Časopis za pokrajino Posavje
25.06.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Franc Bogovič: Ves čas sem poskušal prepoznati za Slovenijo koristne rešitve

Objavljeno: Četrtek, 10.01.2019    Rubrika: NOVICE Redakcija
_DSC1378

Franc Bogovič

Od Koprivnice do Bruslja, od krajevne skupnosti do Evropskega parlamenta. Tako bi lahko poenostavljeno opisali življenjsko in politično pot Franca Bogoviča, ki po vodenju domače krajevne skupnosti, dolgoletnemu županovanju krški občini, opravljanju poslanske funkcije v Državnem zboru RS in tudi kratkotrajnemu ministrovanju zaključuje svoj prvi mandat evropskega poslanca.

Vaš petletni mandat v Evropskem parlamentu se počasi izteka. Kako bi na kratko ocenili to obdobje v vaši zdaj že dolgoletni politični karieri? Kako bi ga primerjali npr. s časom, ko ste bili župan, poslanec v DZ, minister za okolje in prostor?
 
Zelo sem hvaležen za to izkušnjo. Lahko rečem, da mi pri sedanjem delu zelo koristijo izkušnje iz krajevne skupnosti, občine, nacionalnega parlamenta in slovenske vlade. Skozi vse te predhodne funkcije sem spoznal realno delo na terenu, med ljudmi. Zdaj sodelujem pri urejanju oz. nastajanju evropske zakonodaje, prej pa sem bil njen izvajalec. To je kar velika prednost, saj ima veliko mojih kolegov, ki nimajo teh izkušenj, kar precej težav, ko npr. govorimo o bodoči kohezijski ali kmetijski politiki, z razumevanjem, kako se to v praksi izvaja na terenu. V Odboru za regionalni razvoj ter Odboru za kmetijstvo in razvoj podeželja, kjer redno sodelujem kot član, sem se dobro znašel, nisem imel težav z vsebino, in lahko zatrdim, da sem na nekaterih področjih zaznamoval delo v Evropskem parlamentu.
 
Glede primerjave dela s tistim v Sloveniji lahko mirno rečem, da je tukaj spekter dela precej širši, zato je bolje, da se osredotočiš na določene teme in se s tistimi bolj poglobljeno ukvarjaš. Način dela je takšen, da se posamezno poročilo ali mnenje na podlagi točkovnega sistema, ki odraža velikost posameznih političnih skupin, dodeli poslanski skupini, ta nato izbere poročevalca, preostale politične skupine pa imenujejo svoje zastopnike, t. i. poročevalce v senci. Ta skupina poslancev potem skupaj z asistenti in strokovnimi sodelavci pripravlja dokument, ki se na koncu sprejme na pristojnem odboru, dostikrat pa tudi na plenarnem zasedanju parlamenta. Poročevalci morajo praviloma kar podrobno poznati vsebino, tako da so tudi razprave dosti bolj poglobljene in strokovne ter bistveno manj politične, kot smo tega vajeni iz slovenskega parlamenta.
 
Evropski parlament je sicer zelo odprta inštitucija, kjer poleg sprejemanja poročil, direktiv, uredb, resolucij ... lahko delaš ogromno stvari, ki so zelo pomembne za našo prihodnost. Takšen primer so neformalne skupine. Sam delujem v Evropskem energetskem forumu, kjer govorimo o spremembah na energetskem področju, potem v skupini, kjer se ukvarjamo z razvojem podeželja, gorskih in hribovskih območij (RUMRA), v Evropskem internetnem forumu (EIF) govorimo o trendih na področju digitalizacije. V  okviru teh skupin se v parlamentu srečajo politika, stroka, gospodarstvo, pa tudi lobisti, tam lahko resnično spoznaš določena področja in ljudi, ki so ključni akterji.
 
Preko Evropskega parlamenta in odborov sem imel možnost obiskati kar precej držav v EU in po svetu ter se o dobrih praksah uspel poučiti iz prve roke. Tudi sam sem v Sloveniji gostil tako poslansko delegacijo Odbora za kmetijstvo kot delegacijo Odbora za regionalni razvoj. Dragocena izkušnja je bila dvakratna pot na Kitajsko, obisk Silicijeve doline v ZDA, pred kratkim sem imel priložnost spoznati ekosistem za start-upe v Izraelu. Tako dobiš  širši pogled na svetovne trende in lahko lažje najdeš niše in priložnosti, kaj početi doma v Sloveniji. Sam sem se namreč cel mandat trudil, da bi dobre prakse iz tujine na nek način predstavil v Sloveniji zainteresiranim podjetnikom in institucijam, te povezave pa lahko delaš samo, če stvari spoznaš od blizu.
 
