Darko Anžiček: Ni denarja, s katerim bi lahko poplačali iskanje utopljencev

KRŠKO – Biolog, ekolog, potapljač, podvodni reševalec, prostovoljec, lionist, rekreativni športnik – s temi besedami bi najlažje na kratko opisali 66-letnega Darka Anžička iz Krškega, ki je, četudi se nikoli ne postavlja v ospredje, prejemnik več občinskih in visokih državnih priznanj za življenjsko delo.

Danes se uvrščate že med staroste potapljačev v posavskem prostoru, od kod izvira ta vaša želja po potapljanju?
Oče mi je, mislim, da je bilo to leta 1965, ko sem šele dodobra začel obiskovati osnovno šolo, za darilo kupil knjigo znanega morskega raziskovalca Hansa Hassa Izhajamo iz morja. Nad to knjigo, ki jo hranim še danes, sem bil nepopisno navdušen, neprestano sem jo prebiral in občudoval barvite slike čudovitega podvodnega sveta. Tako me je biologija, ki preučuje razvoj, procese v naravi, delovanje živih sistemov in njihovo medsebojno povezanost, pritegnila v tolikšni meri, da sem se s tem namenom, da se ji nekega dne posvetim, vpisal v brežiško gimnazijo in ne bližnjo tehniško šolo v Krškem, v katero se je vpisal sicer pretežni del mojih vrstnikov. Tudi med srednjo šolo me ni premamila nobena druga usmeritev, po njej sem se vpisal na študij biologije na Bio­tehnični fakulteti v Ljubljani, med katerim sem leta 1981 opravil tudi potapljaški tečaj pri Društvu za raziskovanje morja. Potapljanje me je vselej in me še vedno notranje izpopolnjuje. Resda živimo na celini, a morje ni daleč.

Ste dolgoletni član Društva potapljačev Vidra iz Krškega. Kako lahko relativno majhen prostor v notranjosti države producira toliko ljubiteljev potapljanja?
Leta 1989 ustanovljenemu klubu sem se pridružil na povabilo potapljaških navdušencev kmalu po začetkih njegovega delovanja. To, da je voda pritegnila toliko posameznikov, niti ni čudno, saj v Krškem, ki se je razvijalo ob reki, že od sredine 50. let prejšnjega stoletja deluje Plavalni klub Celulozar, iz katerega je izšlo in se vključilo v Vidro več nekdanjih plavalcev, četudi hitrostno plavanje in plavanje na daljših razdaljah nista pri potapljanju ključnega pomena, vsekakor pa je bistveno, da je voda potapljaču prijazna. Pri marsikomu se je navdušenje zbudilo tudi med letovanjem v krškem počitniškem naselju Bučanje v Nerezinah, kjer so lahko opazovali potapljanje med potapljaškimi tabori, ki smo jih organizirali v klubu. Osebno sem bil velikokrat tam tudi po trikrat na leto, za prvomajske praznike, med letnim dopustom in še v zgodnji jeseni, tako da tamkajšnje območje poznam tako na suhem kot pod vodo kot lastni žep. A tudi pri nas ne manjka vod za potapljanje, v našem prostoru je za potapljanje zelo zanimiva Krka, Sava pa je bolj izziv, vanjo se praviloma potapljam kot udeleženec reševalnih akcij iz vode.

Dobro desetletje kasneje ste bili tudi pobudnik za ustanovitev Reševalne postaje Krško Podvodne reševalne službe (PRS) Slovenije.
Kmalu po vključitvi v PD Vidra sem bil tudi izvoljen za predsednika, leta 1993 sem bil kot reševalec iz vode vključen v Civilno zaščito (CZ), dve leti kasneje pa postal tudi član štaba CZ. Ker je v okviru slovenske potapljaške zveze delovala tudi podvodna reševalna služba (PRS), so nam rekli, da bi bilo dobro, da bi delovala tudi pri nas, s tem, da bi naša PRS delovala pod okriljem novomeškega potapljaškega društva. Osebno se mi to ni zdelo sprejemljivo zaradi števila naših vodotokov in načrtovane izgradnje verige hidroelektrarn na Savi, zato sem vztrajal, da ima PRS sedež v Krškem. Čeprav v začetku ni bilo za to kaj veliko posluha, smo jo zatem ob podpori tedanje Upfrave za obrambo Krško vendarle uspeli ustanoviti. Sedaj delujemo kot 3. skupina reševalnih postaj Dolenjska in Posavje, v katerem sta poleg PRS Krško še PRS Kočevje in Novo mesto. Sicer celo Slovenijo pokriva pet skupin reševalnih postaj.

