Časopis za pokrajino Posavje
25.05.2022
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Carmen Rajer: Še vedno je preveč starostnikov »odrezanih« od družbe

Objavljeno: Sreda, 04.05.2022    Rubrika: NOVICE Redakcija
carmen rajer - pogovor (2)

Carmen Rajer, vodja Pomoči na domu in Dolgotrajne oskrbe Most pri CSD Posavje

Carmen Rajer je vodja Pomoči na domu in Dolgotrajne oskrbe Most pri Centru za socialno delo Posavje. Je tudi predavateljica, predsednica Sekcije za oskrbo na domu pri Socialni zbornici Slovenije, žena, mati, ljubiteljica živali, doktorska študentka, leta 2020 je bila ena od nominirank za Slovenko leta. Rajer uspešno združuje vrsto vlog in poslanstev. 


Na CSD Posavje ste pri delu združili predhodne izkušnje, ki ste jih pridobili kot tehnik zdravstvene nege v brežiški bolnišnici in zatem tudi v krškem Domu starejših občanov (DSO). 
Po končani srednji zdravstveni šoli v Novem mestu sem se najprej zaposlila v brežiškem zdravstvenem domu in zatem štiri leta delala na internem oddelku bolnišnice, nakar sem bila naslednjih 14 let zaposlena v DSO Krško. Najprej kot zdrav­stveni tehnik in zatem tudi kot socialna delavka, saj sem se med službovanjem vpisala na študij sociologije. Direktorica Ani Masnik mi je omogočila tudi pripravništvo v domu in nadomeščanje socialne delavke v času njene porodniške odsotnosti. A ker bi z njeno vrnitvijo morala ponovno nadaljevati delo na oddelku, želela pa sem si delati v stroki, sem se pred desetimi leti zaposlila na CSD Krško. Pred tem sem se že ob začetku študija vključila na CSD kot prostovoljka na različnih področjih. Najprej sem bila na praksi na CSD, zatem v Varstveno delovnem centru Krško-Leskovec, kjer sem kot prostovoljka opravljala mobilno pomoč na terenu, ki je bila tedaj novost. Skozi angažiranje na tem področju sem začela spoznavati delo na domovih ljudi, ki niso bili vključeni v nobeno strokovno obravnavo, a so potrebovali učno pomoč, socialno vključevanje. Prakso sem imela tudi v artiški šoli, znanja, ki sem jih pridobila, pa v praksi uporabila tudi kot prostovoljka v Kriznem centru za otroke in mladostnike v Krškem. Sicer sem že med študijem prišla do spoznanja, da me življenje samo po sebi usmerja v delo s starejšo populacijo, da mi je le-ta pisana na kožo in nadvse ljuba. Kot socialna delavka sem se vključevala tudi v skupino za samopomoč v DSO.  

Na CSD ste zatem zapluli v Pomoč na domu, ki je namenjena osebam nad 65 let.  
Moram priznati, da sem se šele ko sem ’zaplavala’ v pomoč na domu, začela zavedati dejanskih razsežnosti tega področja. Najprej sem morala po toliko letih dela v instituciji preklopiti in ozavestiti, da ko vstopamo v dom uporabnika, da je ta njegovo svetišče in da vanj vstopamo z njegovim dovoljenjem. In da ga je treba v prvi vrsti spoštovati, ne glede na to, ali živi v socialno zelo urejenem bivalnem okolju ali ne, da je to vse, kar posameznik ima, in da vstopamo v dom kot partnerji v odnosu. In da tako kot domala nobena kuharica ne dovoli, da ji nekdo v kuhinji diktira, kako naj kuha ali kje naj ima zložene posode, je treba upoštevati, da imajo ljudje radi stvari postavljene po svoje, da so navezani na razpored prostorov, da v njih gojijo spomine. In takšen vzajemno spoštljiv odnos je pogoj za naše delo. Tako oskrbovancem, ki imajo zagotovljene pogoje bivanja v svojem bivalnem okolju, a zaradi starosti, bolezni, invalidnosti ali drugih dejavnikov ne zmorejo več v celoti skrbeti zase, njihovi bližnji pa jim zaradi prezaposlenosti ali oddaljenosti bivanja tudi ne morejo nuditi oskrbe, oskrbovalke po najboljših močeh nudijo pomoč in podporo z dostavo obrokov, nakupi zanje, pomoč pri oblačenju, pri osebni higieni, čiščenju doma idr. V prvi vrsti pa starostniki potrebujejo občutek, da so slišani in videni.  

