Časopis za pokrajino Posavje
21.04.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Dušan Klenovšek, naravovarstvenik: Kamenje se je začelo kotaliti …

Objavljeno: Ponedeljek, 25.03.2019    Rubrika: NOVICE Redakcija
Dušan Klenovšek, naravovarstvenik:  Kamenje se je začelo kotaliti …

Dušan Klenovšek

Eden najbolj znanih Posavcev z naravovarstvenega področja je zagotovo Krčan Dušan Klenovšek, po rodu sicer z Velikega Kozjega v sevniški občini. Po izobrazbi profesor kemije in biologije je zaposlen v Kozjanskem parku, aktiven pa tudi v nevladnih organizacijah na področju varovanja narave. Ob začetku pomladi, ko se skupaj z naravo prebuja tudi zavest o pomenu njenega varovanja, smo ga povabili k pogovoru o aktualnih 'zelenih' temah.

Kako posameznik pridobi nalepko 'naravovarstvenik', najbrž ni dovolj le poklicno delovanje na področju, povezanem z okoljem, naravo?
Naravovarstvo je v veliki meri ljubiteljska dejavnost. Ljudje, ki opazujejo naravo, slej ko prej naletijo na to, da je kje kaj narobe, da kakšna vrsta izginja ali da je ogrožena. Tisti, ki imajo čut za to področje, ki jim ni vseeno, se za to zanimajo, poglobijo svoje znanje in ga širijo naokoli, lahko nehote postanejo naravovarstveniki. Lahko pa to postane tudi poklic, kot je to v mojem primeru, saj sem bil najprej 'amaterski', na koncu pa sem postal poklicni naravovarstvenik. Pri meni je to 24-urna služba.

Slovenija ima zelo visok delež deklarativnih naravovarstvenikov oz. ljudi, ki so za varovanje narave. Ko pridemo do prakse, denimo do ločevanja odpadkov ali odvoza smeti na deponijo, pa zelo hitro pozabljamo na ta načela in nam udobje pomeni več.
 
Kritični ste do gospodarjenja z gozdom, ki za vas ni le 'rezervoar lesa', ampak življenjski prostor rastlin in živali. Katere so največje napake, ki jih pri tem delamo ljudje?

Predstava številnih lastnikov gozdov in tudi drugih ljudi je, da zdrav gozd izgleda podobno kot park, da je vse urejeno, počiščeno … Vendar to ni zdrav gozd. Tako kot imamo v človeški družbi tako dojenčke kot stoletnike, naj bi bilo tudi v gozdu, torej bi morali imeti od mladih do starih dreves, od zdravih do bolnih in mrtvih. Če v gozdu ni suhega ali sušečega lesa, cela paleta živali nima kje živeti, torej ni v dobri kondiciji in če se pojavi kakšna huda, stresna situacija, jo bo težje prenesel.
Modernizacija gospodarjenja v gozdu potrebuje, zlasti, če gozd ni na povsem ravnem terenu, poti in vlake, težki traktorji in stroji gozdna tla zelo steptajo, kar spet preprečuje življenje v zgornji, rahli plasti zemlje. Vse, kar je neobičajno za gozd, je lahko zanj potencialno škodljivo.
 
Opozarjate tudi na spreminjanje kmetijske krajine z intenzivnim kmetovanjem, kakšne so oz. še bodo posledice na tem področju?

Kar se narave tiče, so pomembni predvsem travniki. Malo starejši vedo, da so bili travniki pred nekaj desetletji spomladi zelo cvetoči in dišeči, danes pa takšnih travnikov tako rekoč ni več. V zadnjih desetih, dvajsetih letih se je način gospodarjenja s travniki zelo spremenil – precej smo jih morda malo pognojili, pokosil kvečjemu z BCS-ko ali majhno traktorsko kosilnico in z nakladalko pospravili seno, danes pa jih kosimo z velikimi, težkimi traktorji, ki zbijejo tla, kosijo izredno hitro in veliko naenkrat. Včasih je lastnik rabil mesec dni, da je pokosil vse travnike, današnja mehanizacija omogoča, da je v enem tednu pokošenih tri četrt slovenskih travnikov. Živali, ki prebivajo na teh travnikih, če so preživele košnjo in veliko jih ne, se nimajo kam umakniti in so v bistvu obsojene na smrt. Potem še gnojimo, da bomo imeli spet čim prej nov odkos, dušik in fosfor pa nekaterim rastlinam omogočata hitro rast, npr. travam in regratu, vse ostale pa jim niso več konkurenčne in izginejo.
 
