Časopis za pokrajino Posavje
16.07.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Ani Nuša Masnik: Poskušali smo živeti normalno

Objavljeno: Nedelja, 17.05.2020    Rubrika: NOVICE Redakcija
ani nusa masnik (2)

Direktorica DSO Krško Ani Nuša Masnik

KRŠKO – Situacije, v kateri so se znašli domovi za starejše, so še izrazitejšo pokazale na ranljivost socialno-varstvenih ustanov zaradi kadrovskega, prostorskega in materialnega primanjkljaja. Direktorici krškega doma Ani Nuši Masnik je sicer v ponos, da so se na račun popolne izolacije stanovalcev ubranili okužb, kar pa ne pomeni, da se omejevanje socialnih stikov ne bo odražalo na zdravju stanovalcev.


Dom starejših občanov je popolnoma zaprt že več kot dva meseca, kako so se s tem soočali stanovalci in svojci?

Vsi slovenski domovi smo že 6. marca sprejeli ukrep popolne prepovedi obiskov, tudi v DSO, hkrati pa prepovedali tudi izhode, saj smo ocenili, da je ukrep smiseln le, če sta popolnoma zaprta tako vhod kot izhod stanovalcev iz doma. Sprva so predvsem svojci izražali negodovanje in neodobravanje takšnega omejevanja, medtem ko so, moram reči, sami stanovalci ostali mirni in strpni, in bolj kot za njih same, jih je skrbelo za nas, zaposlene. Takšna njihova reakcija nas je popolnoma presenetila oz. je nismo pričakovali. Ko smo se začeli spraševati, zakaj tako razmišljajo, smo se ustavili pri razlagi, da gre za generacijo, ki je preživela drugo, nekateri pa celo prvo svetovno vojno in da še niso pozabili izrednih razmer. Moram pa poudariti, da nas je z razvojem dogodkov, razmahom okužb po Sloveniji, zatem veliko svojcev poklicalo po telefonu in se nam zahvalilo za zgodnje prepoznavanje nevarnosti in za vse aktivnosti, ki smo jih izvajali za zaščito naših stanovalcev.

DSC_0245

V tednih izolacije je pred domom stanovalcem zapelo več skupin, med drugim prostovoljci MC Krško, ki so stanovalcem obenem namenili sporočila ...

So imeli stanovalci spričo izrednih razmer več psihičnih težav, kolikšen delež se jih je dejansko zavedalo situacije?


Stanovalci, kot sem že omenila, so bili mirni. Nihče sprva ni vedel, ne oni ne mi, koliko časa bo trajalo ’obsedeno stanje’. In kolikor dlje se je vleklo, bolj so postajali stanovalci vdani v usodo, po drugi strani pa tudi nemirni, nerazpoloženi, pogrešali so stik z zunanjim svetom, nenazadnje je bilo vse, kar so slišali po televiziji in tudi od nas - ena sama prepoved. Srečevali smo se tudi s povsem novimi situacijami. Omejevanje socialnih stikov po vseh dognanjih negativno vpliva na vsakega posameznika, in ga lahko pripelje tudi do spremenjenega psihična stanja in v telesno bolezen ali pa obstoječe bolezni poslabša. Pri stanovalcih z boleznijo demenca in drugimi podobnimi težavami pa je omejitev stikov z njim najbližjimi osebami še toliko pomembnejša, saj se ob nekontinuiranih stikih velikokrat zgodi, da bolezen napreduje hitreje in bolniki popolnoma izgubijo stik s svojo preteklostjo in sedanjostjo. Dodatno težavo je predstavljala nošenje mask zaposlenih, saj marsikateri stanovalec slabše sliši ali razume, kaj govorimo, in je zato zelo pomembno, da nam vidijo cel obraz: izraz na obrazu, mimiko in premikanje ustnic. Lahko trdim, da se je tak način življenja dotaknil in vplival na vse stanovalce. Mogoče se bo šele s časom pokazalo, kako zelo. Z gotovostjo pa trdim, da je bila odločitev, da skušamo za zidovi živeti čim bolj normalno, pravilna. Res gre vsa pohvala sodelavcem, ki so zaslužni, da v tem času ni nihče obležal in dobil razjed zaradi pritiska (preležanin) ali pa bi dobil kontrakture zaradi neaktivnosti in primanjkljaja gibanja.

Torej kako ste zaposlili stanovalce, s kakšnimi dejavnostmi?

