Časopis za pokrajino Posavje
25.01.2022
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Dnevi osamosvajanja v Posavju: TRZ Bregana – pozabljeni velikan

Objavljeno: Nedelja, 28.11.2021    Rubrika: NOVICE Sporočilo
TRZ Bregana

Ena od delovnih hal v TRZ Bregana v času primopredaje leta 1991. Fotografijo hrani Mitja Teropšič.

Življenje v Brežicah in njeni okolici je bilo vsa leta po 2. svetovni vojni tesno povezano z jugoslovansko vojsko. Garnizija na letališču Cerklje ob Krki je bila po površini največje in po ognjeni moči enot njeno najpomembnejše vojaško oporišče v Sloveniji. Že skoraj pozabljeno je, da je drugo razsežno vojaško območje v občini Brežice Jugoslovanska ljudska armada (JLA) vzpostavila tik ob slovensko-hrvaški meji v Breganskem selu, kjer je zrasel Tehnični remontni zavod (TRZ) Bregana. 

Spominjanje dogodkov izpred 30 let, s katerimi je Republika Slovenija postala samostojna in suverena država, je priložnost, da predstavimo vlogo in pomen TRZ Bregana ter razloge, zaradi katerih je po prehodu v slovenske roke zavod prenehal delovati.
 
Na pravem mestu 

Vojnotehnični potencial socialistične Jugoslavije je bil glede na njeno velikost in ekonomsko moč izrazito velik, kar je bila prvenstveno posledica prizadevanja, da država tudi v vojaškem pogledu ohrani največjo možno mero neodvisnosti v razmerju do obeh ideoloških blokov v hladni vojni. Pomemben del tega potenciala so predstavljali vojni remontni zavodi, ki so služili vsem trem rodovom vojske, to je kopenskim, letalskim in pomorskim silam. Z zadnjo večjo reorganizacijo v letu 1964 so tehnični remontni zavodi postali ustanova tehnične službe kopenske vojske JLA, namenjeni generalnemu remontu tehničnih materialnih sredstev in proizvodnji za to potrebnih rezervnih delov. V kopenski vojski se je pod remontom razumel tehnični proces, preko katerega je poškodovano sredstvo zopet postalo tehnično brezhibno.

Bregansko selo si je JLA izbralo za lokacijo enega od 12 vojnih remontnih zavodov in edinega te vrste v Sloveniji. Ko so poimenovali remont, je bilo v njegovem nazivu mišljeno naselje Bregana na hrvaški strani, čeprav je zgodovinsko polje, na katerem je bil pozidan ta pomemben vojaški zavod, v celoti pripadalo nekdanji slovenski Bregani, kasneje preimenovani v Bregansko selo in leta 1993 v Slovensko vas. Ivan Bogovčič nas v svoji knjigi Vas s tremi imeni seznani s pomenljivim odkritjem, ki so ga prinesla arheološka izkopavanja ob izgradnji mednarodnega mejnega prehoda Obrežje. Le dober kilometer od območja TRZ Bregana so Rimljani zgradili vojaški remontni tabor, kjer so se ustavljale vojaške enote in popravljale svojo opremo, kar govori o starodavnem strateškem pomenu Brežiških vrat na prehodu iz Panonske nižine na Krško polje.
 
Drugačen, a v bistvu kot vsi drugi
 
TRZ Bregana je začel delovati julija 1954 na prostoru, kjer se je pet let prej začela gradnja tovarne dizelskih motorjev. Ograjen kompleks zavoda, razprostrt v smeri zahod-vzhod, je na koncu zasedal 29 hektarov in 42 arov in imel 38.000 kvadratnih metrov pokritih delovnih in skladiščnih površin. Premogel je raznovrstno infrastrukturo, zaradi česar je spominjal na mesto v malem. V začetnem obdobju je zavod za potrebe remonta uporabljal rezervne dele iz vojaških skladišč, a je kmalu začel z izdelavo nadomestnih delov, najprej za lastne potrebe, nato pa za celoto JLA. Od leta 1961 so proste zmogljivosti zavoda namenjali za potrebe civilnega sektorja. Poleg servisa osebnih in tovornih vozil so v zavodu civilnim strankam in podjetjem nudili številne druge storitve: strojno obdelavo kovin, galvanizacijo, brušenje ali popravilo dvigal, gradbenih in kmetijskih strojev.

