Mirko Cigler: Rojevanje nove dobe (17. april 2021)

Oči celega sveta so že 15 dni uprte v Ukrajino, ki je žrtev brutalne ruske vojaške agresije. O dogajanju v tem delu sveta, ki je napeto vsaj že zadnji osem let, je v svojih člankih za Objektiv, sobotno prilogo časopisa Dnevnik, večkrat pisal tudi naš rojak upokojeni diplomat in veleposlanik Mirko Cigler. Pri Založbi Neviodunum je lani izšla zbirka njegovih zapisov z naslovom Sedem let na prepihu. V nadaljevanju objavljamo njegov članek, ki je po skoraj letu dni od nastanka še vedno aktualen.

»Pozdravljen, diktator,« je predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker maja 2015 na vrhu Evropske unije v Rigi pozdravil madžarskega premierja Viktorja Orbana. Ta se je ob komisarjevem obešenjaškem humorju samo kislo nasmehnil. Danes se s tem nihče več ne šali, temveč misli smrtno resno. Za vrhunske politike je veljalo, da so kulturni ljudje, ki načeloma ne zmerjajo, kaj šele javno pljuvajo, še posebej ne v lastno skledo ali pod tuje okno. Pa vendar je v ZDA vljudni Joe Biden presenetil s pljunkom v Putinov obraz, češ da je morilec, in v Xi Jinpingov, češ da nad Ujguri izvaja genocid. Turški predsednik Erdogan, ki je predsednici evropske komisije von der Leynovi namenil stranski sedež, je s tem pljunil ne samo na Evropsko unijo, temveč tudi na vse ženske. Italijanski premier Mario Draghi ga je zaradi tega ozmerjal z diktatorjem. Za kar slednji zahteva javno opravičilo. Kaj drugega kot pljuvanje je tudi obtoževanje najvišjih evropskih institucij nepravičnosti (pri razdeljevanju cepiva) in nedemokratičnosti (zaradi cenzure), ki ga v Bruselj usmerja naša vlada. Evropska unija se vzdržuje individualnega pljuvanja, vendar pa kolektivno uvajanje sankcij proti Kitajski in Rusiji postaja podobno pljuvanju pod tuja okna. Kajti sankcije delujejo le, če sta izpolnjena dva pogoja. Prvi je, da bolj bolijo sankcioniranega kot tistega, ki sankcionira. Drugi je, da sankcionirani ne more delovati povračilno s protisankcijami. Nobeden od teh pogojev ni izpolnjen, zato je ta diplomatska ofenziva vsak dan bolj iracionalna in razen k zaostrovanju odnosov in generalnemu slabšanju razmer v svetu ne prispeva k ničemur.
 
V času, ko Biden imenuje Putina za morilca, ZDA v Rusiji kupujejo pol milijona sodčkov nafte dnevno, kar je največ po letu 2010. Ameriški državni sekretar Antony Blinken je na Aljaski obtožil Kitajsko, da izvaja genocid nad Ujguri, da ne spoštuje vladavine prava v Hongkongu in nasploh človekovih pravic. To naj bi bilo v skladu z zunanjepolitično načelnostjo Bidnove administracije in njenim namenom, da jasno komunicira tako s prijatelji kot z nasprotniki, kar naj bi postopno pripeljalo do nove mednarodne ureditve, temelječe na pravilih. Kitajci so mu vrnili z enako jasnim spiskom obtožb glede ameriške demokracije, kršenja človekovih pravic in hegemonizma v svetu. Takoj po srečanju vrha ameriške in kitajske diplomacije je v Peking na podobno srečanje priletel ruski zunanji minister Sergej Lavrov. Skupaj so ugotovili, da je čas za oblikovanje novih mednarodnih struktur, ki ne bodo pod vplivom ZDA. Podobno kot ZDA tudi Rusija išče širšo zaslombo v Aziji. Lavrov je v New Delhiju izrazil zaskrbljenost zaradi indijsko-ameriških vezi, ki bi utegnile ogroziti »privilegirano strateško partnerstvo«. Hkrati pa Indijo enako skrbijo vse tesnejše vezi Rusije s Kitajsko in Pakistanom. V Seulu so Lavrova opozorili na severne sosede, kjer Kim Jong Un strelja z vsemi raketami, v želji, da bi spodbudil ponovni interes ZDA. Te zanj trenutno ne kažejo posebnega zanimanja. Zato pa Kim pridobiva podporo Pekinga, saj bi Severna Koreja utegnila biti priročno orodje v tekmovanju z ZDA.
 