Če izvzamemo že prej navedeno, je v domu življenje stanovalcev potekalo skoraj običajno.Že v preteklih letih smo se z novimi koncepti osredotočili predvsem na normalizacijo življenja znotraj institucije in medgeneracijsko povezovanje z lokalnim okoljem. Z vzpostavitvijo gospodinjskih skupin 20 stanovalcev, s stalnimi ekipami zaposlenih, ki z kongruentnimi odnosi krepijo medosebne odnose in pripadnost, pa smo našo zgradbo dejansko spremenili v njihovo bivalno okolje. Denimo, sobe stanovalcev so postale skoraj izključno spalni prostor, medtem ko se dnevno življenje odvija v dnevnem prostoru in veliki kuhinji, kjer se pripravljajo obroki, ki jih stanovalci tudi tam pojedo pojedo. Na ta način smo življenje v domu še najbolj približali pojmu doma in družine. Poleg rednih aktivnosti smo včasih spekli pecivo, da je zadišalo po domačem. Veliko je bilo pogovornih skupin. Moji sodelavci so si ves čas zelo prizadevali, da bi stanovalce vzpodbudili k telovadbi, petju, pogovoru ali drugim oblikam druženja. Seveda smo in še vedno skrbimo za varno druženje, kolikor je to mogoče.

Pri skrbi za krajšanje časa našim stanovalcem so nam pomagali tudi zunanji izvajalci: najprej so nas obiskali prostovoljci Mladinskega centra Krško, ki so nam prepevali domače pesmi. S sabo so imeli velike panoje z lepimi mislimi, ki so nam jih tudi pustili, da so nas še nekaj časa spominjali, da nismo pozabljeni. Obiskali so nas tudi učitelji Glasbene šole Krško ter Toni Sotošek s svojimi sinovi. Vseh so bili stanovalci, ki so glasbene dogodke spremljali z balkonov in oken, zelo veseli. Na podoben način smo obeležili tudi 1. maj: vsem stanovalcem smo zjutraj simbolično razdelili rdeče nageljne, potem pa smo skupaj na lokalni televiziji poslušali budnico s poslanico župana. Ker se v našem kulturnem okolju sicer na ta dan zvrsti tudi piknik, smo jim tudi letos za kosilo pripravili čevapčiče in postregli kozarec rdečega vina.

DSC_0246

... pa tudi zaposlenim.

Ves čas ste si prizadevali tudi na različne načine vzpostavljati komunikacijo med stanovalci in svojci.


Res je. Iskali smo načine, kako lahko ob upoštevanju omejevanja fizičnih stikov zagotovimo socialne stike, ki bodo ohranili ali bili vsaj približek prejšnje kvalitete bivanja v domu. Naš izziv je bil, kako vzpostaviti načine socialnih stikov v prilagojenih pogojih. Najprej smo z uporabo dodatnih telefonov vsem stanovalcem zagotovili možnost telefonskih stikov, tudi tistim, ki sami sicer ne morejo telefonirati. Na spletni stani zavoda smo začeli redno objavljati vse aktualne informacije, na našem Facebook profilu dogodke, ki se dogajajo v našem domu. Socialna delavka je sistematično po abecedi klicala vse svojce naših stanovalcev in se z njimi pogovarja o dogajanju v domu ter odgovarja na na razna vprašanja in dileme, ki so se in se še vedno pojavljajo. Skoraj istočasno smo omogočali tudi video klice s pomočjo aplikacij Skype, Viber in Whatsapp. Ugotovi smo, da vizualizacija glasu z znano osebo pozitivno vpliva na razpoloženje stanovalcev, hkrati pa tudi, da je tovrsten način komunikacije manj primeren za osebe z demenco in tiste, ki slabše slišijo. Zato se nam je porodila ideja, da omogočimo komunikacijo svojcev in stanovalcev skozi steklene površine: na vsako stran, tako zunanjo kot notranjo, smo postavili udobno klop oziroma stol, v notranjosti smo k steklu pripeljali tudi posteljo s stanovalcem. Na obeh straneh je nameščen telefon s slušalko, tako da se slišijo in vidijo obenem, vsak na svoji strani lahko položi dlan na steklo, da vzpostavijo na ta način tudi dotik ... To je bilo zelo dobro sprejeto tako pri svojcih kot stanovalcih in tovrstni pogovori po predhodni najavi potekajo vse dni v tednu. In niti nimam besed, da bi lahko opisala ta njihova snidenja, dotike, poglede, vzhičenje, radost, ki si jih namenjajo, ko imamo vsi kolektivno solzne oči ...

