Goran Rovan, novinar, dopisnik RTV iz Posavja: Če si se hotel javljati, si moral najti hišo, ki je imela telefon

»Ko sem pred časom – ob odhodu kolega Janeza Pezlja za tiskovnega predstavnika slovenske vlade – prevzel tudi novomeško TV dopisništvo, je časopis SRŽ zapisal, da bom kmalu prevzel tudi naloge vojnega dopisnika. Poročal naj bi iz krajine, Bele in Suhe. Takrat niti v sanjah nisem pomislil, da bi se to res utegnilo zgoditi, čeprav sem že pred razglasitvijo samostojne Slovenije večkrat poročal o vojaških zadevah, a šlo je zgolj za premike letalskih enot, prihod vojakov in podobno.«

Te besede je v 6. številki časopisa Srž zapisal Goran Rovan za uvod v svoje Skice iz dnevnika vojnega dopisnika, ki govorijo o času vojne za Slovenijo, ki jo je doživljal kot novinar RTV Slovenija. Goran je bil v svoji poklicni karieri priča mnogim pomembnim dogodkom v Posavju in drugod. Nisem ga posebej spraševala o tem, a ker sva bila velik del tega obdobja novinarska kolega, vem, da bi mednje gotovo uvrstil blokado in svoje »ujetništvo« ob iskanju lokacije za NSRAO v Kališevcu, tragedijo s spustom po Savi na Blanci in vojno za Slovenijo, ki jo je opisal tudi v dveh številkah časopisa Srž (julija in avgusta 1991), zadnji del pa zaradi prenehanja časopisa ni bil objavljen in kot vse kaže, se je žal izgubil. Sicer pa je pri tem časopisu, ki je bil znanilec sodobnega in neodvisnega časopisa, a je »plesal samo eno poletje«, kot je ob slovesu avgusta 1991 zapisal njegov urednik Silvester Mavsar, sodelovala cela vrsta takrat in še danes znanih novinarjev in fotografov iz Posavja.

Goran naj bi se kmalu upokojil in kot sam pravi, spomin tudi na tako izredne dogodke iz leta v leto bolj bledi, k sreči pa ostajajo ti njegovi zapisi, katerih del lahko preberete v tej in naslednji številki Posavskega obzornika. Danes si je zelo težko predstavljati, v kakšnih pogojih je takrat teklo njegovo (in naše) novinarsko delo. O tem je povedal: »Bili smo brez mobitelov, tudi vsaka hiša še ni imela telefona. Če sem se hotel javljati v Ljubljano, sem moral najprej poiskati hišo, ki je sploh imela telefon. Tudi glede pošiljanja kaset s posnetki v Ljubljano smo se morali znajti. Vlaki so bili redki, kaseto si dal lahko samo tistemu, ki si ga poznal, da jo je potem dejansko dostavil do RTV. Po drugi strani naši tudi niso vsega objavljali, da ne bi izdajali položajev. Tudi zaščite nismo imeli, denimo kakšnih jopičev.«

Pravi, da je največ informacij takrat dobil od Irene Majce (Radio Slovenija) in Vlada Podgorška (Delo), nekaj tudi na tedanji postaji Ljudske milice v Novem mestu in od Mihe Molana na UNZ Krško. Sicer je krožilo veliko dezinformacij, med drugim, da so bili opaženi oboroženi četniki. Res pa je, da je bilo tedaj kar precej prebegov iz cerkljanske vojašnice.