Rusija napenja vzhodnoevropsko-zakavkaški lok nestabilnosti. Utrjuje svoje vezi z Belorusijo v njenem severnem in z Armenijo v južnem delu. Z Moldavijo in Gruzijo želi zadržati vsaj status quo ter preprečiti njuno nadaljnje drsenje proti Natu. Po incidentu z več mrtvimi na liniji prekinitve ognja med ukrajinskimi in proruskimi silami v Donbasu se temperatura dviguje na ukrajinsko-ruski meji. Ukrajinci krepijo bojno pripravljenost svojih enot, ruska vojska pa v obmejnem pasu mobilizira dodatne sile in opozarja, naj se Nato ne vmešava. Z zaostrovanjem krize Putin testira, kaj dejansko pomeni Bidnov pljunek, in utrjuje svoje »zavezništvo« z Erdoganom, Zelenski s pritiskom na pospešitev članstva izsiljuje Nato, Biden pa Putinu predlaga sestanek, na katerem bi se pogovorila tudi o tej vroči točki. Nemčija je še pred zaključkom svojega predsedovanja EU konec lanskega leta s Kitajsko podpisala krovni trgovinski sporazum, ki je najavljal boljše čase za evropsko-kitajske odnose. Kot da takrat ni bilo problemov z Ujguri v Xinjiangu in protestniki v Hongkongu. Z Blinknovimi pogovori v Natu in EU, Bidnovim nastopom v evropskem svetu ter varnostnimi pogovori obrambnega sekretarja Lloyda Austina v Berlinu, Bruslju in Londonu se krepi ameriški objem Evrope, tako da stara dama vse težje samostojno diha. Tudi v odnosih z Evropo se ameriško priseganje na kolektivno obrambo, skupne vrednote, liberalno demokracijo in človekove pravice meša z grožnjami sankcij proti Nemčiji, če se ne bo odrekla projektu Severni tok 2 z Rusi. Pod kitajskimi sankcijami je politični in varnostni odbor EU. Nekatere države članice so zato na pogovor poklicale kitajske veleposlanike. V Budimpešti se je kitajski obrambni minister Wei Fenghe pogovarjal z madžarskim državnim vrhom o krepitvi obrambnih odnosov, medtem ko se je ameriški državni sekretar Blinken pogovarjal z zunanjimi ministri višegrajske četverke o krepitvi transatlantskih odnosov, vključno z ukrepi zoper naraščajoče grožnje Rusije in Kitajske. Kitajski zunanji minister Wang Yi je v Ankari turške sogovornike prepričeval, naj ne zlostavljajo muslimanov. Nakar je v Teheranu podpisal 25-letni sporazum o strateškem sodelovanju z Iranom. Na Dunaju ZDA previdno »otipavajo« Iran, s ciljem vračanja k jedrskemu sporazumu. Hkrati pa (še) ni jasno, kdo stoji za kibernetičnim napadom na iranske centrifuge za bogatenje urana. Predvsem o spoštovanju človekovih pravic, pa tudi o popuščanju napetosti v vzhodnem Sredozemlju in nadaljnji finančni podpori migracijskemu dogovoru sta se v Ankari s predsednikom Recepom Tayyipom Erdoganom poskušala pogovoriti oba voditelja EU, predsednik sveta Charles Michel in predsednica komisije Ursula von der Leyen. V Budimpešti so se sestali vodilni iliberalci in suverenisti Madžarske, Poljske in Italije, Viktor Orban, Mateusz Morawiecki in Matteo Salvini, »odločeni ubraniti krščanstvo, narod in družino«, kot je 2. aprila poročala Nova24TV.
 