Že v prejšnji številki časopisa smo omenili, da ste dobili od institucij več deset priporočil za ukrepanje. Ste imeli pri odločitvi, kakšne ukrepe vzpostavljati, proste roke ali ste se morali držati navodil?

Z navodili je tako: brez njih je težko, a če jih je preveč, jih je nemogoče izvajati, ker si nekatera med seboj nasprotujejo. V bistvu so nam še najbolj pomagala navodila NIJZ, ki so napisana posebej za domove, pripravljali so jih strokovnjaki, ki poznajo delo in možnosti v domovih. Veliko navodil smo dobili tudi zapoznelo, ko smo sami že uredili in rešili stvari, nekatera pa so bila takšna, da se jih ni dalo implementirati v domu, ker so jih pripravljali ljudje, ki nikoli niso bili v domu, ne poznajo razlike med bolnišnico in domom ne kadrovskega normativa zaposlenih v domu ne organizacije dela v domu. Za nas lahko samo rečem, da smo se v teh razmerah, v katerih smo se znašli, izkazali za izredno močen kolektiv in da smo pravi ljudje na pravem mestu. Vsi moji sodelavci so suvereno opravljali svoje naloge in skupaj smo nadgrajevali drug drugega ter si pomagali.

protest dso

Zaposleni DSO so se pridružili 15-minutnemu protestu, ki ga je organizirala Skupnost socialnih zavodov, s katerim so med drugim opozorili pristojne, da domovi niso bolnišnice in da so njihovi stanovalci diskriminirani

Zunanji opazovalci smo imeli celo občutek, da so starostniki s strani »države« tako rekoč žrtvovani, na situ preživetja oz. odvisni predvsem od trezne presoje vodstva domov ...


Mislim, da so takšni občutki pravi. Rekla pa bi, da to ni bil namen nikogar. Slovenija in cel svet se je znašel v situaciji, v kakršni nismo bili še nikoli. Pravilnost trenutnih odločitev se je pokazala šele dan kasneje, torej ko je prihodnost postala sedanjost. Pogrešam torej, da bi težo odločitev in ukrepov nosil še kdo na svojih plečih, če tudi po drugih strani lahko razumemo tudi to, da so tudi na nivoju vlade in ministrstev vsi izhajali zgolj iz predvidevanj, koliko ljudi lahko potencialno zboli, koliko jih bo potrebovalo bolnišnično zdravljenje in koliko respiratorje. In ker je Slovenija s temi kapacitetami omejena, so verjetno iskali najboljšo možno rešitev, a tu menim, da se nam je zgodila krivica. Dom namreč ni bolnišnica. Ni niti »poceni« bolnišnica, v kar nas skušajo pahniti v tej situaciji. V domu je kadrovski normativ zaposlenih petkrat manjši od normativa v bolnišnicah. Nimamo stalno prisotnega zdravnika, nimamo specialistov, nimamo opreme kot v bolnišnicah in za pokrivanje celotnega stroška zdravstvene nege (strošek dela bolničarja, srednje sestre, diplomirane sestre, fizioterapevta in delovnega terapevta, strošek materiala za zdravstvo, strošek nabave MTP idr.) nam država za vsakega stanovalca nameni v povprečju 16 €/dan. Dom torej ne more biti bolnišnica! Opozarjali smo, da želimo le, da se oboleli stanovalci izolirajo od zdravih, kar je v večini domov nemogoče, medtem ko nam druga stran vseskozi razlaga, da morajo ostati stanovalci ’doma’, se pravi v našem okolju tako dolgo, dokler ne bo bolnišnično zdravljenje nujno. Zato ne morem ostati ravnodušna ob tem, ali se vprašati, zakaj pa so bili potemtakem slovenski vojaki, okuženi s covid-19 na Kosovem, lahko takoj nameščeni v izolacijo v Maribor in ne na svoje domove, naši stanovalci pa morajo ostati doma?!

Koliko zaščitnih sredstev ste prejeli s strani ministrstva, CZ, drugih državnih ustanov?