Kaj od tega, s čimer ste se ukvarjali, ima oz. bo imelo največ vpliva (tudi) na življenje v Posavju?
 
Ves čas sem poskušal bodisi pri zakonodajnem delu bodisi v neformalnih skupinah prepoznati za Slovenijo koristne rešitve. Tukaj bi izpostavil dva projekta. Prvi so Pametne vasi kot nov koncept razvoja podeželja in tudi države kot celote, ki skuša odgovoriti na izzive digitalizacije in poseljenosti podeželja. Z madžarskim poslanskim kolegom Tiborjem Szanyijem sva nosilca te iniciative v Evropskem parlamentu, ki ima visoko podporo Evropske komisije in lahko postane pomemben del EU politik za podeželska območja. Seveda ob tem aktivno delam na tem, da bi bila Slovenija med prvimi, ki bi koristila instrumente in sredstva iz te pobude. In prepričan sem, da se bodo posavska podjetja in institucije lahko zelo konkurenčno potegovala za projekte, ki jih bo ta iniciativa prinesla. Drugi projekt pa je »Zavezništvo za mlade«, ki cilja na povezovanje gospodarstva, izobraževanja in lokalne skupnosti za ustvarjanje pozitivnega ekosistema za gospodarski preboj, da bodo imeli naši mladi priložnost za zaposlitev in kakovostno življenje v Krškem oz. Posavju in jim ne bo treba za kruhom odhajati v Ljubljano ali tujino.
 
Evropski politični parket se pogosto zdi zelo oddaljen od vsakodnevnega življenja. Kako bi opisali pomen teh prizadevanj in projektov za povprečnega državljana oz. za naše okolje?
 
V zgoraj omenjenem konceptu Pametnih vasi sem želel poiskati odgovore na dva procesa, ki se odvijata širom po Evropi: prvi je pospešena migracija ljudi iz podeželja v velika mesta pa tudi iz revnejših regij in držav v bogatejša območja, drugi pa je velik pritisk na razvoj, ki ga ustvarja digitalizacija. Ob podpori komisarja za kmetijstvo Phila Hogana nam je uspelo umestiti v proračun EU 3,3 milijona evrov za pripravljalni ukrep s tega področja, dodatna sredstva se še obetajo. Cilj projekta je zavedanje, da je treba digitalizacijo razviti tudi na podeželju. V Evropi je npr. pokritost mestnih okolij s širokopasovnimi povezavami 88-odstotna, na podeželju pa polovico manjša. Če bo digitalizacija obšla evropsko podeželje, se bodo mladi še hitreje odselili. Pametne vasi pa sicer obsegajo še številne druge ukrepe, od uporabe delitvene ekonomije do učinkovitejšega socialnega varstva in izboljšanja zdravstvenih storitev.
 
Druga tema, s katero sem se precej ukvarjal, pa je biogospodarstvo, katerega cilj je naravne materiale (kmetijski pridelki, lesna biomasa ...) s pomočjo novih tehnologij spremeniti v koristne materiale, kot so bioplastika, sodobni gradbeni materiali, farmacevtska industrija, kvalitetna krma ali pa okolju prijazna energija.
 
Na osnovi dela na teh dveh področjih sem lani prejel nagrado priznane politične revije The Parliament Magazine za najboljšega poslanca na področju raziskav in inovacij v letu 2018, moje delo je bilo prepoznano kot prispevek, ki je zaznamoval Evropski parlament.
 
Kaj vam nagrada, ki ste jo omenili, pomeni ob koncu mandata?
 
To, da ti nekdo tudi kot politiku da priznanje, da dobro delaš, je nekaj novega, v Sloveniji  to skoraj ni možno. Lahko nekdo še tako dobro dela, vedno je glas tistih, ki ga kritizirajo, močnejši od glasu tistih, ki imajo morda drugačno mnenje, pa so običajno tiho saj se ne želijo izpostavljati. Nagrado, ki jo nekateri imenujejo tudi »bruseljski oskar«, se podeli na osnovi ocene strokovne žirije, ki jo sestavljajo predstavniki štirih najbolj vplivni mediji, ki spremljajo delo Evropskega parlamenta, nevladne organizacije in stroka, dodeli pa se vsako leto za 20 področij, zato mi ta nagrada veliko pomeni. Nagrado sem prejel na gala prireditvi s 700 udeleženci, ki je bila odlično medijsko pokrita.
 