Po pomoči na domu smo dokaj posebni, naš sistem velja za dobrega tudi v evropskem prostoru, še posebej z vidika hišne ter gospodinjske pomoči, ki je združena še s pomočjo pri osebni higieni. Mi zajemamo veliko storitev v eni službi, medtem ko so ta področja v tujini ločena. Pomeni, da pride k uporabniku izvajalec za čiščenje pa spet drug izvajalec za zdravstveno nego ter tretji za druga področja, kar je manj prijazen pristop do ljudi, saj so ti tako rekoč kar naprej na prepihu oz. potisnjeni v položaj, kot da imajo doma železniško postajo. Zato so naše storitve v primerjavi s tujino veliko bolj prijazne do ljudi. 

Verjetno se je v času epidemije tudi potreba po tej pomoči kakor tudi pri dolgotrajni oskrbi Most spremenila.  
Drži. Ni več tako tehnicistična. Mi vstopamo v domove ljudi, ko so praviloma v zelo velikih stiskah. Ne govorim le o uporabnikih storitev, temveč tudi o njihovih svojcih. Če ponazorim, denimo, hči, katere mama si je zlomila kolk, mora naenkrat prevzeti skrb še za eno kompletno gospodinjstvo, od gospodinjskih del do plačila položnic, nakupov, dela na vrtu ipd., pri čemer mora t. i. ’sendvič’ generacija, tj. delovno aktivna generacija, poskrbeti tudi za svoje družine. Če se samo spomnimo preteklih dveh let, ko je bilo treba otroke spremljati pri pouku na daljavo prek Zooma, starši so izmenjaje delali en čas doma in en čas v službi, v kateri je delodajalec pričakoval, da bo posameznik pri delu zbran in produktiven, četudi je ta moral poleg dela poskrbeti za svojo družino, starše, nekateri še celo za stare starše glede na demografske podatke, saj imamo zelo veliko ljudi, starih 90+. Preteklo obdobje so zaznamovale tudi velike stiske ljudi zaradi zaprtja bolnišnic, prepovedi obiskov pa tudi zaradi zaprtja javnega življenja nasploh. V bolnišnicah se z duševnim počutjem obolelega ni nihče ukvarjal, osebe z demenco so se še manj znašle v času in prostoru kot sicer, veliko je bilo paliativne oskrbe, več poškodb zaradi padcev, zaprtje za štirimi stenami se je odražalo tudi skozi večjo obolevnost ali psihološke stiske pri mnogih starejših osebah, ki jim je sicer do tedaj zdravje dobro služilo. 

Zato je zelo pomembno, naj gre za pomoč na domu ali dolgotrajno oskrbo Most, ki je nadgradnja pomoči na domu in jo izvajamo le v mestni občini Krško za osebe nad 18 let, ki so zaradi poškodb, invalidnosti, bolezni, starostne oslabelosti, manjše intelektualne sposobnosti idr. v daljšem ali krajšem časovnem obdobju odvisne od pomoči, da ko vstopamo v družino, da si najprej vzamemo čas, da sploh slišimo, kaj posameznik in posamezna družina potrebuje. In da jo oborožimo z informacijami, kaj vse jim pripada, na koga naj se obrnejo za kakšno stvar. Pogosto je treba narediti tudi prilagoditve bivalnega okolja, povedati, da jim lahko zdravnik glede na bolezen ne predpiše zgolj postelje, temveč tudi druge pripomočke; do katerih dodatkov so upravičeni, kaj dela patronaža in kaj naši enoti za ohranjanje samostojnosti in izvajanje zdravstvene nege in oskrbe. Te informacije so večini prebivalstva, dokler se posameznik in družina ne znajdeta v tem položaju, popolna neznanka.  

Ali je pri Mostu, ki je za zdaj v slovenskem merilu privilegij občanov mestne občine Krško, od uvedbe do danes prišlo do večjih sprememb? 
Ko smo prehajali z evropskega brezplačnega projekta v plačljiv sistem, nismo vedeli, kaj se bo zgodilo. Zato smo naredili analizo med uporabniki in med preverjanjem, ali bi bili te storitve pripravljeni plačati, ugotovili, da je zanje še vedno velik interes. Problem je nastal, ker je med zbiranjem dovoljenja za delo vmes minilo pet mesecev in da so se bili ljudje primorani znajti tudi na druge načine in da se, žal, sedaj na terenu vse prevečkrat srečamo z nestrokovno in tudi neetično obravnavo in oskrbo posameznikov. Zato apeliram s tega mesta na vse, ki potrebujejo pomoč, da res preverijo strokovne kompetence oseb, ki jim ponujajo pomoč na domu. Prav je, da različne službe, ki vstopajo v domove naših starejših oseb, to strokovnost tudi izkažejo z veljavnimi licencami in dovoljenji za delo v izogib nestrokovne obravnave in dodatnih poškodb ali obolenj.  