Torej travnik, ki je sicer videti zelo živ, v bistvu ni …

Če pogledamo travnike, ki bodo aprila povsem rumeni od regrata, bodo kasneje le še zeleni od le nekaj vrst trav. To je v bistvu mrtev travnik oz. bolje rečeno travna njiva, saj travo že sejemo, saj rastlinam ne dovolimo, da bi semenile.
 
Pravite, da imamo v Posavju veliko turistično priložnost na področju trženja travnikov oz. rožnikov, kot jih imenujete. Lahko pojasnite?

Od Žadovinka proti Brežicam bo spomladi ogromno, sicer žal čedalje redkejših, zelo cvetočih travnikov. Med tem pisanim cvetjem so zelo atraktivne orhideje, ki jih želi videti ogromno ljudi po svetu. Če bi bili v tem prostoru sposobni to tržiti, bi lahko od aprila do konca junija, verjetno pa še vse v jesen, imeli na teh travnikih dnevno vsaj po en avtobus turistov, ki bi jih bilo seveda treba voditi in jim dovoliti, da jih fotografirajo. Verjetno bi lahko ob tem zaslužili tudi gostinci, morda celo ponudniki prenočišč. To je priložnost, ki se je v Sloveniji še ne zavedamo, ker so za nas travniki nekaj samoumevnega in jih še ne cenimo. Sam sem imel dve leti nazaj priložnost, da sem vodil skupino žensk z Japonske, ki so prišle za en teden v Slovenijo le zato, da so videle naših pet vrst teloha. V Posavje in na Kozjansko so prišle pogledat vijoličasto obarvan, temnoškrlatni teloh. Lastniki pašnikov, na katerih smo opazovali ta teloh, niso mogli verjeti, da nekdo pride z Japonske gledat rožico, ki je še krave ne pojedo.
 
Izpostavljate tudi Jovse kot biser narave v našem okolju.

Če so vrbinski travniki primer nižinskih suhih travnikov, so Jovsi primer ohranjenih mokrotnih nižinskih travnikov. Na njih živijo številne močvirske rastline, predvsem med pticami pa posebnost – v jugovzhodni Sloveniji edino lokacijo, kjer maja in junija še odmeva pesem koscev, travniške vrste, podobne majhnim kokošim. Poslušanje kosca, ki poje predvsem ponoči, je res posebno doživetje, zlasti za otroke. Tam sem vodil otroke iz dobovske šole in so bili zelo navdušeni. Zraven imamo Terme Čatež, nedaleč stran Terme Olimia, kjer se tedensko zamenja tisoče gostov in v maju in juniju bi lahko tako rekoč vsak dan peljali skupinico na sprehod v Jovse. To bi bil lahko pošten zaslužek na račun tega, da tam ne gnojimo, ampak pustimo, da travniki živijo naravno in imamo vseeno večjo korist, kot če jih kosimo večkrat letno.
 
Nedavno ste sodelovali v akciji osveščanja glede zavarovanega rastišča clusijevega svišča oz. encijana na Sv. Lovrencu. Kaj se tam dogaja?

Sveti Lovrenc je posebnost, ker je clusijevega svišča, ki je nekakšen simbol planinstva, tako veliko in tako zgodaj, poleg tega pa tako daleč od Alp in tako nizko. V zadnjih letih so zelo priljubljeni skalnjaki, kamor so si mnogi želeli posaditi encijan. Težava je v tem, da lovrenški encijan v skalnjakih ne uspeva oz. propade, saj ga še ne znamo presaditi. Drugo, kar ga ogroža – verjetno sicer bolj v preteklosti kot danes –, pa je priprava grenčice oz. alkoholne pijače. Na etiketi steklenice encijana v trgovini vidimo moder encijan, v resnici pa so v pijačo namočili korenike rumenega encijana oz. košutnika, a marketinško je moder seveda boljši. Poleg tega bi danes encijan vsi radi fotografirali, pri tem pa marsikdo zelo hitro spregleda, da je tam ograja, preko katere naj ne bi šli, oz. ga ta ograja ne ustavi. Pri tem se dela škoda, saj ob tem, ko se fokusiramo na eno rastlino, kakšnih pet v bližini pohodimo.
 