Mediji so zadnje mesece minulega leta precej pisali o neuspešnosti črpanja sredstev evropske kohezijske politike. V okviru finančne perspektive 2014–2020 smo bili v Sloveniji pri tem precej neuspešni oz. celo med petimi najslabšimi državami EU. Kje tiči po vašem mnenju glavni vzrok za tak neuspeh pri črpanju?
 
Mislim, da se je začelo že z napačno zastavljenimi prioritetami v letu 2013 v času vlade Alenke Bratušek, ko je bilo kar 40 % sredstev namenjenih t. i. pametni specializaciji. To je področje, ki je v Sloveniji popolnoma napačno razumljeno kot »mehke vsebine«, kjer se običajno pišejo projekti zaradi projektov. Gre pa v bistvu za to, da je treba znati deležnike, od lokalne in državne ravni, gospodarstva do raziskovalnega področja, povezati in jih spodbuditi, da se osredotočijo na področja, kjer imamo kot država konkurenčno prednost in na podlagi tega odpirati nova delovna mesta v panogah, v katerih smo najboljši. Zdaj imamo tukaj popoln kaos, saj teh sredstev niti nismo začeli črpati.

Druga napačna usmeritev takratne vlade pa je bila, da niso hoteli dodeliti EU sredstev za regijske projekte. To je Cerarjeva vlada popravila šele v zadnjem letu in je recimo v paket regionalnih projektov prišla tudi krška obvoznica, o čemer v začetku mandata sploh niso hoteli govoriti.
 
S podobnim problemom sem se soočil leta 2012, ko sem postal minister za kmetijstvo in okolje. Tudi takrat je bilo, šest let po začetku finančne perspektive 2007–2013, počrpanih manj kot 10 odstotkov razpoložljivih sredstev, namenjenih za okoljsko infrastrukturo. Črpanje EU sredstev je bila prva prioriteta naše vlade, enkrat mesečno smo poročali o napredku na seji vlade, vsak četrtek smo se eno uro pred sejo vlade sestali ministri, odgovorni za črpanje EU sredstev, in pripravljali ukrepe za hitrejše črpanje. Kar se mene tiče, je tukaj Cerar kot premier padel na celi črti, ker se temu preprosto ni dovolj posvečal.
 
Velik problem je tudi, da se je že v času Bratuškove in potem še kasneje popolnoma razletela ekipa, ki se je strokovno ukvarjala s tem področjem, predvsem zaradi političnih kalkulacij. Ti ljudje so bili, lahko mirno rečem, izgnani, med njimi tudi npr. nekdanja državna sekretarka Monika Kirbiš Rojs, sicer velika poznavalka področja kohezijskih sredstev, s katero sva v lanskem letu napisala strokovno knjigo »Sredstva Evropske unije od teorije do prakse«. V knjigi sva predstavila osnove delovanja evropske kohezijske politike in  predlagala številne rešitve, kaj je treba narediti, da ne izgubimo prepotrebnih razvojnih EU sredstev.
 
K vaši izvolitvi na EU volitvah pred skoraj petimi leti so odločilno prispevali preferenčni glasovi v vašem domačem posavskem okolju. Kako ste v tem času vzdrževali stik s to bazo?
 
V Posavju sem redno prisoten, predvsem skozi konkretne projekte, skozi katere se mi zdi, da lahko duh evropske politike spravim v realen svet. Mislim, da je naloga poslancev, da to počnemo, da smo povezovalni členi. Seveda pa nisem bil samo v Posavju, ampak po vsej Sloveniji, samo na temo Pametnih vasi sem imel več kot 20 okroglih miz v Sloveniji in nekaj tudi v tujini. Samo lani smo pripravili veliko mednarodno konferenco na Bledu na temo Pametnih vasi in sodelovali pri organizaciji dvodnevnega mednarodnega dogodka na temo biogospodarstva. Ob petkih, ko imamo poslanci nalogo, da delamo v svojih volilnih enotah, sem kar veliko krožil po celi Sloveniji, kjer poskušam ljudem prisluhniti in jim tudi neposredno predstaviti, včasih zelo zapleteno evropsko politiko, na preprost razumljiv način. Evropska politika zelo vpliva na naše vsakdanje življenje, precej bolj kot si mislimo, in vse premalo je poudarka na tem, zato se vse dogajanje v Bruslju državljanom zdi tako oddaljeno.
 
