Časopis za pokrajino Posavje
20.09.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Franc Štokar, prejemnik kostanjeviškega srebrnika: Izvoljen si, da delaš za dobrobit ljudi, ne za osebne interese

Objavljeno: Petek, 09.08.2019    Rubrika: NOVICE Redakcija
Franc Štokar (1)

Franc Štokar

Eden izmed treh prejemnikov kostanjeviškega srebrnika ob letošnjem občinskem prazniku bo 65-letni Orehovčan Franc Štokar, pobudnik ustanovitve in gonilna sila tamkajšnjega planinskega društva, sicer pa tudi kar pet mandatov svetnik v krškem in kostanjeviškem občinskem svetu.

Občinsko priznanje ste si zaslužili predvsem z delom v Planinskem društvu Polom. Kdo vas je navdušil za pohodništvo in planinstvo ter kako je prišlo do ustanovitve društva?

Mene osebno je navdušil sorodnik z Gorenjske, s katerim sem šel prvič v visokogorje oz. na Triglav. Sicer sem že prej nekaj hodil v hribe, bolj aktiven pa sem postal okoli 30. leta. Takrat smo bili kostanjeviški planinci člani drugih društev, zlasti PD Bohor Senovo in PD Videm Krško, nato pa smo se dogovorili, da ustanovimo svoje društvo, ki letos praznuje 20-letnico. Danes nas je v društvu 130, bilo nas je tudi že več, a vedno nas je vsaj 100. Bolj pohodniško aktivnih je okoli 50 članov, nekateri hodijo v sredogorje in visokogorje tudi v lastni organizaciji. Organiziramo povprečno dva pohoda na mesec, v glavnem v domači okolici, julija in avgusta gremo v visokogorje, na en pohod letno pa se odpravimo tudi v tujino, predvsem v Avstrijo ali Italijo. Smo kar aktivno društvo, tako v okviru Planinske zveze Slovenije kot pri akcijah markacistov v okviru Meddruštvenega odbora Dolenjske in Bele krajine. Sodelujemo tudi z osnovno šolo, v kateri imamo planinski krožek, ki šteje 38 mladih članov.
 
Ko že omenjate mlade – kakšno je zanimanje za pohodništvo in planinstvo pri mlajši generaciji?

Na nižji stopnji je zanimanje veliko, radi hodijo v hribe. Ko so malo starejši in v srednješolskem obdobju zanimanje za pohodništvo upade, verjetno bi se morali pri tej generaciji še malo bolj angažirati, da bi jih bolj navdušili za to. V društvu imamo sicer tudi mlajše člane, ki imajo po navadi najraje, da jih peljemo na Triglav in da ga enkrat pač osvojijo. Vztrajamo pri tem, da se morajo pred tem malo pripraviti. Na splošno mlajši raje hodijo v visokogorje kot na pohode v domačih krajih.
 
V tem okolju, zlasti na Gorjancih, je sicer dovolj možnosti za pohodništvo, kajne?

Tako je, veliko je zanimivih poti in lepih razglednih točk. Pri Orehovcu imamo tudi malo bolj zahtevno pot, ki je opremljena tudi s klini in jeklenicami. Poti so na izhodiščih sicer označene, vendar pa jih bo treba še bolje označiti, predvsem na križiščih, da se pohodniki ne zmotijo. Kot vidimo, so te poti zanimive tudi za pohodnike iz drugih krajev, zlasti tiste, ki imajo izhodišče pri Kostanjeviški jami in Galeriji Božidar Jakac, tako da se nanje podajo tudi turisti.
 
Sicer pa niste aktivni le pri planincih, ampak tudi v drugih društvih in v domači vasi.