Starosta diplomacije, Henry Kissinger, je mesec dni po izbruhu pandemije ocenil, da bo svet po pandemiji drugačen, ker bo covid-19 razbil mnoge institucije (Pandemija covida bo za vedno spremenila svetovno ureditev, Wall Street Journal, 3. april 2020). Ne gre spregledati njegovega opozorila, da je temeljna sprememba mednarodne ureditve mogoča samo s konsenzom vseh ključnih globalnih akterjev, in ne zgolj dela njih (Svetovna ureditev, 2014). Podobno je Patrick Wintour ugotovil, da pandemija pospešuje temeljno polarizacijo v mednarodni ureditvi med zagovorniki multilateralne in unilateralne ureditve ter v notranji politiki med zagovorniki demokracije in avtokracije. V samem demokratičnem svetu pa med zagovorniki liberalne demokracije in novimi častilci neliberalne demokracije (Koronavirus: 100 dni, ki so spremenili svet, Politico, 11. april 2020). Tudi Parag Khanna in Karan Khemka v članku Efekt metulja v pandemiji covida (Fast Company, 4. april 2020) ocenjujeta, da se bo v naslednjih nekaj letih »bliskalo pred nevihto«. Prav tako bi veljalo upoštevati scenarij, da se pandemija ne bo končala v letu, dveh, kot upamo, temveč lahko traja dlje, kar bi sprožilo razraščanje ekstremizmov vseh vrst. Edward Fishman v članku Svetovna ureditev je mrtva (Politico, 5. marec 2020) poudarja, da je pandemija najpomembnejši game changer (vzrok sprememb) sedanje svetovne ureditve. Za prelomne spremembe je treba zagotoviti notranjepolitični konsenz in zgraditi globalno koalicijo podobno mislečih. Z izogibanjem iskanju krivcev in obtoževanju nasprotnega bloka se gradi nujno potrebno politično soglasje.
 
Da si je po sedmih desetletjih liberalne ureditve in treh desetletjih ameriške unipolarnosti težko predstavljati, da bi obstoječ mednarodni sistem, temelječ na vladavini prava, podprt z liberalnimi vrednotami ter organiziran okrog multilateralnih institucij, odstopil mesto nečemu radikalno drugačnemu, opozarja Nadege Rolland v Novem svetovnem redu po pekinško (Estonian Foreign Institute, februar 2021). Kitajska že od konca prejšnjega stoletja vse bolj odločno izraža svoje nezadovoljstvo z svetovno ureditvijo, ki jo šteje za krivično. Spreminjanja se ne loteva s frontalnim napadom na obstoječi sistem, temveč postopno in posredno, skladno z modelom, centriranim na Kitajsko, ki izhaja iz tisočletne zgodovine osrednjega cesarstva.
 
Priznanje in spoštovanje centralne, nekdaj cesarske, danes partijske oblasti Kitajski omogočata njena ekonomska in vojaška moč, ki vazalnim državam puščata relativno svobodo pri urejanju njihovih zunanjih in notranjih zadev. Izziv sodobne Kitajske je, kako ta zgodovinsko preizkušen sistem prilagoditi razmeram 21. stoletja, da ne bo centriran zgolj na Azijo, temveč globalen. V ta namen razvija dve strategiji. Prva pomeni nadomeščanje človekovih pravic s pravico do razvoja, druga pa formiranje novih mednarodnih struktur, kot so Pobuda enega pasu in ene poti, Šanghajska organizacija za sodelovanje, Azijska infrastrukturna investicijska banka itd. Na svoji koži ju pravkar doživlja Črna gora, ki ji zaradi nezmožnosti odplačevanja kitajskih kreditov grozi izguba ozemlja. Njena prošnja Evropski uniji za pomoč ostaja neuslišana.
 