Kako sicer ocenjujete delo posavskih občin oz. njihovih vodstev v zadnjem mandatu? Volivci so vse župane nagradili še z enim mandatom – upravičeno?
 
Če generalno gledamo delo županov, občin v zadnjih 20 letih, mislim, da Posavje dobro sledi hitremu tempu razvoja. Uspeli smo izvesti nekaj velikih projektov, kot so hidroelektrarne, avtocesta, energetika se dobro razvija, na noge se je postavila kovinsko-predelovalna industrija, v zadnjem času tudi lesno-predelovalna. Pri tem razvoju imajo tudi občine pomembno vlogo. V prejšnjem mandatu nisem preveč podrobno spremljal proračunov, čeprav so me nekateri v volilni kampanji obtoževali, da močno vplivam na življenje tukaj, ampak sem skušal s konstruktivnim pristopom sodelovati tako s krškim kot ostalimi župani. Mislim, da župani dobro delajo in da to potrjujejo tudi rezultati na volitvah. Je pa res, da je ta finančna perspektiva 2014–2020 v primerjavi s prejšnjo za občine zelo neprijazna. V obdobju 1998–2011, ko sem bil župan, smo lahko počrpali ogromno evropskih in državnih sredstev in jih vključili v občinski proračun. Takrat smo štartali praktično na vse razpise, se tudi zadolžili, da smo izpeljali čim več projektov, konec koncev smo imeli v zadnjih petih letih mojega mandata za 105 milijonov evrov investicij in več kot 40 milijonov evrov transfernih sredstev. V zadnjih letih žal župani teh sredstev niso imeli na razpolago. Sredstev za sofinanciranje projektov, kot so bili obnova gradu Rajhenburg, izgradnja komunalne infrastrukture na celem Krškem polju, vodovodi, čistilne naprave in kanalizacije, obnova stare šole na Velikem Trnu, zdaj ni več možno dobiti. Zdaj so v teku energetske sanacije javnih objektov, medtem ko za infrastrukturni del ni več možnosti. Realno je bilo zdaj težje narediti tak investicijski zagon, kot smo ga imeli pred leti.
 
Kako ocenjujete izide volitev v krški občinski svet in ponovno izvolitev vašega naslednika mag. Mirana Stanka, ki ni bila tako samoumevna, kot je marsikdo pričakoval?
 
Na lokalno politiko v Krškem sem postal pozoren kakšno leto in pol pred volitvami, ko se je začela organizirana aktivnost nosilcev skupne kandidature SMC in SDS. V njej nisem slišal nobenega pametnega predloga v dobro občine, ključna ideja je bila, da je 20 let vladavine SLS-a v Krškem dovolj. Takrat je bila tudi še dilema, ali bo sedanji župan znova kandidiral ali ne in mogoče je kdo pripravljal teren za kakšne drugačne volitve. Potem se je začela prvič, odkar pomnim, v naši občini za moje pojme destruktivna, negativistična kampanja, ki tistim, ki so jo vodili, kaj veliko ni koristila, SLS je dobila celo en mandat več v občinskem svetu. Še enkrat več se je umirjena, odgovorna politika, v kateri se ni odgovarjalo na neke pritlehne provokacije, pokazala kot tista, ki jo ljudje priznajo, jo je pa treba z dobrim delom logično ves čas upravičevati.
 
Kljub temu je nekatere privržence SLS motilo, da so se vsaj na vodilnih mestih posameznih enot kandidirali le stari obrazi. Bo zaradi tega stranki v prihodnosti kaj težje v lokalnih razmerah?
 
