V kakšne domove smo se morali zapreti v karanteni?

12. marca je bila v Sloveniji razglašena epidemija koronavirusa, hitro je postajalo jasno, da je najbolj učinkovit ukrep za zajezitev virusa uvedba socialne distance, ki nas je za več tednov zaprla med stene naših domov. Kljub temu da bi naivno in povsem brez uvida v že prej obstoječo statistko nasilja v družini in nad ženskami pri nas lahko pomislili, da bodo karantenski tedni čas, v katerem se bodo družile ponovne povezale in brez skrbi čakale na ponovno svobodno gibanje in življenje, kot smo ga poznali prej, je jasno, da je velika večina družin in žensk, ki so v stiski živele že prej, te tedne preživljala v nenehnem strahu in skrbi.

Ob vztrajnem ponavljanju mantre 'ostani doma' sem se sama spraševala, v kakšne domove smo se morali zapreti ljudje? Kakšni odnosi v teh domovih vladajo? Kako je v domovih, kjer vladajo revščina, nasilje in strah, izhod v šolo ali službo pa je otrokom in ženskam predstavljal izhod na varno, stran od teh skrbi? Kako je v domovih, ki so se zaradi ustavitve gospodarstva soočali z (novo, bodočo) izgubo zaposlitve? Kako je bilo v domovih, kjer je kdo zbolel, kdo je za bolnega skrbel in kdo je pomagal pri težavah šolanja na daljavo? Koga vse je bilo strah in kdo vse se bo teh tednov spominjal z grozo?

Ana Pavlič, rojena v Krškem, sedaj pa živi v Sevnici, je magistra politologije in doktorska študentka, sicer pa programska direktorica Inštituta za preučevanje enakosti spolov - IPES. Ustanovljen je bil z namenom ozaveščanja in izobraževanja javnosti o vseh aspektih (ne)enakosti spolov, njegov glavni cilj je opozarjanje na obstoječe družbene stereotipe, predstave in vzorce, ki nam preko družbeno pripisanih spolnih vlog določajo mnoge omejitve in podreditve. "Glavni namen našega delovanja vidimo v ozaveščanju javnosti o družbeni konstrukciji teh vlog in o pomenu vključitve vseh spolov v izgradnjo demokratične skupnosti, ki mora temeljiti na enakosti spolov," pravi Pavličeva. Za naš časopis je pripravila povzetek izsledkov svoje zadnje raziskave, v kateri jo je zanimalo, kako je karantena v času epidemije koronavirusa (ki se nam morda kmalu spet obeta) potekala v zaprtih domovih, kako je poglobila neenak položaj žensk in kako je (negativno) vplivala na partnerska razmerja (nasilje, finančna odvisnost ...).

S tem v mislih smo na Inštitutu za proučevanje enakosti spolov (IPES) izvedli raziskavo, ki smo jo poimenovali Vzdušje v intimno-partnerskih odnosih in družinah v času karantene in negotovosti. Pripravili smo anonimni anketni vprašalnik, ki je zaokrožil po vseh statističnih regijah naše države (tudi po Posavju) in se nam vrnil v več kot 700 rešenih anketah. Anketo smo nato analizirali in interpretirali v skladu že s prej obstoječim stanjem (ne)enakosti spolov v Sloveniji, pri čemer smo rezultate interpretirali v treh sklopih: 1) splošno razumevanje vlog v družinskih in partnerskih odnosih v času karantene, 2) o izkušnjah iz karantene in 3) o spopadanju s stiskami.

Zakoreninjene spolne vloge in normalizacija nasilja

Prvi in drugi del analize sta nam pokazala ne samo na veliko stopnjo (ne)zavednega pristajanja na spolno stereotipne spolne vloge, na zaskrbljujočo stopnjo normaliziranja nasilja nad ženskami v naši družbi, ampak tudi na veliko ceno, ki jo v koronakrizi plačujejo ravno ženske. Če to ponazorimo s primeri: s trditvijo, da je za nasilje vedno kriv in odgovoren storilec, nikoli žrtev, se sploh ni strinjalo oziroma se ni strinjalo kar 34,7 % anketiranih moških in 18 % anketiranih žensk. Očitno je, da na strinjanje s trditvijo spol ne vpliva, kar priča o zakoreninjenosti spolnih vlog na eni in normalizaciji nasilja nad ženskami na drugi strani. Pri analizi trditve, da moramo ženske v tem času biti še posebno potrpežljive in nezahtevne – »miriti moramo morebitne napete situacije v družini in v partnerstvu« –, je bila statistika še bolj zgovorna – s tem, da je v kriznih časih primerno od žensk pričakovati, da mirijo konflikte in jih same ne ustvarjajo, se je strinjalo ali zelo strinjalo kar 30 % vseh vprašanih. Tudi delež tistih, ki se do te trditve, ki ženske poglede, razumevanja in uveljavljanje svojega glasu v stresnejših situacijah življenja razume kot nepotrebne, celo nevarne in škodljive, ne morejo opredeliti oziroma jasno (ne)strinjati, je alarmantno visok, kar 24 %.