Že dolga leta sem aktiven v društvu vinogradnikov, kjer sem tudi v upravnem odboru, zlasti prva leta sem bil aktiven tudi pri orehovškem turističnem društvu, pa društvu ljubiteljev kolin, rad tudi pojem, kjer sicer nimamo organizirane pevske skupine, ampak se pač zberemo pri vinogradnikih ali planincih in zapojemo.
Orehovec je že leta znan kot ena bolj aktivnih vasi v kostanjeviški občini, pri nekaterih dejavnostih, zlasti športnih, smo bili prvi v naši občini oz. takrat še krajevni skupnosti. V zadnjih letih, ko je zaživelo turistično društvo, pa se lahko pohvalimo predvsem s Kočo pod Riglami, ki je naš osrednji objekt.
 
Kako ocenjujete kvaliteto življenja v manjših krajih na obrobju, kakršen je Orehovec? Verjetno se je v primerjavi s preteklostjo precej izboljšala …

Nekoč je bila kvaliteta življenja zagotovo slabša. Orehovec je sicer na obrobju občine in pravzaprav že na meji s Hrvaško, vendar ni veliko oddaljen od Kostanjevice in se mi ne zdi, da bi bil kdaj zelo zapostavljen. Čeprav je bilo prej življenje najbrž težje, ni bilo nikoli opaziti, da bi ljudje iz njega tako masovno odhajali kot iz nekaterih drugih, višje ležečih vasi. Od takrat pa je bilo v vasi marsikaj narejenega in je kvaliteta življenja primerljiva s tistim v mestu, zato se nekateri že vračajo nazaj.
 
Kar dolgo ste bili tudi v politiki: tri mandate ste bili občinski svetnik še v krškem občinskem svetu, pa potem prva dva v samostojni kostanjeviški občini, prej pa tudi krajevni svetnik v Kostanjevici. Kako se je delovanje v občinskem svetu še v Krškem razlikovalo od tistega v Kostanjevici?

Razlike so, normalno. Občina Krško ima že dolgo politično tradicijo in se temu ustrezno vidi malo več resnosti, tukaj pa vedno prihajajo novi ljudje, ki ne poznajo oz. se šele učijo tega delovanja. Velika razlika je tudi glede političnega obnašanja in komunikacije na sejah. Ne vem, kako je zadnje čase, ampak glede spoštovanja poslovniških pravil smo imeli na začetku težave. V krškem občinskem svetu je bilo veliko politične kilometrine in to se je videlo, vse se je delalo po pravilih, pri nas pa malo manj. Poleg tega se v Krškem ni gojilo političnih zamer, tudi če je prišlo na seji do nesoglasij, smo se po njej vseeno pogovarjali. Tudi pri nas je bilo na začetku tako, v prejšnjem mandatu pa, kolikor vem, ne več. Vedno sem bil mnenja, da se je treba pogovarjati in stvari razčistiti, ne pa gojiti zamer.
 
Omenili ste prejšnji, politično zelo težaven mandat, v katerem je v nekem trenutku grozila celo razpustitev občinskega sveta s strani Državnega zbora: kako ste ga spremljali kot nekdanji občinski svetnik?

To gotovo ni bilo dobro za Kostanjevico, tudi za župana je bil mandat verjetno zelo težak. Očitno so bile razlike tako velike, da se jih ni dalo rešiti s pogovorom. Presenečen sem bil, da ljudje, ki so že prej delali tako v politiki kot gospodarstvu, niso bili sposobni presekati nekaterih stvari. Zavedati bi se morali, da si izvoljen zato, da delaš za dobrobit ljudi, ne za osebne interese, kar se je, kot se mi je zdelo, dogajalo v prejšnjem mandatu. Volivci so v teh štirih letih le ugotovili, da tako ne gre in na zadnjih volitvah izvolili povsem druge ljudi in tako je tudi prav.
 
Kakšno je bilo vaše stališče v času, ko se je Kostanjevica na Krki odločila za samostojno občino, in kako danes, po treh mandatih, gledate na to odločitev, v kolikšni meri so se takratna pričakovanja uresničila?