S tem se zdaj resno ukvarjamo. Ekipa, ki je leta 1998 zmagala na lokalnih volitvah, je bila praktično udarna tudi  na zadnjih volitvah. Zelo sem vesel odličnega rezultata v občinskem svetu. V četrti volilni enoti smo dobili kar štiri svetnike, med njimi tudi mlado svetnico in svetnika, za katera upamo, da bosta jedro krške SLS v prihodnje. Hkrati je zelo v redu, da smo v nekaterih krajevnih skupnostih začeli iskati mlade ljudi, ki so nam blizu, niso pa nujno člani stranke. Če ste bili pozorni, je med predsedniki krajevnih skupnosti kar nekaj novih, mladih obrazov. Absolutno je naloga občinskega odbora SLS pomladiti ekipo in dati priložnost mlajšim, kot smo bili mi takrat, pred 20 leti.
 
Tudi vaš sin je prevzel vodenje vaše domače KS Koprivnice.
 
Ja, moram priznati, da sem mu malce v šali rekel: »Pa saj si dovolj star, jaz sem s 35 leti postal župan, pa še ti naredi nekaj za svoj kraj.« Na to nagovarjanje je šel na listo za krajevnega svetnika in na koncu so ga celo izbrali za predsednika. To je ta mlada generacija 30+, ki mora prevzemati odgovornost in narediti nekaj za svoj kraj.
 
Slovenska politična scena po več kot četrt stoletja samostojne države še vedno ni »konsolidirana« in stabilna, kot sami pravite, oblast praktično vsaka štiri leta prevzame tik pred volitvami ustanovljena politična stranka »novih obrazov«, tradicionalne stranke, kakršna je tudi vaša, pa ostajajo na obrobju državne politike … Se bo po vašem mnenju ta trend še nadaljeval?
 
Zagotovo niso ne Marjan Šarec, niti Miro Cerar, pa tudi kdo drug takšne 'politične perle', da bi dosegli tako dober rezultat, če to ne bi bila želja določene ekonomsko-politično-medijske srenje, ki je v teh ljudeh videla garant za nadaljevanje stanja, ki nekomu v tej državi ustreza. Teh ljudi se je prijel izraz »strici iz ozadja« in vsakih nekaj let nam servirajo novo »rešitev«. Če gledam medijsko področje, je Delo v lasti lastnika Kolektorja, Dnevnik v lasti lastnika DZS, Večer v lasti prekmurskega gradbenega lobija … V teh  vplivnih medijih, s pomočjo nacionalnih in nekaterih komercialnih televiziji, s sistematičnim usmerjanjem javnega mnenja pač nekdo brez politične zgodovine lahko dobi priložnost. Nihče se ne vpraša, kako bo vodil državo brez kadrov, ki imajo vsaj osnovne izkušnje in znanja in potem prvo leto ali dve vsi improvizirajo. Doslej so te nove »odrešenike« po dveh, treh letih neuspešnega vladanja isti mediji tudi politično odstavili. Danes težko rečem, če se bo isto zgodilo Marjanu Šarcu, ne bi pa bil presenečen, če bomo Slovenci to vajo zopet ponovili že čez leto ali dve.
 
Boste na majskih evropskih volitvah znova kandidirali oz. kakšne načrte imate na političnem področju? Vaša nedavna kandidatura (uspešna) na lokalnih volitvah priča, da se nameravate vrniti tudi v lokalno politiko.
 
Jaz se vrnem domov vsak petek in zelo rad živim tukaj. Tu živijo moji otroci in vnuki, zato mi ni vseeno, kaj se dogaja v domačem kraju. Najbrž ne bi bil na listi za občinski svet, če ne bi opazil pri političnih konkurentih negativistične politike brez pravih argumentov, ki je Krško ta trenutek res ne potrebuje. Z veseljem bom delo občinskega svetnika korektno opravil,  morda pa tudi prinesel kakšno koristno izkušnjo v naš prostor.
 
Kar se tiče evropskih volitev, smo v SLS decembra na izvršilnem odboru odprli nominacijo za to, kdo bi šel na listo. Najverjetneje bom tudi sam na tej listi. Mislim, da sem uspel dvigniti zavest znotraj SLS, da so volitve v Evropski parlament še kako pomembne. Hkrati smo Novo Slovenijo pisno povabili k sestavi skupne liste, kjer se zdaj odločajo o tem. Ker je volilni sistem tak, da nagrajuje povezovanje strank, menimo, da bi bilo to modro. V nasprotnem primeru pa bomo sami sestavili kakovostno listo in verjamem, da lahko tudi sami osvojimo en mandat.
 