Zelo zanimiv je njegov spomin na dan pred začetkom vojne v Sloveniji, ki ga opisuje v svojem prvem dnevniškem zapisu, danes pa se o tem spominja: »Na dan osamosvojitvene slovesnosti v Ljubljani sem bil pred krškim kulturnim domom, kjer so posadili lipo, in se zatem takoj odpeljal še v Brežice, saj so jo zasajali tudi pred cerkvijo sv. Roka. A ker sta bila dogodka istočasno, sem zasaditev v Brežicah že zamudil in izvedel, da pa se nekaj dogaja na tržnici. Tam sem naletel, kot je bil to običaj po končanih orožnih vajah, na dobro razpoložene teritorialce. Pa sem se odpravil domov, češ, očitno je vse mirno, verjetno jih ne bi bilo tukaj, v kolikor bi bilo kaj drugače.«

A že ob petih zjutraj so mu javili iz Ljubljane, da so pri Pogancih pri Novem mestu oklepniki in seveda sta se s snemalcem Mirkom Veselom takoj napotila posnet prispevek. Zatem sta se ure in ure, ker so bili vsi dostopi zaprti, zaustavljen je bil tudi avtobusni in železniški promet, prebijala do Ljubljane, da sta oddala posnete kasete na RTV. V hiši je bilo seveda izredno stanje. Podrobneje ta dan, 27. junij 1991, opisuje v spodaj objavljenem dnevniku.

O drugem dnevu vojne, 28. juniju, pripoveduje: »Kako je človek v bistvu res nemočen, sem videl, ko je prišlo do raketiranja kolone na Medvedjeku. Mi smo pred napadom stali pri Trebnjem, ker je bil alarm za zračni napad. Pa so se pripeljali rešilci iz novomeške bolnice, češ, da gredo po ranjene in mrtve, a mi nismo vedeli, kaj se dogaja, in sva z Mirkom, s svojim avtom, pa Marijan Bauer, tedaj novinar Dela, zapeljali za rešilci, ki so peljali po hitri cesti, pa smo se mi usmerili za njimi, potem pa zapeljali na vzporedno cesto do Medvedjeka. A tam smo spet naleteli na majorja Prodanovića, ko je ravno ukazal vojakom, da se morajo zapreti v tanke. V tistem proti nam letita dva aviona z odprtim ognjem. Ker smo videli, da smo žive tarče, smo hitro obrnili vozila. Bauer, ki je vozil pred nama, ni zvozil ovinka, pa je z vozilom vred poletel na spodnjo cesto, da so se odprla vsa vrata na njegovi petki, na srečo njemu ni bilo nič. Vzela sva ga v najin avto in smo se še pravočasno odpeljali. Po mojem mnenju bi nas aviona, če bi hotela, že pred tem lahko 'zradirala'. No, na Medvedjeku je bil tedaj moj ognjeni krst med napadom letal na kolono tovornjakarjev, ubit pa je bil tudi domačin Kotar. Verjetno bi bilo takrat žrtev med tovornjakarji manj, če bi ti ostali v vozilih, tako pa so zaradi kolone pred njimi stali pri tovornjakih.«

Ko je prišlo do spopada na Prilipah, se s snemalcem nista uspela pravočasno prebiti v bližino oziroma sta tja prispela, ko je bilo že vsega konec. Ljudje so bili tiste dni seveda precej preplašeni. Kako je njegovo delo in odsotnost sprejemala njegova družina?
»Moja žena je imela tedaj trgovino, vsake toliko časa so tekli v zaklonišče. Sin je bil majhen, pa so tekli v klet, ko so se oglasili alarmi. A življenje ni obstalo, tako kot tudi ne med drugo svetovno vojno, ko so ljudje tudi trgovali, prekupčevali. Sem pa skoraj prepričan, da sem bil pod prisluhi. Žena je namreč v trgovini že zelo dolgo čakala na telefon, kar naprej smo pošiljali prošnje za priključek, potem pa smo ga čudežno dobili, pa čeprav dvojček. A ko si se pogovarjal po telefonu, si slišal škrtanje, kot bi kdo kaj preklapljal, glas je bil slišati kot odmev. Morda pa so menili, da bodo preko mene kaj zvedeli, ko se bom javljal po telefonski zvezi.«