V knjigi Svet, varen za demokracijo (Yale University Press, 2021) John Ikenberry ugotavlja, da je v dveh stoletjih liberalni internacionalizem zgradil svetovno ureditev, ki temelji na blago regulirani in odprti, k naprednim idejam usmerjeni družbi. Ta projekt je danes v krizi in ogrožen od zunaj z avtokratskimi izzivi ter od znotraj z nacionalistično-populističnimi gibanji. Oblikovanje nove, reformirane globalne ureditve bi liberalni demokraciji zagotovilo nov prostor in ohranilo pravice ter zaščito znotraj držav in med njimi ter balansiranje konfliktnih vrednot. Na nevarnost aktualne ameriške varnostne strategije tekmovanja velikih sil opozarja Emma Ashford v članku Tekmovanje velikih sil je recept za katastrofo (Foreign Affairs, 1. april). Ta strategija neizogibno vodi v bolj nevaren, sovražen svet. Zato predlaga alternativno strategijo tekmovalne koeksistence, ki bi omogočila manj konflikten, spravljivejši svet. Da ameriška ideološka prevlada objektivno ni več realna in da nove globalne ureditve na takšni podlagi ne bo mogoče zgraditi, menita tudi Richard Haass in Charles Kupchan. V študiji Nov koncert sil – kako preprečiti katastrofo in povrniti stabilnost v multipolarnem svetu (Foreign Affairs, 23. marec 2021) vidita rešitev nove svetovne ureditve v modelu »koncerta velikih sil«, po vzoru evropskega 19. stoletja, ker omogoča ideološko različnost. To pomeni, da vključuje vse relevantne globalne akterke, ZDA, Kitajsko, EU, Rusijo, Indijo in Japonsko. Stalni svet bi sestavljali stalni diplomatski predstavniki šestih članic in štirih regionalnih organizacij (Afriške unije, Arabske lige, Aseana in Organizacije ameriških držav). Sistem bi bil hkrati bipolaren in multipolaren. Dvojico glavnih tekmic, ZDA in Kitajsko, bi omejevale ter hkrati dopolnjevale preostale velike akterke EU, Rusija, Indija in Japonska, po potrebi tudi preostale velike sile.
 
Intenzivne, pogosto kakofonične aktivnosti na najvišjih političnih ravneh potekajo s ciljem oblikovanja bolj politično koherentnih grupacij, ki bi bile z izzvenevanjem zdravstvene dimenzije pandemije usmerjene v oblikovanje nove globalne ureditve sveta. Bidnova administracija v svoji varnostni in zunanjepolitični ofenzivi ne posluša Kissingerja ter njemu podobnih, temveč v veliki meri nadaljuje in še zaostruje Trumpovo doktrino tekmovanja velikih sil. Vendar se ZDA v tekmovanje s Kitajci in Rusi ne spuščajo več same, temveč računajo na (po)moč zaveznikov in partnerjev, ki naj bi dodali manjkajoč kamenček za prevlado na globalni tehtnici moči.
 
Biden stavi na človekove pravice in vladavino prava, ker je prepričan, da lahko ZDA obnovijo in vodijo dovolj močno demokratično fronto, ki bo vzpostavila ali vsaj odločilno vplivala na oblikovanje nove svetovne ureditve po njihovih merilih. Kot nas uči zgodovina, se zaradi teh vrednot države ne spopadajo v »vroči vojni«, temveč med seboj obračunavajo »hladno« oziroma »hibridno«. Tako bi, po Bidnovo, novo svetovno ureditev lahko dosegli po relativno mirni poti. Vsekakor pa mora pred tem narediti red v lastni hiši in k pameti spraviti iliberalno otročad, ki vse glasneje razgraja. To nalogo bo imel svetovni vrh demokracij, ki ga ameriški predsednik načrtuje v drugi polovici leta. Podobno je v svojo rastočo moč prepričana Kitajska in se temu primerno mednarodno odziva. Za njima kaj dosti glede prepričanja v lastno globalno težo in pomen ne zaostajata niti Ruska federacija in Evropska unija. Vsaka grupacija se poskuša razširiti na območja geopolitičnega vakuuma v Afriki, Latinski Ameriki in arabskem svetu. Združevanje na obeh polih poteka po ideoloških in geostrateških silnicah. Na zahodu se konsolidira tradicionalno transatlantsko, ameriško-evropsko zavezništvo, ki mu na vzhodu ZDA pospešeno dodajajo indopacifiško komponento (ZDA, Indija, Japonska, Južna Koreja, Avstralija). Na ta način bi nastala demokratična fronta, ki bi se zoperstavila antagonistični avtokratski evroazijski grupaciji Ruske federacije in Kitajske. S tem bi se vrnili h klasičnemu geopolitičnemu modelu delitve sveta na evrazijski svetovni otok in atlantsko-indopacifiško oceansko območje, s prevlado pomorske dimenzije nad kontinentalno.
 