Medtem ko nekatere živalske vrste izginjajo iz našega okolja (nekatere vrste ptičev, želva sklednica …), se druge vanj (znova) naseljujejo (bober, šakal, kormorani, galebi …). Kaj to pomeni za prihodnost?

V naravi ni nič stalnega oz. je stalno le to, da se ves čas spreminja. Dejstvo pa je, da se zaradi naših velikih posegov narava spreminja hitreje, kot bi se sama, predvsem mnoge vrste hitreje izginjajo, da nastane nova vrsta, pa lahko traja stotisoče let. Seveda prihajajo nove vrste. Zdaj, ko imamo verigo spodnjesavskih elektrarn in se je Sava iz reke spremenila v sistem jezer, so nekatere vodne ptice, ki so bile prej tukaj manj pogoste, nekaj povsem vsakdanjega. Ob Savi videti galebe ni več nič posebnega, tudi kormoranov, ker imajo večje vodne površine in potencialno več hrane, nekatere vrste pa ob tem izginjajo. Omenili ste želvo sklednico, ki je živela v močvirjih in se ohranila v gramoznicah. Vrbinske gramoznice so zdaj potopljene in zdaj je vprašanje, če bodo uspele preživeti, kjer so jim uredili nadomestni življenjski prostor.
 
Omenili ste še spodnjesavske hidroelektrarne – znani ste kot nasprotnik takšnih posegov v prostor, s katerimi smo, kot pravite, vodotoke spremenili v kanale. Zakaj so za vas problematične?

Posavsko krajino definira Sava, ki je to poplavno ravnico sploh ustvarila. Sava je bila prej dom številnih vrst rib, ki rabijo tekočo vodo in prodnato dno. Nekatere izmed teh rib so celo v evropskem merilu zelo redke, ravno zato, ker so v zahodni Evropi že pred nami zajezili podobne reke in jih spremenili v jezera. Zdaj, ko se je Sava spremenila v zaporedje akumulacij, je pretok bolj počasen, ta droben material se počasi useda in nastajajo metre debeli sloji blata. Ribe, ki so prej živele v njej, zdaj ne morejo več preživeti. Ob prodiščih, ki se jih spomnimo do prej, so bila drstišča rib, zdaj tega ni več. Tudi gorvodno ne morejo. Elektrarne imajo sicer urejene prehode oz. ribje steze, ampak tudi če riba preplava mimo jezu, jo zgoraj spet čaka jezera, ne pa prodišče. Tudi izlivni del Krke bo problematičen, zdaj se še lahko tam drstijo, če bo zgrajena še HE Mokrice, pa bo tudi tam jezero. Potem bomo imeli druge vrste rib: krape, tolstobike in podobne.
 
Opozorili ste tudi na slabo vzdrževanje nadomestnih habitatov, ki so bili urejeni ob gradnji …

Največ teh habitatov je ob HE Brežice, ki je bila tudi največji poseg v prostor, saj ima največjo akumulacijo in je preplavila veliko zavarovanih travnikov, brežiško gramoznico in jezera, v katerih je živela sklednica. Investitor je moral te izgubljene habitate nadomestiti z ureditvijo novih. Je pa dejstvo, da so ti habitati v zelo slabem stanju, recimo habitat ob potoku Močnik, ki je namenjen želvi, je povsem zaraščen z vrbami in je raj za bobra, za želvo pa ni primeren. Tukaj bo treva vložiti še nekaj truda, vendar ni upravljavca, ki bi skrbel zanje. Tam, kjer naj bi nastal nov travnik z orhidejami, se sploh ni kosilo in so ga začele preraščati invazivne vrste, po gramoznicah ob Racelandu, ki so namenjene varstvu narave, se ljudje vozijo s skuterji, pa se ne bi smeli. Vemo za afero pred časom, ko je Kostak dobil novo koncesijo za izkopavanje proda, kjer je sploh ne bi smel dobiti … Finančni interesi so veliki, narava pa v očeh vseh predstavlja strošek. Če bi za habitate za orhideje, vodne ptice in želve lepo skrbeli, bi jih lahko nekdo tržil in bi jih ljudje hodili gledat, pa sploh ne bi bili strošek.
 