Ne da bi želel razvrednotiti resnost tedanjih dejanj, še posebno pa ne žrtev, ki so bile še kako resnične in tragične, je po njegovem mnenju s strani JLA šlo predvsem za demonstracijo moči, češ, zdaj bodo pa pokleknili, in da niti ni bil njihov namen, da bi prišlo dejansko do prave vojne. S tisto količino orožja, ki so ga imeli na voljo osamosvojitelji, se ne bi mogli dolgo braniti. Bilo je tudi veliko blefiranja, saj vsi vojaki niso imeli nabojev, ampak samo puške. Treba je vedeti, pravi Goran, da je bilo v vojski veliko mulcev, starih med 18 in 20 let, ki niso niti vedeli, za kaj gre. Kaj pa strah?
»Ne morem reči, da sem občutil res strah kot strah. Ja, pri Medvedjeku, ko so letela letala nizko nad nami in streljala, sem se zavedal, da je vrag vzel šalo, ampak to je bila tudi najbolj nevarna situacija, v kateri sem se znašel. Sicer se nisem počutil življenjsko ogroženega niti v kontaktu z JLA, ko so nas ustavljali.«

Na vprašanje, ali je razmišljal, kaj se lahko zgodi in ali bi sploh šel na teren v takih razmerah, pravi, da jih takrat nihče ni vprašal, ali bomo šli na teren ali ne, to je bilo samoumevno. »Meni je bila to služba, sploh nisem razmišljal o tem, da ne bi delal. Žal mi je le v toliko, ker sem imel vsepovsod s seboj torbo in fotoaparat, a nisem naredil niti enega posnetka! Kaj pa vem, zakaj ne. Res je tudi, da časa ni bilo. Morda pa sem mislil, da bo vojna trajala štiri leta in da moram varčevati s filmi,« zaključi z nasmehom Goran svoje spomine na osamosvojitveno vojno v Sloveniji.

Bojana Mavsar
(članek je bil objavljen v 24. junija izdanem časopisu Posavski obzornik)

Četrtek, 27. junija

PADLI SO PRVI STRELI

Zdelo se mi je, da sem pravkar legel, ko sem zaslišal telefon. Bil je moj urednik, ki me je nekaj pred šesto uro dvignil iz postelje, češ, kako to, da sem doma, ko pa se pri Novem mestu streljajo.

Preveril sem na policiji, potem pa sem že slišal poročilo Studia D o tem, kar naj bi se zgodilo v vasi Poganci. Takoj sem poklical snemalca Mirka, ki pa je medtem že odhitel k meni. Javil sem redakciji in že sva krenila proti Novemu mestu. Na mostu v Ločni sva že videla barikado vozil, ki je preprečevala dohod do centra, zato sva šla po bližnjici mimo tiskarne do centra in takoj na UNZ. Tu smo se dogovorili, da naju miličniki s svojimi vozili prepeljejo do blokade v vasi Poganci, dlje pa tako ali tako ni bilo dovoljeno. Na blokadi je bilo precej teritorialcev ter nekaj novomeških novinarjev. Ko sva se s snemalcem hotela peš približati koloni oklepnih vozil, ki je ponoči prispela iz Karlovca, so naju teritorialci grobo ustavili in naju niso pustili naprej, češ, da je že dovolj napeto in naj nikar še midva ne povzročava problemov. Po jutranjem streljanju so namreč odpeljali enega oficirja JLA v novomeško bolnišnico, trije vojaki, ki so ga spremljali, pa se potem niso več hoteli vrniti v enoto.

Blokada brežiškega mostu s tovornjaki junija 1991. Foto: Vlado Podgoršek (arhiv PO)

Pogajanja so trajala že precej časa, naša oddaja pa je bila spet ob desetih. Zato sva posnela pred blokado kratko poročilo in se s policijskim vozilom vrnila na novomeški UNZ . Tam sva se dogovorila, da nam bodo miličniki poskušali spraviti kaseto v Ljubljano, saj je bil ves promet na avtocesti že zaustavljen. Ker je bilo medtem dogovorjeno, da bodo zaradi bližine naselja in novomeške kasarne, iz katere bi utegnili priti na pomoč, spustili kolono naprej, sva se z Mirkom odpravila k blokadi ob mostu čez Krko, kjer sva čakala na prihod kolone.