Preskrba z zaščitnimi sredstvi je bila nedvomno največja težava prvega meseca epidemije. V domu smo imeli na voljo razkužil, rokavic in mask za le za en mesec dela v normalnih pogojih, nismo pa imeli zaščitnih kombinezonov, vizirjev, očal, nitrilnih rokavic, mask FFP in FFP3, galoš in drugega. Ne samo, da nismo prejeli zaščitnih sredstev, tudi kupiti se jih ni dalo, če pa smo jih že kje našli, pa so bile cene nenormalno visoke. Ko sem svojo stisko predstavila občinskemu štabu CZ občine Krško, nam je ta zagotovil opremo vsaj za prvi dan. Prvo zaščitno opremo smo iz Državnega logistična centra Roje prejeli 21. marca. Večer pred tem so nas okoli 21. ure obvestili, da jo lahko prevzamemo naslednjega dne. Takoj sem poklicala sodelavca, ga prosila, naj se takoj zjutraj odpelje v Ljubljano, in v koliko ne bo mogel vse opreme naložiti v vozilo karavan, naj mi sporoči, da bom takoj poslala še nekoga z dodatnim vozilom. A vrnil se je z devetimi škatlicami navadnih mask, skupaj 450 maskami. Prinesel jih je pod pazduho! Tako kot noč pred tem od pričakovanja in veselja nisem mogla zaspati, sem se naslednji dan zaradi razočaranja in obupa razjokala. Naj samo za ilustracijo povem, da je bila ta količina mask, ki smo jo prejeli, pred izbruhom epidemije vredna 22 evrov … Sedaj postopoma prejemamo dovolj opreme za tekoče delo, seveda v razmerah brez okuženih stanovalcev.

Predvidevamo, da vam je poseben izziv predstavljala tudi organizacija dela v domu, nenazadnje, kaj bo ta kriza prinesla koristnega tovrstnim ustanovam, zlasti glede organizacije dela?

Mogoče boste razočarani, a prostora za drugačno organizacijo dela je zelo malo. Razlog temu je zelo nizek kadrovski normativ zaposlenih, ki sem ga že omenila. Eno izmed navodil pristojnega ministrstva je bilo tudi, da vsi, ki opravljajo nenujna dela, ostanejo doma ’na čakanju’. Ampak pri nas ni takšnih delovnih mest, kjer bi bilo lahko preveč zaposlenih. Kljub temu sem se odločila, da na ključnih delovnih mestih zagotovimo zdravega sodelavca, zato so sodelavci izmenično ostajali doma, v dogovoru so koristili še lanski ali letošnji dopust, čakanj na delo doma pa je bilo res minimalno. V smislu prilagojene organizacije dela smo z namenom, da je hkrati dnevno prisotnih čim manj zaposlenih, da imamo na voljo nadomestno ekipo v primeru potencialne okužbe, delovni proces iz 7-urnega delovnika v 13-urni delovnik, pri čemer se je potrebno zavedati, da je ta za zaposlene fizično in psihično zelo naporen.

DSC_0259
Če bi primerjali z enakim obdobjem lanskega leta ali ostalimi primerjalnimi leti, ste beležili porast smrtnih primerov?


Ne, nikakor. Letošnje leto nam je naklonjeno in naši stanovalci so zdravi. Glede na prejšnja leta je smrtnost nižja. Želimo si, da tako tudi ostane.

Kako komentirate reakcijo nekaterih bolnišnic, med njimi v manjši meri tudi brežiške, ki niso želele sprejeti bolnih s covid-19 iz domov za starejše?

To bi težko komentirala. Ne poznam cele zgodbe in v zadnjem času se prepogosto dogaja, da je javnosti predstavljen le tisti del slike, ki nas združi v skupnega sovražnika proti tretji osebi. Osebno težko verjamem, da bi kateri koli zdravstveni delavec odrekel pomoč bolni osebi. Želim si, da bi odgovorni za zdravstveni sistem v državi resnično želeli po danih možnostih delati v dobrobit zavarovancev.

Precej se govori o tem, da na takšno situacijo v domovih za starejše enostavno niste bili pripravljeni ne organizacijsko ne prostorsko, najbrž tudi ne kadrovsko?