Namen dolgotrajne oskrbe Most ni, da mi kontinuirano oskrbujemo posameznike, ampak da jih naše službe podprejo, osamosvojijo in spustijo v večinskem delu. Čeprav delež med uporabniki predstavljajo tudi osebe, ki jim z namenom, da vzdržujejo neko psihofizično kondicijo, stalno oskrbujemo. Pri tem gre, denimo, za osebe z mišičnim obolenjem, da te izvajajo ciljne vadbene aktivnosti v domačem okolju, osebe z demenco, pri katerih si prizadevamo kognitivno in motorično vzdrževati njihovo psihofizično kondicijo, ali pa gre za določene nepokretne osebe, pri katerih je treba zaradi ležanja in težav z izkašljevanjem izvajati aktivne ali pasivne respiratorne vaje. Veliko jih tudi izstopi iz dolgotrajne oskrbe zaradi izboljšanja stanja, posamezni uporabniki gredo tudi v domsko varstvo, naš fizioterapevt ali delovna terapevtka pa tudi usposabljata druge izvajalce ali svojce pravilnega izvajanja nege, zaradi česar naša pomoč ni več potrebna ali zgolj v manjšem obsegu. 

carmen rajer - pogovor (3)
Da si bodo naši bralci lažje predstavljali obseg dela vaših služb: o kolikšnem številu uporabnikov pomoči na domu in dolgotrajne oskrbe govorimo? 

Od januarja do aprila, torej v teh mesecih letos, smo imeli na pomoči na domu v Kostanjevici 18 uporabnikov, v Krškem pa 191. Dolgotrajno oskrbo smo v tem obdobju izvajali pri 66 uporabnikih, od tega je enota za oskrbo, ki jo izvajajo tehniki zdravstvene nege, oskrbovala 28 oseb s težjimi zdravstvenimi stanji, s sondami, zdravili, preležaninami, medtem ko so kineziolog, delovna terapevtka in fizioterapevt v tem času nudili podporo 46 uporabnikom. Enota za oskrbo je v tem obdobju opravila v povprečju 630 delovnih ur in 1455 obiskov, enota za ohranjanje samostojnosti pa 462 ur in 674 obiskov. Oskrbovalke pomoči na domu so opravile v Kostanjevici na Krki 300 ur dela in 1029 obiskov, v krški občini pa skupno kar 5947 ur pomoči in 13.392 obiskov. To so zelo velika števila, za katerimi stoji tudi veliko dela. V treh mesecih smo pri pomoči na domu po krški občini razvozili 5537 toplih obrokov starejšim občanom, po kostanjeviški občini pa 928. Tople obroke nam sicer kuhajo v DSO Krško, osnovnih šolah Jurija Dalmatina, Podbočje in Kostanjevica na Krki, v gostilnah Štirica, Tratnik, Pohle in Senica. Med vsemi moram še posebej izpostaviti DSO Krško, ki nam je šel v prvem valu epidemije, ko se je vse zaprlo, resnično na roke, saj je bil edini, ki je prevzel kuhanje obrokov za uporabnike iz obeh občin. V DSO so nam pomagali tudi s šivanimi maskami, ker sami nismo imeli dovolj zaščitnih sredstev. 

Nedvomno se oskrbovalke in drugi strokovni delavci pri delu soočajo tudi z obremenilnimi dejavniki, tako fizičnimi kot psihičnimi.  
Kdor to delo opravlja, ga mora imeti rad, sicer ne zdrži, ker je dejansko fizično in psihično obremenilno. Oskrbovalke vstopajo vsak dan enkrat, dvakrat, v kakšnih primerih tudi po trikrat v domove uporabnikov, kjer se čez čas razkrijejo družine in odnosi v njih po vseh dobrih in včasih tudi slabih plateh. Zato morajo znati ’plavati’ med temi odnosi, komunicirati, imeti empatijo, a ne toliko, da obremenijo sebe. Oskrbovalke so izredno senzibilne, prav tako izvajalci dolgotrajne oskrbe. Tudi v času epidemije so bili naši zaposleni v prvi bojni liniji, pri čemer niso vedeli, ali je oskrbovanec okužen ali ne, ali pa so zvedeli z zamikom, ali bodo okužbo prenesli v svoje domove, svojim partnerjem, otrokom pa tudi bolnim in ostarelim staršem, ki niso bili nič manj ranljivi ali dovzetni od ljudi, ki so jih oskrbovali.  

Bilo je več primerov, ko so oskr­bovalke ob svojem obisku naletele na preminulega uporabnika. To so težke, stresne situacije in protokoli so takšni, da morajo ob njih tudi počakati, da pridejo pristojne službe. Bile so tudi situacije, ko so skozi okna plezale v notranjost, da so prišle do ljudi, ki so padli in se poškodovali, pa je tudi v takšnih primerih treba počakati urgenco. In tudi ko se zaključi naša skupna pot, oskrbovalke uporabnike, ki preidejo v domsko oskrbo, tudi obiščejo v instituciji, v primeru smrti gredo pokropit ali na pogreb, da se še z zadnjim dejanjem poslovijo od osebe. To res izkazuje njihovo veliko predanost in spoštovanje do dela, ki ga opravljajo. Moram iskreno povedati, da sem bila velikokrat v času epidemije celo prizadeta, ker se je v javnosti veliko govorilo o drugih poklicih in požrtvovalnosti, pa izredno redko in zelo malo o velikem delu, ki so ga opravile naše oskrbovalke.  