Do sedaj ste sodelovali v večjem številu reševalnih akcij, kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?
Spomnim se, da ko smo v eni izmed reševalnih akcij v naši skupini iskali in povlekli utopljenca iz Velenjskega jezera, je pristopil k meni eden izmed tamkajšnjih občanov in me vprašal, koliko računam za to. Odgovoril sem mu, da ni denarja, s katerim bi bilo lahko takšno delo poplačano. Da lahko to delam le kot človek s srcem, prostovoljec z znanjem tehnik reševanja, kajti za te akcije moraš zbrati posebno voljo in slediti cilju, da utopljeno osebo vrneš svojcem, da se lahko od nje poslovijo, jo pokopljejo. Nedvomno je bilo reševanje na HE Arto - Blanca najzahtevnejše reševanje, v katerem sem sodeloval, tudi zaradi tega, ker je bil eden izmed ponesrečenih moj gimnazijski sošolec, pravzaprav pa sem osebno poznal več kot polovico tragično utopljenih.

Ste dolgoletni inštruktor potapljanja, verjetno je poleg znanja tehnik treba posvečati pozornost tudi opremi.
Posamezni kosi opreme se redno pregledujejo in testirajo po predpisanih zahtevah, a oprema praktično ne zataji, zataji človek. Zato so toliko bolj pomembni potapljaški tečaji, ki jih priporočam vsakemu, ki se želi potapljati. Pri tem ne gre, kajti tudi potapljanje se je že skomercializiralo, iskati bližnjic. Že večkrat se je v praksi izkazalo, da je bilo znanje posameznikov, ki so opravili dvodnevni tečaj kar med letovanjem, zatem pa prišli na naš 14-dnevni tečaj, ki je sestavljen iz teoretičnega in praktičnega dela, precej pomanjkljivo, kar je tudi razlog za večino podvodnih nesreč, do katerih prihaja. Namen tečaja je, da človeka dejansko naučimo potapljanja, ga pripravimo tudi na nepredvidljive situacije, najprej pa moramo ugotoviti, če je sploh sposoben za potapljanje. Spomnim se dveh udeleženk, za kateri sem ugotovil, da do prijave na tečaj nista imeli niti še glave pod vodo, a z vztrajnostjo sta uspešno opravili tečaj in postali super potapljačici. Zanimivo je, da opažam, da so pri tem ženske uspešnejše od moških, da se lažje prepustijo poučevanju, vodenju, medtem ko moški, če so preveč zaverovani vase, dlje časa ostajajo v nekak­šnem krču.

Ste tudi izvajalec tečajev potapljanja za otroke, tudi za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami.
Pri tem sodelujem z Društvom Sonček Posavje. Pri otrocih s posebnimi potrebami, ki so gibalno ovirani ali so na invalidskem vozičku, je zanimivo, da so v vodi spretni in svobodni, da se lahko premikajo po svoje. Prijetno mi je delo z njimi, nanje to deluje terapevtsko, meni pa … A bo dovolj, če rečem, da mi je ob tem preprosto toplo, v notranje zadoščenje? V okviru Vidre predstavljamo in izvajamo potapljanje v brestaniškem bazenu tudi za zainteresirane šole, trenutno sodelujemo s senovsko, predavanje na suhem smo že izvedli, v juniju pa imamo načrtovano potapljanje v vodi. Pri teh tečajih dajemo poudarek na preprečevanju utopitev, kajti vodo je treba spoštovati.

Bili ste tudi pobudnik čistilnih akcij v Krki, odstranjevanja ubojnih sredstev (NUS) in odpadkov. V kakšnem stanju sta danes Krka in Sava?
V Krki sem se veliko potapljal vse od svojih potapljaških začetkov. Leta 1997 sva se s tedanjim predsednikom KS Kostanjevica na Krki Milanom Herakovičem dogovorila, da izvedemo čistilno akcijo, tej je sledilo še veliko akcij, s katerimi smo iz reke do danes potegnili za 20 kontejnerjev odpadkov. Ne glede na akcije je teh še veliko, kar narekuje nove akcije, a se predvsem v zadnjih letih soočamo s težavo, da je v maju, ki je zaradi vodostaja najugodnejši mesec za akcije, reka preveč kalna. Dovolj je že en naliv, po katerem Krka rabi okvirno 14 dni, da se očisti, zato smo morali načrtovane akcije, ki so z logističnega vidika zahtevne, saj pridejo na pomoč tudi potapljači z drugih območij Slovenije, tik pred zdajci odpovedati. Pred leti smo v izvedeni akciji odstranjevanja NUS iz Krke, ki smo jo predhodno dve leti pripravljali v sodelovanju z URSZR, teh sicer veliko odstranili, a so ubojna sredstva še prisotna. Z vseh vidikov je šlo za zahtevno, a zelo dobro izvedeno akcijo, povzeto gradivo z nje pa še danes služi na Centru za izobraževanje na Igu za učno gradivo pri izobraževanju deminerjev. Če se navežem še na stanje reke Save: ta je imela v preteklosti zelo močan tok, ki je odnašal odpadke, strugo so neprestano spreminjale tudi visoke vode, zaradi česar se je v primeru nesreč večkrat zgodilo, da po utopitvi človeka ni bilo mogoče najti, saj je Sava v kakšnem rečnem ovinku porinila, nakopičila gramoz in prekrila utopljenca. Sedaj je reka drugačna, precej zamuljena, še najboljša vidljivost v njej je v marcu in aprilu, čez poletje pa kar obilno zacveti. Za potapljanje, za dušo Sava ravno ni, je pa čistejša.