Seveda nismo pripravljeni na takšno situacijo. Še enkrat poudarjam, mi smo socialnovarstvena ustanova, dom starejših občanov, kjer se izvaja zdravstvena nega. Domovi nismo ustanove, kjer se izvaja zdravljenje bolnih. Zdravljenje se po zakonu izvaja v bolnišnicah. Bolnišnice imajo prostorske, kadrovske in materialne pogoje za zdravljenje, domovi tega nimamo. Prisilno preurejanje prostora je nemogoče. Lahko nas prisilijo v zasilne rešitve, vendar te dokazano niso uspešne. V domovih je nemogoče zagotoviti tri cone (zdravi, potencialno okuženi in bolni) na način, da bi stanovalci lahko dostojno bivali v domu. Poudarjam: sobe so večposteljne, kadra je premalo, ni praznih postelj, kamor bi lahko preseljevali. To ni problem le našega doma, to je brezizhodna situacija vseh slovenskih domov. Želimo, da se tudi na podlagi dogodkov v času Corone prepozna, da so spremembe v domovih za starejše nujne! V naše domove prihajajo stanovalci, ki potrebujejo čedalje večji obseg storitev. Le redki, v našem okolju pa že dolgo nihče, ni prišel v dom zgolj zaradi osamljenosti, čeprav je tudi ta lahko huda. Starostna doba se podaljšuje in starejših je vse več. Prostora v domovih ni dovolj in za stanovalce z 40 let starimi kadrovskimi normativi ne moremo skrbeti tako, kot si oni in mi želimo. Menimo, da je več kot 21.000 uporabnikov in preko 10.000 zaposlenih tako velika številka, da se naš skupni glas mora slišati. Ne želimo, da se o nas odloča brez nas!

Ob naših stikih ste večkrat poudarili, da ste bili prijetno presenečeni z odzivom okolja, posameznikov in podjetij, ki so se samoiniciativno odločila za donacije.

V situaciji, v kateri smo se znašli, nas je res presenetil odziv okolja in lokalne skupnosti. Sami so nas klicali iz različnih organizacij in nas vprašali, ali kaj potrebujemo in s čim nam lahko pomagajo. Direktor Vipapa nam je skupaj s sodelavko osebno pripeljal do vrat donacijo razkužil in varovalne opreme. Da niso zavrgli hrane, ki je ostala po zaprtju, so se na nas spomnili na OŠ Jurij Dalmatin, za en obrok rib za stanovalce in za uporabnike zunanjih kosil so nam podarili iz Ribogojnice Colarič. Donacije smo prejeli tudi iz podjetij Elmont, Numip, Kostak, Addico bank, Viljem Vrhovšek nam je podaril med, Matjaž Kranjčevič je na 3D tiskalniku za nas tiskal zaščitne vizirje, iz podjetja Avtomedia križanke pa so poskrbeli, da smo z revijami napolnili našo čitalnico. Vsem se iskreno zahvaljujemo za pomoč.

Pred koronakrizo se je veliko govorilo o trajnostni oz. dolgotrajni oskrbi starejših na njihovih domovih, kaj to pomeni za domove za starejše, bodo ti res postali le še nekakšne negovalne bolnišnice za res obnemogle ali imajo še vedno prihodnost kot bivalne skupnosti starejših ljudi?

Iskreno povedano, ne vem. Zakon o dolgotrajni oskrbi je bil v zadnjih 15 letih že mnogokrat zelo blizu sprejema in tik pred potrditvijo umaknjen. Kakšen bo ta zakon v končni verziji je zato nehvaležno špekuliranje. Gotovo pa je eno: tak zakon potrebujemo in danes smo ena redkih držav EU, ki zavarovanja za dolgotrajno oskrbo nima urejenega. Zakon bo poskrbel za vse starostne skupine ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, ne le za starejše. Kako se bo porazdelila skrb med laično in strokovno pomočjo, med institucionalnim varstvom in skupnostnimi oblikami pomoči ter pomočjo na domu in drugih oblikah, ni dorečeno. Gotovo pa bo za vse dovolj dela. Ne skrbi me, da bi se morali spremeniti, vendar si želim, da bi ohranili dosežen razvoj na področju socialnega varstva. Z izrazom ''nekakšne negovalne bolnišnice'' najbrž mislite negovalne domove. To smo na nek način že sedaj, saj naši stanovalci v več kot treh četrtinah potrebujejo zdravstveno nego III. Težava je le v tem, da nimamo zadostnega števila ustrezno usposobljenega kadra, ki bi lahko skrbel za te ljudi. Če se bomo preimenovali po imenu, uspeli pa ohraniti vse stvari, ki smo se jih naučili na podlagi potreb naših stanovalcev, smo zmagali. Tudi ko je nekdo bolan in obnemogel in se ve, da se njegovo stanje ne bo spremenilo na bolje, ima takšen človek še vedno potrebo po »normalnem« življenju, ne po bolnišnični obravnavi. Sedaj se trudimo zagotoviti, da v domače okolje doma vstopamo s storitvami zdravstvene nege. To želimo ohraniti in za to se bomo domovi tudi borili.

Bojana Mavsar

(pogovor v krajši obliki je bil objavljen v 13.maja izdanem časopisu Posavski obzornik)





















 
« Nazaj na seznam