Kostanjevica se je že enkrat prej, v začetnem obdobju samostojne Slovenije, ko so se oblikovale občine, želela odcepiti, a zadeva še ni dozorela, dobro desetletje kasneje pa že. Vsak pač rad razpolaga s svojim premoženjem in ga bolj nadzoruje, tako da sem cel čas podpiral idejo o samostojni občini Kostanjevica na Krki. Glede pričakovanj menim, da so se v glavnem kar uresničila, vsaj kar se tiče infrastrukture, obnove šolskih in športnih objektov ipd. Kar se tiče dolgoročnih in prostorskih načrtov, je treba še nekaj stvari narediti.
 
Kaj pa zamujene priložnosti, kje so bile največje?

Zagotovo na razpisih za evropska sredstva, zlasti v prejšnjem mandatu, ko občinski svet ni deloval, kot bi moral. Vsako takšno zamujeno priložnost je težko popraviti.
 
Precej boleča točka Kostanjevice je usoda nekdanjega zadružnega doma …

Na začetku samostojne občine je bilo veliko polemike o tem, saj se je ravno takrat prodajal. Občina v tistem trenutku ni dovolj hitro odreagirala oz. niti ni mogla, da bi z nekim odlokom zaščitila svoje interese glede odkupa oz. predkupne pravice. Veliko se poudarja, da je bil objekt zgrajen s prispevkom vseh ljudi, ampak kasneje je bilo lastništvo pač takšno, kot je bilo (objekt je bil last Kmečke zadruge Kostanjevica na Krki, op. p.). Zdaj čakamo, da nov lastnik dokonča nov objekt, ki naj bi služil tudi za potrebe kulturne dejavnosti v občini, obljube so bile dane, bomo pa še videli, kako bo s tem. Roki, do katerih bi to moralo biti narejeno, so sicer že mimo, ampak saj vemo, da je v Sloveniji kar pogosto tako.
 
V Kostanjevici se veliko govori o turizmu in kulturi kot nosilnih panogah, kaj pa gospodarski razvoj, kmetijstvo?

Prav je, da se občina usmerja v turizem, a brez gospodarskega in kmetijskega razvoja ne bo šlo, brez tega ljudje ne bodo živeli tukaj. Prav je, da se odpre možnost za gradnjo novih stanovanjskih objektov in da se poveča število prebivalstva. Zaenkrat je še nekaj kapacitet, v bodoče pa jih bo treba povečati. Nekatere stvari niso dovolj dorečene, predvsem glede zidanic in vinogradniškega območja.
 
Se po vašem mnenju občanke in občani dovolj aktivno vključujejo v družbeno in politično življenje?

Društev je kar veliko in praktično vsak je nekam vključen, mnogi so aktivni tudi v več društvih, tako da je to življenje na tem področju kar pestro. Veseli me, da se je prebudila tudi mladina in se začela bolj angažirati. V politiko pa je vključenost manjša, ni toliko interesa, pa se bo vanjo morala bolj vključiti tudi mlajša generacija.
 
Čeprav je Kostanjevica šla na svojo pot, ima še vedno močne povezave s Krškim, denimo preko soustanoviteljstva javnih zavodov, koncesionarja za komunalne storitve … Občasno se pojavljajo ideje, da bi se občina morala bolj odpreti proti Dolenjski in ne toliko proti Posavju.

Zagotovo je tu vedno dilema, saj v Kostanjevici nihče ne sliši rad, da mu pravijo Posavec, ampak vsem bolj ustreza naziv Dolenjec. Vendar pa se moramo zavedati, da imamo tudi upravno enoto v Krškem in da bi menjava regijske pripadnosti marsikaj potegnila za sabo. Ne vidim smisla, da bi se ločevali od Posavja in podpiram, da še naprej sodelujemo s krško in drugimi posavskimi občinami.
 
Kaj bi ob koncu sporočili občanom in občankam ob letošnjem občinskem prazniku?

Seveda jim čestitam ob prazniku, predvsem pa si želim dobrega medsebojnega sodelovanja in strpnosti.

Peter Pavlovič

Pogovor je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.
 
« Nazaj na seznam