Za kakovost življenja posameznika je zelo bistvena njegova socialna mreža. Ali je družbene izključenosti, neenakosti, ogroženosti človeškega dostojanstva še vedno veliko?  
Vedno pravim, da je Slovenija podeželje. Krško je res mestna občina, a je še vedno podeželska, kar pomeni, da je po dostopnosti do storitev in njihovi raznolikosti še vedno bistveno bolj okrnjena v primerjavi z večjimi mesti, kjer deluje mnogo društev in zavodov, ki nudijo različne oblike nadomeščanja manjkajočih socialnih mrež. Mi smo beležili v zadnjih letih mnogo odliva mladih v večja mesta zaradi študija in služb, tudi v tujino, ker so ocenili, da doma nimajo možnosti za razvoj, posledično pa je veliko staršev ostalo samih. To še ne predstavlja tako velikega problema, dokler je človek še dokaj samostojen, ko pa se začne krhati, pa se začnejo pojavljati velike stiske. Tudi zaradi slabše mobilnosti. Sopotniki ne morejo razvoziti vseh ljudi, javnih prevozov ni toliko kot v večjih mestih in že to priklene ljudi na domove. Težavo starejšim predstavlja tudi pridobivanje informacij. Tehnologija je zelo napredovala, domala vse informacije so na spletu, mi pa imamo še vedno veliko populacije, ki gleda televizijo in prebira časopise, v sodobni tehnologiji pa se ne znajde. Če ima ostarela oseba socialno mrežo, svojce, ki se pri tem aktivirajo zanj, to ni tako obremenjujoče, če pa teh ni, pa je človek odrezan. Imamo občane, ki živijo pod pragom revščine, ker niti ne vedo, da lahko sredstva pridobijo iz javnih virov. Tudi ljudi, ki si od ust trgajo na račun varčevanja, ker se bojijo starosti in varčujejo za domsko nastanitev. Veliko starostnikov tudi ne želi obremenjevati svojih otrok in se že sami izključijo iz socialne mreže ipd. Vsekakor je tega veliko, še vedno veliko preveč. 

Ste prejemnica znaka strokovne odličnosti Socialne zbornice RS, zaradi svoje predanosti poklicu ste bili uvrščeni tudi v elitni izbor 12 nominirank za Slovenko leta 2020. Kaj vam v bistvu ta umestitev pomeni? 
Ko sem dobila klic, da sem nominirana, sem bila res presenečena, vendar se zavedam, da je to priznanje rezultat dela vseh nas na centru, ne zgolj moje osebno, in da bi si vsi, ki delamo na teh področjih, zaslužili javno priznanje. Več kot nominacija pa so mi pomenila sporočila in klici, izkazana podpora, ki sem je bila deležna ob tem iz lokalnega okolja in tudi širše. Res sem bila ne glede na končni rezultat ob tem ganjena. 

Kateri so vaši hobiji? Slišali smo, da se radi sproščate ob peki tort in jezdenju? Kaj dela Carmen, ko je lahko samo Carmen? 
Da je lahko Carmen Carmen, k temu prva prispeva družina. Mož, ki mi stoji, ne le 150, pač pa 550-odstotno ob strani v vseh situacijah. Ki ni le ljubeč sopotnik, temveč partner v pravem pomenu besede, pa res ne vem, ali mu to dovolj pogosto, kot bi si zaslužil, tudi povem. Pa moja hči, starša, s katerima živim pod isto streho in sta me vzgojila v to, kar sem; starejša sestra, ki je prav tako eden mojih zelo pomembnih stebrov, pa seveda prijatelji in tudi enkratna ekipa sodelavcev. Svojevrsten filter pa mi absolutno pomenijo tudi živali, ki jih imamo doma: pes, skoraj govoreči maček, dve kozi, ki dan za dnem poskrbita za naš smeh, in konj. Res sem hvaležna, ker sem obkrožena z zelo srčnimi, toplimi ljudmi. Peka tort je trenutno malo poniknila. Vpisala sem se namreč še na doktorat, opravljam že prve izpite za socialno gerontologijo na Alma Mater Europaea; no, in tudi pri tem, kot na ostalih področjih, mi je mož rekel: »Pojdi, mi bomo že ...« (smeh, op. p.).  

Bojana Mavsar 

#povezujemoposavje
 
« Nazaj na seznam
»

ne spreglejte