Ampak če so problematične hidroelektrarne, vemo, da so problematične termoelektrarne, za mnoge tudi jedrske elektrarne, alternativni viri pa nikakor ne zadostujejo – kje naj dobimo elektriko, ki jo seveda vsaj dan potrebujemo?

Kot družba v celoti se z energijo obnašamo zelo nevarčno. Zdaj se kaže, da potrebujemo več majhnih virov elektrike oz. majhnih elektrarn, skorajda vsaka hiša bi lahko imela kakšno sončno celico ali kaj podobnega, vendar potem velika energetska podjetja izgubijo posel. Lažje je narediti eno veliko elektrarno in vsem distribuirati elektriko kot graditi manjše elektrarne. Veliko slovenske elektrike gre trenutno za železarne in tovarno aluminija v Kidričevem, ki niso v slovenski lasti. Lastniki se lahko hitro odločijo, da jih prestavijo v druge države in bomo kar naenkrat imeli veliko energije, za katero ne bomo vedeli, kam z njo. Takšni elektrarni, kot sta denimo HE Brežice ali HE Krško, pomenita po en odstotek slovenske elektrike, kar je zelo malo, reko pa smo s tem izgubili. Podtalnica na Krško-brežiškem polju se je iz minus 6 dvignila na minus 1,5 metra. Opažam, da se število orhidej, ki sem jih že omenil in jih moramo varovati v okviru EU kot območje Nature, zaradi tega zmanjšuje. Verjetno nas bodo iz Bruslja vprašali, zakaj je tako … Potrebujemo več dogovarjanja med sektorji, posamezni segmenti družbe slabo sodelujejo med sabo. Vsak vidi le svoje interesno območje, če pa bi med sabo sodelovali, bi določene objekte veliko lažje umeščali v prostor.
 
Zdaj sva govorila predvsem o Savi, kakšno pa je stanje ostalih posavskih vodotokov?

Ena najlepših rek je Krka, ki velja za dolenjsko lepotico, tudi vsi hribovski potoki so bolj ali manj nedotaknjeni. Kvaliteta vode se izboljšuje, saj se vanj ne steka več veliko odpadne vode iz gospodinjstev, izteka se rok, do katerega moramo urediti čistilne naprave. Še vedno pa se dogaja, da želi nekdo, ki ima travnik ob potoku ali reki, pridobiti še nekaj metrov plodne zemlje ter poseka obrežno drevje in grmovje. Tako ima nekaj let res malo več zemlje, potem pa narasla voda ob neurju odnese brežino, ki je več ne varujejo korenine dreves in grmovja. Potem imamo zemlje manj namesto več.
 
Z vrnitvijo bobra v naše okolje se uveljavlja prepričanje, da gre za škodljivca, saj podira drevje …

Bober to počne veliko pametneje od nas. Mi običajno podremo vse oz. naredimo golosek, medtem ko bober pozimi rabi lubje in zato podira drevje, poleti pa se pase na travnikih ali v koruzi, če je blizu. Bober ve, da če bo podrl vsa drevesa na enem območju, naslednje leto ne bo imel kaj jesti, zaveda se tudi, da če podre vsa drevesa, bodo koreninski sistemi strohneli in ne bo raslo nič. Bober je najboljši upravljavec vodotokov in ni škodljiv, je pa res, da si v poletnem času postreže tudi s koruzo, če je pri roki, vendar ne naredi tako velike škode.
 