Kako pa so energetski objekti na Savi spremenili favno in floro, čeprav so bile pri urejanju HE urejene opazovalnice, sprehajalne poti, nadomestni habitati, ribje steze ipd.?
O tem bi znali sicer več povedati ribiči, če pa gledam s stališča biologa, bo prišlo do sprememb na ribjih populacijah, to je favni. Pričakujem, da se bo zelo zmanjšala populacija sulcev pa tudi podusti, ki se je selila in drstila v Mirni ter v višjem toku reke Save, več pa bo, denimo, somov in krapov, ki so ribe počasi tekočih voda, predvsem v brežiškem delu – če še predpostavimo, da nuklearka še malo segreje vodo – se bodo našle velike ribe, saj je rast povezana tudi s temperaturo. Kar se tiče flore, bodo v Savi prevladovale rastline, ki so značilne za stoječe vode, nadomestni habitati, ki so bili urejeni, pa so prispevali k temu, da je v njih sedaj celo več ptic kot v preteklosti. Nasploh pa imajo živali sposobnost hitre prilagoditve.

Kako pa je s stanjem podtalnice? Denimo zajetje Drnovo v krški občini že več kot desetletje ni v funkciji zaradi onesnaženosti.
Brez vode ni življenja, podtalnico je treba varovati. Krško polje je konfliktno območje, po eni strani je eden največjih vodnih virov podtalnice v Sloveniji, po drugi strani imamo na njem kmetijstvo. V preteklosti so bile vir onesnaženja tudi gramozne jame, ki smo jih dokaj uspešno očistili odloženih odpadkov, ki so bili prav tako onesnaževalci, vir onesnaževanja so deloma tudi tamkajšnja naselja. Mehanizmov, kako zaščititi podtalnico, je več. Nad zakonom o vodah si je vzela pristojnosti država, ki je tudi pripravljavec strokovnih podlag, v pripravi je nova državna uredba o zaščiti podtalnice, po kateri bo prepovedano ali omejeno kmetovanje na določenih območjih, odvisno od vodovarstvenega pasu. Kmetovalci bi morali kmetovati v skladu z letnim časom in gnojilnim načrtom. Zavedamo se, da prihaja tudi do nepredvidljivih situacij, ko so napovedane padavine in se kmetje lotijo polivanja njiv, a potem dež zaobide določeno območje, bolj so zaskrbljujoče zlorabe, ko so posamezni kmetovalci ugotovili, da jim nihče nič ne more in se preprosto rešijo odvečne gnojnice. V teh primerih bi morale biti bolj učinkovite inšpekcijske službe, ki imajo vzvode v zakonodaji, a je inšpektorjev premalo, poleg tega bi morali biti ti odzivni ter iti na teren tudi v popoldanskih in večernih urah. Tu ne mislim na izvajanja nadzora zgolj nad početjem kmetovalcev, pač pa tudi nad onesnaževalci preostalega okolja.

Vendar pa se stanje v okolju vendarle popravlja na bolje, vi ste na Oddelku za urejanje prostora in varstvo okolja na Mestni občini Krško tudi koordinator čistilnih akcij.
Moram reči, da smo pred več kot 30 leti, ko sem se zaposlil na občini, naredili popis in oceno, da je na območju občine 600 divjih odlagališč, sedaj jih ne bi več toliko našli, če bi rekel čez palec, bi prišel do številke 30, največ 50. Sedaj se bolj kot ne pogovarjamo o smetenju, novi grehi se pojavljajo predvsem na območju Kerinovega Grma, nekaj je tudi gradbincev, ki odložijo odpadni material, nekaj je tudi posameznikov, ki na svojih zemljiščih kopičijo stroje, avtomobile in drug odpadni material. Na sploh pa so se ljudje v tem pogledu ozavestili, velik napredek je bil narejen pri rednem odvozu gospodinjskih odpadkov, z organiziranimi odvozi kosovnih odpadkov, v čiščenje svojega okolja se vključujejo krajevne skupnosti, turistična in druga društva, tudi v vrtcih in šolah dajejo velik poudarek ekološkemu osveščanju in izobraževanju na tem področju. A nekaj še vedno velja: če otrok ne vidi zgleda pri ločevanju in odlaganju odpadkov doma, bo v šoli resda vrgel odpadek v koš, v prostem času pa na ulico ali bližnji grm. Problem pri nas predstavlja tudi Sava ob visokih vodostajih, ki prinesejo smeti. Pri čiščenju rečnega obrežja smo se že veliko angažirali, v čistilne akcije se je že večkrat vključila Srednja šola Krško s srednješolci, a do tega prihaja znova in znova. Mislim, da bi stanje izboljšalo že redno čiščenje odpadkov in ostalega plavja, ki se ustavlja za baražami hidroelektrarn od Vrhovega in zatem dolvodno po Savi.