Skozi desetletja delovanja je TRZ Bregana povprečno zaposloval 900 delavcev, v veliki večini iz samoborske občine in Zagreba. Ne glede na to je vojaški gigant iz malega Breganskega sela za občino Brežice predstavljal pomembnega delodajalca, saj je zaposlenim omogočal pridobitev splošno koristnih znanj in veščin (vsako leto se je v tem zavodu izšolalo tudi do 50 kovinarjev, ličarjev in drugih poklicev) ter občinski proračun polnil z vsemi zahtevanimi dajatvami. Vendar so ob koncu 80. let že v polni meri prišla do izraza slaba kadrovska sestava zavoda, pa tudi neustrezna plačilna razmerja med njegovimi zaposlenimi. Ob impresivnem podatku, da je zavod leta 1991 zaposloval kar 100 inženirjev in 150 tehnikov, realnost socialistične ekonomije z njej lastno nizko produktivnostjo odraža podatek, da je v zadnjem obdobju delovanja zavoda skoraj polovica njegovih zaposlenih delala v režiji, to je v neproizvodnih službah. Tudi draga ter za tisti čas izredno zmogljiva računalniška oprema zavoda ni bila nikoli neposredno vključena v proizvodnjo in se je rabila zgolj za obdelavo evidenc. Obenem so bili civilni uslužbenci zavoda v primerjavi s številnim vojaškim osebjem močno zapostavljeni. Tako je na primer zastavnik nazadnje prejemal pol večjo plačo kot inženir z 20 leti delovne dobe. Dvoumno razpet – tako kot celoten povojni sistem – med tržnim in planskim poslovanjem, med tehnološkim razvojem in zaostajanjem ter med civilno in vojaško sfero je TRZ Bregana dočakal prelomno leto 1991.

»Nikoli več ne bo tak, kot je bil«
 
Prenos TRZ Bregana iz rok JLA v upravljanje in varovanje s strani slovenske Teritorialne obrambe (TO) je bil eden od številnih podobnih postopkov, ki so se v pričakovanju napovedanega umika JLA odvijali širom Slovenije in na več lokacijah tudi v Posavju. Pred dokončnim odhodom z ozemlja Republike Slovenije je JLA skušala odpeljati čim več orožja in opreme ali pa uničiti tisto, česar se ni dalo odpeljati. Svetlo izjemo je predstavljal TRZ Bregana, ki ga je – po pretiranih medijskih poročilih, kar pa se je izkazalo nekoliko kasneje – TO prevzela »v odličnem stanju«.

Prevzem zavoda je bil zaključen 5. oktobra 1991 s podpisom zapisnika o predaji in sprejemu nepremičnim in tistega dela materialnih sredstev, ki jih je JLA pustila za sabo, s strani komisije JLA in TO. Po uspešno izvedeni primopredaji se je odprlo vprašanje nadaljnje usode velikih vojaških objektov v občini Brežice. Ena od težav za oživitev proizvodnje v tedaj že bivšem TRZ Bregana je bila v tem, da so v preteklih mesecih delavci iz zavoda nezakonito odnesli večino ročnega orodja. Poveljnik pokrajinskega štaba TO za Dolenjsko Albin Gutman je v začetku novembra 1991 predstavnikom sedme sile pojasnjeval, da so tehnična sredstva zavoda zastarela, mnoga tudi poškodovana s strani JLA, ki je s sabo vzela številne ključne strojne dele. Po Gutmanu je bila velika težava tudi, da je v TRZ Bregana proizvodnja tekla po standardih, ki že tedaj niso veljali v nobeni tovarni več in da bi bila že za vzpostavitev minimalnih sodobnih pogojev potrebna velika vlaganja. Gutman je razmišljanje sklenil z lakonično oceno, ki jo je čas v celoti potrdil, da zavod v Breganskem selu »ne bo nikoli več tak, kot je bil«.

O drugih zanimivostih v zvezi z delovanjem TRZ Bregana lahko več izveste v zapisu, objavljenem v domoznanski rubriki Odstiramo zgodbe brežiških stavb na spletni strani Knjižnice Brežice.

Dr. Dejan Pacek, Knjižnica Brežice
 
« Nazaj na seznam
»

ne spreglejte