Iz Evrope imate še eno zanimivo izkušnjo, povezano z varnostjo in napadi skrajnežev, saj ste bili v Strasbourgu ravno v času streljanja 11. decembra. Taki dogodki zelo vplivajo na naš občutek varnosti. Kako varna je Evropa po vašem mnenju?
 
Prav gotovo ni več tako mirna in varna, kot je bila še pred desetimi leti. Ko poskušaš razumeti, kaj se dogaja, menim, da je prišel izstavljen račun za neuspešno integracijo, ki je še večji tam, kjer je bil ta migrantski tok močnejši že dlje časa kot posledica kolonializma. Francija je tipična takšna država, ki je imela odprte meje za ljudi iz svojih kolonij. Starši tega fanta, ki je moril v Strasbourgu, so denimo prišli v Francijo pred 35 leti, pa mama še vedno ne govori francosko. Ko je prišlo do brutalnega napada na uredništvo časopisa Charlie Hebdo, nam je kolega francoski poslanec povedal kruto resnico: v Franciji je bila takrat brezposelnost med mladimi 20-odstotna, med mladimi muslimani pa 50-odstotna. Gre za problem getov v predmestjih velikih mest in znotraj tega je v Parizu kar naenkrat nekaj sto tisoče ljudi, med katerimi je 50-odstotna brezposelnost. Ti mladi ljudje so brez upanja odrinjeni na rob družbe in tako se začnejo kazniva dejanja, od majhnih tatvin, ropov do radikalizacije in na koncu terorizma. Enostavno je treba ljudem zagotoviti normalno prihodnost. To je problem zahodne, bogate družbe, ki ji integracijska politika ni uspela in je izgubila občutek za enakopravnost ter pravično družbo. Bojim se, da so ta dogajanja izraz obupa in dolgotrajne zapostavljenosti ter pomanjkanja sistemskega pristopa k reševanju problemov najrevnejšega sloja prebivalstva, ki ga velikokrat sestavlja druga ali tretja generacija priseljencev.
 
Kar se tiče migracij, nikakor ne morem sprejeti teze o odprtih mejah, Evropa preprosto nima kapacitet, da bi sprejela toliko migrantov, kot bi jih želelo priti sem. Ključna naloga je obvladati ta tok v nekih normalnih številkah in nujno zagotoviti integracijo, sicer bo slej kot prej prišlo do spopadov med staroselci in novimi prišleki. Na drugi strani pa svetovne velesile ne smejo izvajati pokvarjene politike velikih interesov in ustvarjati novih kriznih in vojnih žarišč po svetu, od koder se potem sprožijo vsi ti migrantski tokovi.
 
Ključen problem pa je, kaj narediti z demografskim 'bumom', ki se napoveduje v Afriki v prihodnosti te celine. Pred 50 leti je bilo enako število ljudi v Evropi in Afriki, danes pa jih je tam že enkrat več, leta 2050 naj bi jih bilo že štiri krat več. Lahko si samo predstavljamo, koliko ljudi si bo želelo prek Sredozemlja priti v Evropo, in to je nevzdržno. Zato mora Evropa nujno pomagati pri vzpostavitvi potrebnih politik, ki bodo tem ljudem omogočili prihodnost na domačih tleh, v okvirih, kolikor jih je EU seveda sposobna uspešno integrirati.
 
Včasih se nam zdi, da pri nas še vedno živimo v 'milnem mehurčku' in da se nas te stvari ne dotaknejo neposredno …
 
Slovenija je raj na Zemlji. Več kot vidiš sveta, bolj spoznaš, kako premalo se zavedamo, v kako lepi in urejeni državi živimo, v kateri so odnosi med ljudmi še vedno normalni, ostajamo človeku človek. V tem je tudi moja motivacija za projekt Pametnih vasi – ohraniti podobno poseljenost Slovenije in ne pasti v trend urbanizacije, ki se napoveduje Evropi, da bo leta 2050 kar 80 odstotkov ljudi živelo v metropolitanskih regijah. Zaupati moramo ljudem s širokimi izkušnjami in hkrati aktivirati mlade. Izboljšajmo, kjer lahko bolje delamo, sicer pa pazimo na našo lepo Krško, Posavje, Slovenijo.
 
Peter Pavlovič

Skrajšan pogovor s Francem Bogovičem je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 10. januarja 2019.
« Nazaj na seznam
»