Kako pa je z zvermi v našem okolju, so v naših gozdovih zveri, ki bi lahko bile nevarne človeku?

Takšnih tako rekoč ni, v naših krajih že desetletja ni bilo kakšnega napada živali na človeka. Občasno se na robovih Posavja pojavi kakšen medved, zdaj se je na ravnici naselil šakali in ga ljudje običajno niti ne prepoznajo, sicer pa beži pred človekom. V bistvu so vse živali v teku stoletij sobivanja s človekom spoznale, da se je človeku pametno izogibati, ker smo v vseh primerih močnejša stran, one pa potegnejo kratko. Nimamo se ničesar bati. Še najbolj nevarna stvar je klop, pa je ena najmanjših živali, a nam lahko pusti najhujše posledice.
 
Pred kratkim je bilo precej govora o tem, da okoljevarstveniki, bolje rečeno ustanove, ki izdajajo okoljevarstvena soglasja za posege v prostor, pogosto sprva nečemu nasprotujejo, potem pa čez čas nenadoma umaknejo svoje pomisleke. Govorilo se je tudi o (domnevni) podkupljivosti okoljevarstvenikov …
To so pritiski … Marsičesa od tega ne bi bilo, če bi se na začetku igralo z odprtimi kartami in bi videli, kaj je in kaj ni možno. Za HE Mokrice je npr. študija celovite presoje vplivov na okolje pokazala, da elektrarna pomeni uničujoče vplive na okolje in da ni možna, vendar je investitor angažiral novega avtorja, ki je napisal bolj sprejemljivo študijo. Seveda je vprašanje, kako so se lahko državni uradniki, ki so dobili najprej eno, nato pa drugo študijo, odločili, da je bilo nekaj prej nemogoče, zdaj pa je pri istih podatkih mogoče … To je ta dvom.
 
Okoljsko področje je sicer v zadnjem času zelo 'na tapeti', predvsem v povezavi z odstopom ministra Jureta Lebna. Kaj vi menite o tem?

Mislim, da se vsi naravovarstveniki v Sloveniji strinjamo s tem, da je bil Jure Leben prvi minister, ki je zelo dobro poznal to področje in je bil zelo energičen, v petih mesecih je rešil veliko stvari, ki jih prej ni nihče. Kakšne probleme smo imeli v prejšnjem mandatu z odpadki, ki so se kopičili deponijah, tudi na Kostakovi, pa Jernejev kanal na Primorskem, ki se ga 30 let ni dalo očistiti, on pa ga je v enem mesecu, šlo se je za hidroelektrarne na Muri … Verjetno je zaradi tega moral oditi, saj je posegel v fevde nekaterih dobrih zaslužkov. Varovanje okolja bi moralo biti osnova, saj so gospodarstvo, kmetijstvo in finance so v končni fazi odvisni od narave. Saj je v redu, če imamo gospodarsko pobudo, ampak če je v nasprotju z naravo, bo v začetku morda prinesla ekonomsko korist, ko bo narejena škoda, pa bo na koncu prinesla minus.
 
Ker prihajate tudi iz pedagoških vrst: kakšna je naravovarstvena zavest mladih? Vidimo, da se je tudi k nam razširila svetovna pobuda podnebnih protestov …

Končno, čeprav protestirajo proti moji generaciji, torej tudi proti meni. Svet smo pripeljali do za mlade zelo brezizhodne situacije. Vidimo poročila o tem, kako se zmanjšuje število ptičev in žuželk, to pomeni, da bodo imeli naši otroci in vnuki velike težave preživeti. Hvala Bogu, da se najdejo ljudje, kot je to dekle s Švedske, ki je ena od pobudnikov, da se je to kamenje začelo kotaliti in srčno si želim, da se ne bo ustavilo. Politika bo mladostnikom prisluhnila, če bodo v dovolj velikem številu protestirali in potem šli tudi na volitve, saj takšnim zahtevam prisluhne le zaradi lastnega obstoja. To je naše edino upanje.
 
Peter Pavlovič

Pogovor je bil objavljen  v zadnji številki Posavskega obzornika, ki je izšla 21. marca.
« Nazaj na seznam