​Vodni zadrževalniki kot blažilci podnebnih sprememb

V zadnjih letih se vedno pogosteje srečujemo s pojavom hidroloških ekstremov – na eni strani suše, na drugi kratkotrajni močni nalivi z neurji. Spremembe se posledično odražajo tudi na naših rekah in potokih.

Zaradi neenakomerne porazdelitve padavin preko leta zgolj varovanje vodotokov, brez ustreznega upravljanja in vlaganj v ohranjanje vodnih količin in reguliranje vodotokov, ne bo več mogoče. Gradnja zadrževalnikov in pregrad, ki bodo pomagali zadrževati in ohranjati vodo ter jo časovno prerazporediti preko leta, tako ne bo nujna le za zagotavljanje pitne in tehnološke vode, vode za namakanje in bogatenje podtalnice, pač pa tudi za ustvarjanje pogojev za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Podnebne spremembe namreč vplivajo na naravno okolje in so – zaradi neizpolnjevanja osnovnih življenjskih pogojev – vzrok za izginotje številnih živalskih in rastlinskih vrst ter življenjskih združb. Tako spreminjajo naravo, kot jo poznamo, ter vzpostavljajo novo, na katero se moramo pripraviti z umetnimi ukrepi.

»Voda – energija – podnebje«

Pregrade že po svoji naravi spadajo med najkompleksnejše objekte in so plod sodelovanja številnih inženirskih področij. Zaradi posega v prostor in s tem tudi v okolje in družbo, so v fazo projektiranja in umeščanja v prostor vključeni tudi drugi nosilci urejanja prostora (naravovarstveniki, kulturovarstveniki, različne interesne skupine, kot npr. ribiči, razna športna društva, kulturna društva, kmetijske skupnosti itd.) in tudi širša javnost.

Glede na to, da se večina pregrad in zadrževalnikov nahaja v območjih varovanja narave, vendarle ne gre za skrajno degradirani prostor in gradnja pregrad na dolgi rok ne predstavlja tako drastičnega posega v prostor, da se mu narava ne bi prilagodila. Še več, v večini primerov so bile šele z izgradnjo zadrževalnikov vzpostavljeni pogoji, ki so omogočali naselitev ogroženih vrst, na podlagi katerih je bilo območje uvrščeno na sezname posebnega naravovarstvenega pomena (Kočevska reka, Prigorica, Ptujsko jezero ipd.). V prihodnje pa bodo ti objekti še dodatno igrali pomembno vlogo tudi pri ohranjanju narave in biotske raznovrstnosti.
Pri načrtovanju hidroenergetskih objektov je prioriteta urejanje poplavne varnosti in sočasno povečanje učinkovitosti izrabe vodnega potenciala z upoštevanjem zavez glede izkoriščanja obnovljivih virov energije, kot tudi koristi za naravno in grajeno okolje (ohranjanje najmanj ekološko sprejemljivih pretokov, zagotavljanje ekosistemskih storitev ter tudi pogojev za ohranjanje narave).

Pregrade in akumulacije predstavljajo ključni sistem v okviru celostnega upravljanja z vodnimi viri in vzpostavitve odpornosti narave in družbe na klimatske spremembe.

Vodno bogastvo je potrebno zaščititi, vendar pa prepoved in brezkompromisno nasprotovanje projektom, ki so nujni za zaščito državljanov pred izrednimi dogodki in so ponekod tudi pogoj za razvoj in napredek regij, ni prava rešitev. Vse ostrejše zastopanje ekstremnih stališč za naravo na dolgi rok ne morejo imeti koristi. Kot primer lahko izpostavimo Nemčijo, kjer je dolga leta potekala velika kampanja proti nuklearnim elektrarnam, s pozivi po njihovih zapiranjih. Sedaj se je izkazala za veliko napako, na katero je energetska stroka sicer opozarjala, vendar je bila preglasovana s strani okoljskih aktivistov. Nemčija je trenutno v veliki zagati, v katero je potegnila celotno Evropo. Celo Švedska je pred energetskim kolapsom.

Napačne politične odločitve imajo izjemne posledice. Potrebno je pripraviti akcijski načrt za izgradnjo velikih zadrževalnikov vode, ker klimatskih sprememb ne moremo več ustaviti, lahko jih le blažimo. Narava se zaradi podnebnih sprememb tako hitro in drastično spreminja, da njeno ohranjanje v stanju, kot smo ga poznali do sedaj, enostavno ni več možno.

Vir: HESS