V zadnjem delu smo se lotili analize vprašanj, s katerimi smo preverjali, kako so se ljudje spopadli s stiskami, ki so bile posledica karantene in negotovosti, ki se je že pred tedni glasno napovedovala, danes pa mnogim že predstavlja novo realnost, ki nedvomno povzroča velike skrbi. Najprej nas je pozitivno presenetil velik delež anketirancev (74 %), ki pozna delovanje različnih (nevladnih) organizacij, ki na tem področju delujejo in nudijo pomoč v stiski. Že to samo po sebi nedvomno priča o velikem in pomembnem delu, ki ga opravljajo. A realnejša in pretresljivejša slika se nam izriše, če pogledamo, koliko ljudi je v stiskah med karanteno sploh s kom spregovorilo – takšnih je bilo samo 15 %, kar kaže, da je v Sloveniji še vedno močno prisotna tabuizacija temnejših plati življenja. Še posebno pomembno je poudariti, da je bil izmed teh 15 % izjemno nizek delež moških – zgolj 1,2 % kar nam kaže, da so tudi moški žrtve spolnega stereotipiziranja in toksične moškosti, saj so rojeni in vzgajani v kulturni ideal pravega moškega, ki je trden, odločen in se kot tak ne s svojimi, še manj pa s tujimi čustvi, redko ukvarja.

Kakšen svet bomo zapustili hčeram in vnukinjam?

Da je nasilje vseprisotno in da smo od družbe z ničelno toleranco do nasilja še daleč, kažejo podatki, ki so merili oceno anketirancev o pogostosti nasilja. Trditvi »Nasilje je v naši družbi zelo pogost pojav« in trditev »O nasilju in težavah v družini in partnerstvih se govori premalo« sta pokazali izredno strinjanje tako z veliko stopnjo nasilja v naši družbi kot z dejstvom, da se o nasilju premalo govori. Nihče od anketiranih se tako sploh ni strinjal s tem, da se o nasilju pri nas premalo govori, medtem ko se je s tem strinjalo ali popolnoma strinjalo 89 % vseh anketiranih. Tudi s trditvijo o pogosti nasilja v naši družbi se je strinjalo kar 73 % vseh anketiranih. Visoka stopnja zavedanja o obstoju nasilja je gotovo posledica naših življenjskih izkušenj, v katerih se je večina z nasiljem soočila na lastni koži ali pa je vsaj od blizu izvajanju nasilja prisostvovala.

Si ne zaslužimo čisto vsi, ne glede na naš spol, enako obravnavo v javnem in zasebnem življenju, nimamo vsi glasu, ki mora biti enako pomemben?

Statistike, ki sem jih nanizala v teh številnih povedih, nas ne smejo odvrniti od zavedanja, da v resnici govorimo o naših življenjih, tukaj in zdaj in o jutrišnjem dnevu, v katerega bodo vstopile naše hčere in vnukinje. Kakšen svet jim bomo zapustili vsi, ženske in moški, če bomo dopustili, da nasilje nad nami ostane normalen odziv reševanja konflikta v zaprtih krogih družin, ki bi mu ženske lahko ubežale, če bi se le drugače vedle, če bi bile pametnejše, če ne bi izzivale, če bi bile tiho? Bodo v takih okoljih res lahko izživele svoje sanje, bile vse tisto, kar si bodo v sebi najbolj tiho želele, ali pa bodo življenje preživele v strahu, odvisnem od tega, kako srečno roko bodo imele ob izbiri svojega partnerja? Si ne zaslužimo čisto vsi, ne glede na naš spol, enako obravnavo v javnem in zasebnem življenju, nimamo vsi glasu, ki mora biti enako pomemben? Kaj soustvarjamo, če ob nasilju pogledamo stran ali če si celo drznemo pomisliti 'sama si si kriva'?

Ana Pavlič, magistra politologije, programska direktorica Inštituta za proučevanje enakosti spolov, IPES