Ta delitev v svetu hibridne varnosti izgublja svoj temeljni raison d'etre. Vse več geostrategov morebitnega globalnega spopada ne vidi več na Zemlji, temveč v vesolju, in ne v fizični, analogni, temveč v kibernetični, digitalni domeni. Vendar pa s tem ne gre pretiravati. Kot nas opozarja nedavna zaustavitev pomorskega prometa čez Sueški prekop zaradi nasedle kontejnerske velikanke, se od Zemlje še lep čas ne bomo odlepili.
 
Razmišljanja o prihodnji organizaciji sveta so pomembna tudi za domačo notranjo politiko, kajti pogled na svet je pogojen z notranjepolitičnim pogledom. Zato je to tudi iskanje naše lastne, nacionalne politične identitete. To se bo jasno pokazalo v času predsedovanja EU in v procesu konkretnih priprav na predsedovanje. Naše ideje v okviru Konference o prihodnosti Evrope morajo biti vpete v ta širša, globalna razmišljanja o jutrišnjem svetu. V preteklosti smo se pri podobnih nalogah nekajkrat krepko osmešili. Ne glede na to, koliko resnične ali izmišljene so aktualne zgodbe o neformalnem predlogu (non-paper) predsednika vlade predsedniku evropskega sveta o mejah na zahodnem Balkanu, je to dobra šola, kako resne mednarodne posledice utegnejo imeti ne dovolj premišljene, prenagljene ideje, predlogi in pobude. Zato morajo na Konferenci o prihodnosti Evrope sodelovati ne samo uradna politika, temveč tudi najširša strokovna javnost in civilna družba. S tem se bomo izognili enostranski, ideološko obarvani razpravi in tako kolektivno prispevali k temu, da bo tudi Evropska unija iskala svojo realno mogočo, ne pa želeno ali namišljeno geopolitično vlogo in položaj. Konec poletja čaka Blejski strateški forum zahteven izziv, da se izkaže kot institucija za razpravo o prihodnosti Evrope, kot osrednje nacionalno intelektualno stičišče, in ne zgolj kot vladno trobilo ter mednarodni politični in medijski talk show. Zaostrovanje konflikta z Evropsko unijo nam v nobenem primeru ne more koristiti, niti ne krepi naše pozicije v Evropi. Deklarativno prijateljstvo z ZDA, ob hkratni izraziti politični averziji do Bidnove administracije, nas bo, enako kot zaostrovanje odnosov s Kitajsko in Rusijo, prej ali slej pripeljalo do spoznanja, da pljuvamo v lastno skledo.
 
So obdobja v človeški zgodovini, ko je videti, kot da se čas zgosti. Ko v sosledju dogodkov le-ti prehitevajo drug drugega po, v realnem času, nedoumljivem redu. Preden so prileteli črni labodi pandemije covida-19 in 21. stoletju dali novo ime, je bil čas prijazne, včasih rahlo gnilobne tople vode liberalne demokracije, kot je obdobje označil Miran Lesjak. Ob pisanju tega članka me je stalno spremljala scena iz Kubrickovega kultnega filma 2001: Odiseja v vesolju. Pa ne uvodna, z Noordungovo vrtečo se vesoljsko postajo in Straussovo glasbo Also sprach Zarathustra, temveč tista s črnim megalitom in zmagovito dvignjeno kostjo v roki našega praprapraprednika, ki naj bi simbolizirala  zoro človeštva. Se zavedamo prelomnosti časa, ki ga živimo? Zlasti politiki  in mediji imajo radi  »zgodovinske trenutke«, katerih akterji ali priče naj bi bili. Pa vendar se večina teh trenutkov razblini v sivini časa in potone v pozabo. Na površino pa izplavajo novi, ki jih sodobniki praviloma nis(m)o niti zaznali. Smo zdaj na pragu takšnega časa? Verjamem, da bomo kmalu vedeli.