Vendar se pogajanja še vedno niso končala, zato sem iz Pionirjevega biroja poslal v Ljubljano telefonsko poročilo, nato pa sva se odpravila do Pogancev. Iz vojašnice so vojakom pripeljali zajtrk. Peš sem odšel do zaustavljene kolone, ki takrat ni zgledala nič kaj nevarno, pogovarjal sem se tudi z vojaškim policajem. Nato sem se vrnil do blokade teritorialcev in opazil, da že spuščajo nekatera osebna vozila mimo kolone. Zato sem sedel v avto, Mirko je pripravil kamero in že sva se peljala mimo vojaških oklepnikov, kamionov, na koncu obrnila in jih še enkrat posnela iz avta. Opazili so naju prepozno, posnela sva jih, preden so nadrejeni ukrepali. Kmalu zatem je bilo slišati, da bo kolona krenila naprej do magistralne ceste Zagreb–Ljubljana, vendar so nas odgnali in nam prepovedali snemanje.

Kolono sva zato pričakala na vstopu v Novo mesto, posnela njen prihod, potem pred njo peljala čez most, kjer sva jih v križišču spet čakala. Tja je prišla tudi ekipa angleške televizije, ki se očitno ni zavedala, kaj se dogaja, zato so nama sledili, ko sva v vožnji do odcepa v Mačkovcu prehitevala vojaška vozila in jih seveda vseskozi snemala. Nato sva jih pustila mimo in jih na avtomobilski cesti proti Ljubljani še enkrat prehitela. Zatem sva že zagledala nepregledno kolono vozil, ki je bila zaustavljena na klancu. Prebila sva se mimo njih do drugega odcepa za Novo mesto, kjer je bila blokada iz tovornjakov, miličniki pa so naju ustavili in vrnili nazaj. Jasno nama je bilo, da tu vojska ne bo mogla naprej, zato sva se po gozdni poti prebila do blokade, potem na magistralno cesto, kjer so nama miličniki povedali, da je cesta na večih mestih zablokirana. To nama je potrdil tudi Niko Kupec iz Grafike, ki se je zaman skušal prebiti do Ljubljane. Ker sva bila odločena, da poskusiva priti v Ljubljano, nama je dal fotolite za tiskanje karlovškega časopisa v Ljudski pravici.

Odpravila sva se po stranskih poteh, ki tudi niso bile vse prevozne, zato sva se večkrat vračala. Kljub temu sva se po dobrih dveh urah prebila do Ljubljane, in sicer deset minut pred začetkom oddaje. Na TV je bila prava zmešnjava. Rekli so mi, naj napravim prispevek za oddajo ob 15. uri, zato sem začel sestavljati tekst in montirati prispevek v montirnici. Nenadoma sem s hodnika zaslišal svoj glas. Šele ob pol dveh so namreč objavili moje poročilo, ki sem ga poslal po telefonu ob deveti uri zjutraj. Res profesionalno, ni kaj. V jezi sem dokončal montažo prispevka.

Mirka so klicali, naj greva v tiskarno in odpeljeva nazaj v Novo mesto tudi časopis Profit. Zato sva se oglasila ponovno v Ljudski pravici in po krajšem čakanju naložila 2300 izvodov v stoenko ter se odpeljala nazaj proti Novemu mestu. Vendar ni šlo daleč. Ceste so bile polne. Nekako sva se le prebila do odcepa za Kočevje, od tam naprej niso pustili nikogar. Z izgovorom, da greva le nekaj kilometrov daleč, sva odpeljala na lokalno cesto, a spet le do prve zapore, se nato prebijala po neznanih poteh in kolovozih, tako da sva v Šmarju - Sap spet prišla na avtocesto. Zapeljala sva nanjo kljub znakom, ki so to prepovedovali.

