Arhitekturna dediščina z zbirko kmečkega orodja
Na ravnici v vasi Šmarčna stoji Dolinškov toplar.
ŠMARČNA – V majhni vasi na desnem bregu Save živijo delovni ljudje, ki so na ravnici ob reki mnogo desetletij obdelovali polja, kosili travo po velikih travnikih in v reki lovili plavajoči les. Postavili so tudi kozolce in danes na Šmarčni stoji 17 kozolcev. Eden med njimi je Dolinškov kozolec, t. i. toplar.
Ciril Dolinšek
»V naši vasi imamo vse vrste tipov kozolcev – toplar s tremi pari štantov in brano, toplar z dvema paroma štantov in brano, stegnjeni kozolec in enojni kozolec ter kozolce na psa ali kozla, ki so značilni za Posavje. Če pomislimo, koliko časa in znanja so naši predniki vložili v gradnjo kozolca, ko so na roke tesali les in ga nato ročno sestavljali, in da je bilo vse, od lesa do strehe narejeno doma, potem je naša dolžnost, da jih ohranjamo in pokažemo to posebnost tudi drugim,« pove
Ciril Dolinšek, ki je navdušen nad izdelavo teh lesenih objektov, v katerih je združeno znanje lesarstva, tesarstva in stavbarstva.
»Naš kozolec je bil zgrajen leta 1920 in tako kot večina kozolcev je služil sušenju sena, žit in v jeseni spravilu koruznice ter krompirja, ki se je nato pod kozolcem prebiral in sortiral v gajbice in kasneje v vreče. Pod kozolcem je bil tudi prostor za gospodarsko orodje in sušenje lesa. Leta 1974 smo zaradi preusmeritve naše kmetije v mlečno proizvodnjo zgradili še dvojni stegnjeni kozolec zaradi večje potrebe po sušenju sena. Ko je brat na domačiji zgradil nov hlev in nad njim uredil tudi prostor za seno, je kozolec na travniku na začetku vasi počasi začel izgubljati svojo prvotno namembnost in lahko bi propadel, a z ženo sva sklenila, da bova ta lesen objekt, ki mi ga je zapustila mama, obnovila ter ohranila v njegovi prvotni podobi,« pripoveduje gostitelj in nadaljuje, da je imel kozolec, ki je dolg 19 metrov in širok 8,5 metra, do leta 1960 slamnato streho, potem je bil prekrit s cementno kritino, po obnovi pred šestimi leti pa je dobil glineno kritino.
Del razstavnega prostora na kozolcu s šivalnim strojem, kmečkim pohištvom in gospodinjskimi pripomočki
Kmečko orodje, gospodinjski pripomočki
Po temeljiti obnovi toplarja, ki je pod spomeniškim varstvom in bo prihodnje leto praznoval 100-letnico nastanka, je postal Dolinškov kozolec na Šmarčni muzej na prostem z zbirko predmetov iz okolja, v katerem je Ciril odraščal in kjer še vedno živi s svojo družino. »Ko so v vasi, v kateri živim že celo svoje življenje, podirali stare stavbe, so mi vaščani podarili marsikateri še uporaben predmet, ki bi ga sicer zavrgli. Vse to sem shranjeval v posebne škatle. Po obnovi kozolca sem v njem uredil zbirko kmečkega orodja in gospodinjskih pripomočkov in ob uradnem odprtju leta 2014 je bilo na 300 m2 površine postavljenih na ogled okoli 600 razstavnih eksponatov, danes pa jih je že blizu 800,« se spominja sogovornik in povabi na ogled. V pritličnem delu so razstavljeni večji kmetijski pripomočki – mlatilnica za mlatenje žita in pajkl za čiščenje žita, slamoreznica, ’federvagen’ in še marsikaj. Tudi velike snežne sani iz leta 1880 so našle svoje mesto pod velikim podom toplarja. V osrednjem delu so razstavljeni pripomočki za vinogradništvo, sadjarstvo, živinska oprema, njivsko orodje, tehtnice … V podstrehi kozolca so poleg gospodinjskih pripomočkov na ogled tudi posebni kotički, kot je spalnica s starinsko posteljo in omaro s perilom, toaletna omarica s priborom za britje, učni prostor s šolskimi potrebščinami izpred stotih let, čevljarski kotiček in še marsikaj.
»Za to zbirko je značilno, da ima samo eno stvar iz določenega obdobja od leta 1850 pa do leta 1960,« pove lastnik. »To ni, na primer zbirka 20 pegleznov, ampak je tukaj samo en peglezen na oglje, potem je že na ploščico, ki se je segrevala na štedilniku, in prvi električni na paro. Nisem zbiratelj, ki bi kopičil stvari, ker bi mi zmanjkalo prostora in tudi ne bi bilo več prave preglednosti med razstavljenimi eksponati,« pojasni ter pokaže na lepo ohranjen star šivalni stroj z zanimivo zgodbo, kako ga je dobil. Pred leti je v bližini kozolca postavil še leseno stranišče »na štrbunk« – takšnega, kot so ga imeli na kmetijah v preteklosti. In zakaj to počne? »Iz spoštovanja do prednikov, ki so orali in ljubili to zemljo,« odgovori z nasmehom ter povabi še na ’kavsanje’ – lovljenje plavajočega lesa v Savi. »Šmarčna je bila v preteklosti zaradi svoje ugodne lege veliko lovišče plavajočega lesa, ki so ga tokovi reke prinašali ob brežino, kjer so ga domačini s pripomočki, kot so aukenlji ali kavsi, lovili ter si z nalovljenim lesom polnili drvarnice za zimsko kurjavo,« predstavi še star ljudski običaj, ki ga na Šmarčni ponovno oživljajo. Smilja Radi