Leta 1996 ste bili tudi ustanovni član in v dveh mandatih tudi predsednik Lions kluba Krško.
Ko sem se srečal z lionizmom, sem se zavedal, da imam čutenje in miselnost, potrebo po nudenju pomoči vsem pomoči potrebnim, še predvsem ranljivim skupinam, že vraščeno v sebi in da želim na tem področju dati svoj prispevek. V številne dobrodelne akcije, ki smo jih vse od ustanovitve dalje izvedli, sem si prizadeval vključevati tudi varstvo okolja. Sicer se lionsi angažiramo na različnih področjih, v klubu težimo k temu, da članstvo tvorijo ljudje različnih profilov, nazorov in izobrazb, da lahko pokrijemo kar se da široko področje in ciljne skupine ter da so naše debate pestrejše. Tako štipendiramo nadarjene, zbiramo sredstva za nakup različne opreme, ki jo doniramo društvom, ustanovam ali posameznikom. Ravno sedaj na nivoju distrikta poteka akcija s poudarkom na starizmu, kjer sem se še posebej angažiral, ne le da prihajam v ta leta (smeh), doma imam 95 let staro mater, v častitljivih letih je tudi tašča in nekako sem v situaciji, ko lahko tegobe starejših ljudi povezujem tudi z osebnimi izkušnjami in praktičnim pristopom. Tako krški lionsi z navedeno akcijo nabavljamo dve terapevtski mački za DUO Impoljca. Dognano je, da mačke na starejše in osamljene ljudi delujejo zelo pomirjajoče in sproščujoče, terapevtska mačka pa se odzove na klic, dvigne tačko, obrača glavo, mijavka, prede idr. Sicer veliko sodelujemo z DUO Impoljca, v preteklosti smo jim že nabavili računalnike in televizijo, zbirali zanje koledarje, večkrat pa stanovalce razveselimo tudi z obiskom.

Ste na zaključku aktivne delovne dobe, čez dva meseca se upokojujete in, če pogledate nazaj, mnogi so znali prepoznati vaša dobra dela, bili ste razglašeni za naj prostovoljca v slovenski javni upravi, ste prejemnik mnogih občinskih in državnih priznanj. Kaj vam to pomeni?
Niti slučajno ne delam za priznanja, gre za moje osebno zadoščenje, da naredim nekaj dobrega. Ena iskrena ’hvala’ mi čisto zadostuje in da si, ko se razidemo, sežemo v roke. Priznanja so prišla nekako sama po sebi oz. so drugi bolj kot sam znali prepoznati moje angažiranje. Če povem odkrito, ko sem na kakšni podelitvi poslušal obrazložitve, s čim sem si priznanje prislužil, sem bil večkrat osebno presenečen nad slišanim, češ, glej no, saj sem res nekaj naredil.

Sicer imata z ženo Janjo dva sinova, ste uspeli svojo ljubezen do narave prenesti nanju?
Oba sinova sta ljubitelja tako živali kot narave, oba sta naredila tudi potapljaški tečaj, a jima trenutno čas ne dopušča tovrstnega angažiranja. Mi je pa vselej družina, še posebej žena Janja, kar koli sem že delal, brezpogojno zaupala, da bom stvar izpeljal uspešno, da ne bom šel preko svojih zmožnosti oz. da bom, če bi videl, da ne gre, znal reči ne in se ustaviti. Osebno si želim, da mi bo zdravje služilo, da se bom lahko rekreiral, rad namreč plavam, kolesarim, hodim, izbranih imam tudi še kar nekaj mokrih lokacij po svetu, v katere se želim potopiti. Več časa bom imel tudi za vnuke in preživljanje skupnega časa z Janjo, ki se je sicer že upokojila. 

Bojana Mavsar

(pogovor je bil objavljen v 11. aprila izdanem časopisu Posavski obzornik)

#povezujemoposavje