Stoji, stoji tam beli grad … – 3. del

Posavje se ponaša z več ohranjenimi gradovi, šest jih v projektu združeni turistični in kulturni ponudniki promovirajo in tržijo pod regionalnim nazivom Gradovi Posavja. To so gradovi Brežice, Mokrice, Rajhenburg, Sevnica, Podsreda ter nekdanji cistercijanski samostan v Kostanjevici na Krki. Tokrat bomo obiskali prva dva navedena in v naslednjih številkah obiskali še preostale gradove.

Etimološko poimenovanje mesta Brežice (pravopisna raba: v Brežicah, brežiški, Brežičan/ka/i) izvira iz Brežec, kakor se je imenovalo mesto, na katerem stoji grad, izvorno pa pomeni majhen breg ob reki. V srednjevisokonemškem prevodu glasi Rayn, zato sta skozi stoletja tako grad kot naselbina, ki se je razvijala okoli njega, poimenovana tudi z imenoma Rein, Rayne in Rann. V pisnih virih se prvotni grad omenja leta 1249, sicer pa je bilo območje glede na arheološke izkopanine poseljeno že v 2. st. pr. n. št. Kot trg naselbino, ki se je prvotno imenovala Gradišče, zasledimo že v 14. st., leta 1353 pa so ji bile z listino potrjene mestne pravice.

Prvotni grad je bil večkrat napaden in oplenjen. V 15. st. ga je upostošil ogrski kralj Matija Korvin, več požigov in poškodb je utrpel med turškimi vpadi, najhujši udarec pa sta grad in mesto utrpela leta 1515 v času kmečkega upora. Na istem mestu je bil v 16. st. pozidan nov grad, za razliko od predhodnika utrjen z vogalnimi obrambnimi stolpi, ki so zatem kljubovali in ubranili grad tudi v času napadov kmetov med hrvaško-slovenskim kmečkim uporom leta 1573. V 17. st. je po nakupu leta 1694 grad v baročnem slogu preuredila plemiška družina Attems, tedaj je bila poslikana tudi znamenita Viteška dvorana, ki je največja poslikana baročna dvorana na Slovenskem. Avtor poslikav je slikar slovenskega rodu Frančišek Karl Remb, ki je za grajske rezidence in posesti Attemsov naslikal kar 29 stenskih, osem stropnih slik, 13 supraportov ter več slik. Pred Attemsi, ki so bili lastniki veleposestva Brežice vse do konca 2. sv. vojne, je bila ta v lasti salzburške nadškofije, med leti 1479 in 1491 so z njo razpolagali Madžari, zatem pa se kot lastnike gradu omenja še Ludvika Ungnada, Franca Galla, Ludvika Englinga in Frankopane. Leta 1917 je tako grad kot Brežice upostošil močan potres, med 2. sv. vojno je služil vojaškim namenom okupatorja, v del gradu je bila umeščena tudi vojaška bolnišnica.

Grad je začel služiti za muzejsko dejavnost leta 1949. Ustanovitelj muzeja je bil Okrajni ljudski odbor Krško, saj so bile v muzej preseljene razstave, ki so se pred tem nahajale v Krškem. Leta 1958 je prešel muzej v brežiško občinsko last, od leta 1982 dalje si ustanoviteljske pravice delijo Občine Brežice, Krško in Sevnica, od leta 2012 dalje pa še Občina Kostanjevica na Krki. Za zanimivost naj še povemo, da je bil grad predmet večletnega sodnega postopka vračanja po vojni odvzetega premoženja potomcem družine Attems. V postopku je Občina Brežice dokazovala večdesetletna vlaganja vanj in da je grad kot spomenik državnega pomena sestavni del in simbol mestnega jedra pa tudi, kar ji je bilo sprva po sodnem sklepu naloženo, da ni zavezanka za izplačilo odškodnine upravičencem, temveč je slednjo dolžna v obliki državnih obveznic izplačati Republika Slovenija, ki je bila po 2. sv. vojni tudi nosilec podržavljanja zasebne lastnine zemljišč in objektov. Danes je v gradu urejenih 24 razstavnih prostorov in je prizorišče številnih kulturnih dogodkov.

Nemirni duh grofice Barbare

Jugovzhodno od Čateža ob Savi izstopa grad Mokrice (v Mokricah, mokriški, Mokričan/ka/i), katerega etimološka izpeljanka izhaja iz pridevnika mokrišče, ki označuje mokro, vložno območje, ki se je nahajalo pod grajskim hribom, v vznožju katerega izvira kraški Dolinski potok, ki še danes polni tamkajšnji ribnik.Grad se prvič omenja v pisnih virih leta 1447 z imenom Mokorecz, kasneje pa tudi kot Mokrosicz in Mocruz. Sezidan naj bi bil na mestu predhodne utrdbe, stolpastega dvora Romula iz obdobja Rimskega imperija, ki je dominiral nad spodaj ležečim naseljem, danes imenovan Rajec. Prisotnost rimske utrdbe potrjuje vrsta izkopanin, kot so še danes stoječ miljni kamen pred vhodom v grad in v dvoriščne stene vgrajene plošče.

Med imetniki gradu je med leti 1525 in 1558 omenjen graščak Sigmund Sebriach, ki si je zatem mokriško gospoščino delil z Moricom Rakhnizom, Ferencem Tahijem in baronom Stattenbergom. Njihove deleže naj bi kupil Ambrož Gregorijanec, zatem naj bi postala lastnica gradu Ana Marija Marčnik. Grad se je ubranil tudi pred kmečkimi napadi leta 1573, v njegovi ječi pa naj bi bil zaprt tudi Matija Gubec pred kronanjem v Zagrebu. Leta 1637 je prešel v last Jožefa Moscona in zatem njegove žene Barbare. Slednja naj bi se, kot pravi ena izmed na grad vezanih legend, zaradi nesrečne ljubezni vrgla z gradu, zaradi česar naj bi njen nemirni duh občasno še dandanes taval po sobanah in okolici gradu. Do leta 1882, ko je postala lastnica gradu baronica Beatrice Gagern (roj. Auersperg), sta bila njegova lastnika še grofa Nikolaj Erdody in Volf Nikolaj Auersperg, kot solastnik gradu pa se leta 1915 omenja še grof Aleksander Economo. Obe plemiški družini sta leta 1922 grad prodali zagrebški lesnopredelovalni firmi Berger ter srbskemu industrialcu Milogu Rafajloviću.

Štiri leta pred 2. sv. vojno je grad za potrebe okrevališča za semeniščnike kupila zagrebška nadškofija in ga zatem prepustila nemškemu okupatorju, ki je v njem uredil vzgojni zavod za nacistični podmladek. Po vojni je bil grad nacionaliziran. Sprva je služil za zavetišče otroških vojnih sirot, zatem pa za dom za onemogle starejše občane. Leta 1952 je bil v gradu urejen gostinski obrat, od leta 1978 pa z gradom upravljajo Terme Čatež, ki so ga preuredile v hotel z urejenimi golf igrišči.

Bojana Mavsar, foto: Rok Retelj

Prispevek je v rubriki Črkujem in spoznavam objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 10. julija 2025.

#povezujemoposavje