Že pred klancem na Medvedjeku, za njegovo ime sem takrat prvič slišal, sva naletela na kolono tovornjakov, peljala sva mimo in prišla do parkirnega prostora pri Velikem Gabru. Nato sva se peš povzpela na bližnji nadvoz. Srečala sva domačina, ki se je ukvarjal s svojo napravo za obrambo proti toči in ga v šali povprašala, če se pripravlja, da nas bo z raketami za točo branil. Kaj je odgovoril, se ne spominjam več, vem le, da nama je pokazal pot, po kateri sva najlažje prišla do nadvoza. Kasneje sva izvedela, da je bil to 58-letni Anton Kotar, ki so ga dan kasneje avionski izstrelki ubili, zažgali njegov hlev in kozolec, ob tem pa je zgorelo tudi njegovo truplo.

Z nadvoza sva posnela kolono vozil, obenem pa izvedela, da je na drugi strani kolona vojaških vozil. Takoj sva se spustila z mostu in se med tovornjaki prebila na drugo stran ceste in nato po travniku in poljski poti prišla do nadvoza, od tu sva nadaljevala vožnjo do naslednjega mostu, kjer so naju ustavili teritorialci. Most je bil namreč poln eksploziva, ravno tako cesta pod njim z obeh strani. Bilo nama je neprijetno, a sva kljub temu tudi to posnela, nato pa zavila na kolovoz, ki pelje proti bližnjim hišam. Od tu sva imela kot na dlani kolono oklepnikov, ki se je očitno prebila iz Mačkovca. Spet so se začela pogajanja med vojsko in teritorialci, ki so zasedli položaje na obeh straneh ceste. Kmalu sta prišla reporterja Studia D, nato pa še TV ekipa munchenskega Tele 5. Ozračje je bilo napeto, čeprav se teritorialci, ki so se opogumljali s pivom, tega najbrž niso povsem zavedali. Vedel sem namreč, da vojaške kolone ne smejo spustiti naprej, in tudi, da vojska ne bo kar tako odnehala. Preostal je torej le boj, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj bo do tega prišlo.

V Velikem Gabru sva preživela kar nekaj časa. Medtem sem se dvakrat javil v redakcijo in iz bližnje hiše poslal poročilo o pogajanjih. Med snemanjem so vse snemalce, razen nemške ekipe, nagnali z megafonom. Ker se je začelo mračiti in ni bilo videti večjih priprav na boj, sva odšla po stranskih poteh v Novo mesto, od koder sem se javil v uredništvo, prav tako pa izvedel od krške UNZ, da je vojska zasedla 5. mejno kontrolno točko na Obrežju in da gre proti Dobovi.

Posledice bojev na Prilipah. Foto: Matjaž Mirt (arhiv PO)

Ko sva oddala Profit, sva odšla proti Posavju in se še zadnji trenutek peljala skozi Mostec, kjer so se iz avtobusa izkrcavali teritorialci, z avtobusom pa so nato zaprli cesto. V Dobovi je bilo polno ljudi, od katerih sva izvedela, da je prišlo do streljanja in da so nekoga ubili. V tem času so se v daljavi slišale eksplozije. Teritorialci naj bi napadli letališče v Cerkljah. Iz bližnje hiše sem nato poskušal telefonirati, a nama ni uspelo niti z želez­niške postaje, zato sva odšla k staršem radijske dopisnice Irene Majce. Tudi tu je bilo zaman, napotili so naju skozi vas in po velikih težavah sva prišla v Brežice. Pred štabom TO sem srečal zdravnika, ki je povedal, da je v Rigoncah padel en pripadnik TO, drugi pa je bil težje ranjen. Presunjena ob tej informaciji sva se odpravila do hiše Vlada Podgorška, dopisnika Dela, kjer nama je naposled uspelo javiti se in oddati poročilo, nakar sva odšla domov. Pozno v noč sem spremljal TV in gledal, kaj se je dogajalo minuli dan ter stalno klicaril naokoli. Potem sem s težavo in zaradi utrujenosti le zaspal. Za mano je bil prvi dan vojne.

(odlomek iz dnevnika Gorana Rovana, objavljenega v časopisu Srž, 24. 7. 1991)