Časopis za pokrajino Posavje
2.07.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Darja Cizelj: Kot kolektiv smo se zavedali velike odgovornosti

Objavljeno: Sobota, 16.05.2020    Rubrika: NOVICE Redakcija
Darja Cizelj.

Darja Cizelj

Pri širjenju bolezni covid-19 so bila žarišča okužb predvsem domovi za starejše, kjer so skušali s pravočasnimi preventivnimi ukrepi preprečiti okužbo s koronavirusom. Kako je potekalo delo v spremenjenih razmerah, smo se pogovarjali z Darjo Cizelj, direktorico DUO Impoljca, ki ima enoto doma upokojencev še v Brežicah in Sevnici ter pet bivalnih enot na različnih lokacijah v sevniški občini.

V času, ko je bila razglašena epidemije, ste morali sprejeti ustrezne ukrepe, da bi preprečili okužbo s koronavirusom – so bili ukrepi v vseh enotah enaki?

Razglašena epidemije je globoko posegla v naše vsakdanje življenje. Eden prvih ukrepov je bilo omejevanje obiskov in izhodov stanovalcev , kasneje še popolno zaprtje. Mislim, da je bil to trenutek, ko smo se zavedli, da bomo aktivnosti in nasploh življenje morali organizirati na drugačen način. Postopoma smo, v skladu z navodili NIJZ, MZ in MDDSZEM, uvajali vse potrebne higienske in druge ukrepe.

V našem zavodu imamo zaposleno higieničarko, ki je koordinirala vse potrebne začetne aktivnosti v vseh enotah, da smo pripravili ustrezen načrt preprečevanja okužbe, njenega širjenja ter obvladovanja okužbe s koronavirusom, če bi do nje prišlo. Vsaka enota je glede na notranjo organizacijo vsakdanjika in izvajanja storitev postopoma reorganizirala življenje v smeri omejevanja aktivnosti na manjše skupine. Prepričana sem, da je bil ključen začetek, izjemno odgovoren pristop prav vsakega od zaposlenih, ter visoka stopnja sodelovanja in fleksibilnosti, da smo uspeli ohraniti stanje brez okužbe med več kot 500 stanovalkami in stanovalci v vseh enotah DUO Impoljca, kjer skrbimo tudi za odrasle osebe z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju ter osebe s težavami v duševnem zdravju.

Kako so varovalne ukrepe sprejeli stanovalke in stanovalci, njihovi svojci in zaposleni? Je bilo morda čutiti večjo razdražljivost, tesnobnost, strah, žalost, jezo …?

Zapiranje vrat domov in strah pred okužbo je prineslo med uporabnike naših storitev stiske z različnimi odzivi. Tako kot se ljudje specifično odzivamo na zunanje okoliščine, je tudi ta izjemna situacija prinesla individualnost v odzivih. Sprva strah, nato zaskrbljenost in tudi jezo, a kasneje občutek varnosti zaradi sprejetih ukrepov. Socialne stike smo skušali nadomestiti z individualnimi pogovori in v manjših skupinah itd., kar pa je bilo, in je še vedno, zaradi kadrovske podhranjenosti težko. Zaposleni so izražali stisko predvsem zaradi velikega občutka odgovornosti, ki smo se je zavedali prav vsi, a izredno hitra odzivnost na spremembo, profesionalna drža in sodelovanje v kolektivu so ublažili stres, ki se nas je loteval. Svojci so se odzvali z izrazi zaskrbljenosti in žalosti, a tudi z velikim razumevanjem, kajti zavedali so se, da je najbolj pomembno ohranjanje zdravja, za kar smo jim zelo hvaležni.

Se je morda kdo od sorodnikov odločil, da vzame oskrbovanko oz. oskrbovanca iz doma?

Na Impoljci in v Brežicah imamo to izkušnjo. Torej dva, stanovalec in stanovalka sta šla domov in se vračata po končani epidemiji.

Iz preventivnih razlogov ste izpraznili Dvorec Impoljca ...

Eden izmed največjih ukrepov in zahtevnih projektov je bila preselitev vseh 47 stanovalcev enote Dvorec na različne lokacije, tudi izven zavoda, da bi v objektu, ki stoji sam zase, lahko zagotovili vzpostavitev tako imenovane rdeče in sive cone, s čimer bi zagotovili ločeno nego ter oskrbo za stanovalce vseh treh enot, če bi prišlo do okužbe s koronavirusom. V začetku aprila smo tako v sodelovanju z NIJZ, pristojnim ministrstvom, lokalno skupnostjo, ZD Sevnica in podporo koordinatorjev za zdravstveno dejavnost preselili skupino stanovalcev in stanovalk. Glede na sedanjo situacijo, ko postopoma in izredno previdno izvajamo ukrepe za ponovno normalizacijo življenja, se stanovalci spet selijo v svoje sobe, svoj dom, kot pravijo. Ob tem bi pohvalila in se zahvalila vsem za razumevanje in potrpežljivost – bili smo ena velika skupnost, katere cilj je bil ohraniti zdravje vseh, tako stanujočih kot zaposlenih.

Ali ste imeli možnost nudenja psihične opore ali zdravniške pomoči, če se je morda kdo znašel v stiski ali je zbolel?

Zdravniška pomoč je delovala neprekinjeno; naši domski zdravniki, ki smo jim izredno hvaležni, so bili fizično z nami vsak dan; vseh 24 ur je potekala zdravstvena dejavnost preko zdravstvenih domov v Sevnici in Brežicah nemoteno. Do spremembe je prišlo le pri delovanju specialistične oziroma psihiatrične in zobozdravstene ambulante. Slednja trenutno ne deluje, psihiater in psihiatrinja pa nudita podporo preko telefonskih konzultacij, tako da sproti rešujemo, kar je potrebno. Lepo število naših zaposlenih je bilo tudi testiranih, kar je povzročalo dodatno stisko in skrb, kaj bo, a se je vse dobro izteklo. Ne le zaradi spleta različnih okoliščin v naši regiji in tudi neke vrste sreče, temveč predvsem zato, ker smo se kot kolektiv zavedali velike odgovornosti – želeli smo poskrbeti za vse naše stanovalke in stanovalce, ki so nam zaupani v varstvo.

