zdajle mu skuham kakav.«
Mleko od groze se skoraj sesiri:
»To ni mogoče, pri moji veri!
Da ob belino bom in ob okus,
to, primojduš, je ostuda in gnus!«
A bolj ko jezi se nad tem, kaj bo z njim,
močneje od spodaj ga greje vroč plin.
»Jaz, da kakav bom?! Nikdar, nikoli!
Preveč sem ponosno, da to si dovolim!«
je besno vzkipelo, iz lonca ven vstalo
in belo in čisto se v svet je podalo.
»Do smrti bom mleko, nikoli kakav!«
je vpilo še, ko so ga brisali s tal.
/Andrej Rozman Roza/