Kakšen je bil vsakdan stanovalcev in stanovalk, ste lahko izvajali katere izmed aktivnosti, kot je na primer sprehod po parku, ali se je moral vsak zadrževati v svoji sobi?

Trudili smo se organizirati življenje optimalno v smislu zagotavljanja čim več socialnih stikov. Vzpostavili smo stike s svojci preko video povezav, telefonskih pogovorov, zaposleni smo iskali načine, da smo ohranjali vedrino, optimizem, dobro voljo. V zavedanju, da je vedrina in pozitiven pristop pri človeku velika varovalka pred boleznijo, smo se trudili to tudi ohranjati. Veliko je bilo povezovanja znotraj gospodinjskih enot ob upoštevanju potrebnih ukrepov, potekale so radijske oddaje preko domskega radia in imeli smo tudi nekaj zunanjih nastopov. Stanovalci so lahko šli na teraso, dvorišče ali balkon doma; na Impoljci so imeli tudi možnost sprehoda po naravnem parku; v dislociranih bivalnih enotah so lahko šli, seveda ob upoštevanju vseh ukrepov, prav tako na sprehod.

Je število zaposlenih zadostovalo za nemoten potek dela ob upoštevanju vseh preventivnih ukrepov ali ste se soočali s kadrovskimi težavami in si pomagali s prostovoljci?

Glede na to, da nismo imeli okužbe, smo se uspeli tako organizirati, da so aktivnosti in programi potekali večinoma nemoteno, seveda v omejenem obsegu. Ključno je bilo upoštevanje vseh preventivnih ukrepov in z ustrezno reorganizacijo delovnih procesov nam je uspelo zaobiti večje kadrovske težave. V tem času smo oblikovali nabor prostovoljcev, ki so sami izrazili pripravljenost, da nam pomagajo, v kolikor bo potrebno. Vključevanje prostovoljcev je predstavljalo tudi določeno tveganje, zato se nismo odločili, da jih povabimo. Zdaj, ko smo v drugi fazi epidemije, ko postopoma opuščamo ukrepe, pa že tudi razmišljamo o sodelovanju. Bomo videli, kaj bo pokazal čas.

Kaj menite o dolgotrajni oskrbi starejših na njihovih domovih in kaj to pomeni za domove starejših, bo v njih čez nekaj let potekala zgolj paliativna oskrba?

Glede potreb v družbi po vzpostavitvi dolgotrajne oskrbe lahko na kratko le potrdim, da je le-ta zelo potrebna. V Sloveniji ponujamo populaciji starejših institucionalno varstvo, oskrbovana stanovanja in pomoč na domu. Glede na potrebe, ki izhajajo iz demografskih sprememb družbe, je potrebno nujno zagotoviti večjo pluralnost storitev, za kar si moramo prizadevati vsi skupaj. Upam, da bomo res kmalu dobili ustrezno zakonodajno podlago, ki bo izhajala iz potreb uporabnikov storitev. Vloga domov za starejše se, upam, zaradi tega ne bo spremenila v svojem bistvu. Izvajalci se zelo trudimo, da bi dom ostal ’dom’ in ne podaljšana bolnišnica. Je pa res, da je v zadnjih letih vedno več stanovalcev in stanovalk, ki potrebujejo bolj zahtevno zdravstveno nego in oskrbo, a to še ne pomeni, da se izgublja tista primarna naloga – ohraniti toplino doma v najširšem možnem smislu. Dolga leta smo gradili socialni model skrbi za uporabnike in prav je, da si izvajalci prizadevamo za ohranitev le-tega.

Kakšne izkušnje in spoznanja ste pridobili v času t. i. koronakrize, zlasti glede organizacije dela? Se vam zdi, da ste bili na situacijo dobro pripravljeni?

To situacijo sem v začetku doživljala, kot da smo v nekem filmu, tako nerealistično je bilo: zapiranje domov, prepovedi, maske čez obraz, razkuževanje rok ... Ozavestili smo, kako zelo smo odvisni drug od drugega, od slehernega od nas, kako zelo pomemben je vsak od nas. Vsi smo bili del človeškega mozaika, prepletenega iz čustev, misli, sklepanj, dogovorov, dejanj … Resnost situacije smo kot kolektiv hitro prepoznali in tudi dokaj hitro vzpostavili razmere znosnega sobivanja. Na vse sem izredno ponosna, pokazali in dokazali smo, da zmoremo, dolgoletno vlaganje v dobre medosebne odnose in strokovno delo se je obrestovalo.

Kako ocenjujete sodelovanje z lokalno skupnostjo in državnimi institucijami?

Moja izkušnja je izredno pozitivna, čutiti je bilo veliko mero razumevanja in posluha za iskanje skupnih rešitev v dobro uporabnic in uporabnikov. Ob tem bi se zahvalila tudi članicam in članom Sveta DUO Impoljca za korektno sodelovanje in podporo, da je delovanje zavoda teklo tekoče, še posebej pa hvala predsednici sveta Stanki Žičkar za koordinacijo organizacije dela sveta doma in hitro odzivnost.

Smilja Radi

Pogovor je bil objavljen v nekoliko krajši obliki v regionalnem časopisu Posavski obzornik 13. maja 2020.
« Nazaj na seznam