Ina Simončič: Spremembe se začnejo z dialogom in poslušanjem

Vstopili smo v novo leto, ki prinaša nove načrte, spodbude in pričakovanja, hkrati pa tudi spomine in izkušnje preteklega leta – prav te so temelj, na katerem gradimo nove, dobre zgodbe. Ena izmed takšnih zgodb se je pisala lansko jesen v Bruslju, kjer je potekal Evropski državljanski forum o medgeneracijski pravičnosti. Med 150 naključno izbranimi udeleženkami in udeleženci iz vseh 27 držav članic EU je bila tudi Ina Simončič iz Sevnice.

Študentka magistrskega študija na ljubljanski ekonomski fakulteti je bila za sodelovanje na mednarodnem državljanskem forumu izbrana po naključju.

»Nekega poletnega dne je zvonec pri vhodnih vratih naznanil, da je nekdo prišel na obisk. Pred vrati sta stala neznana ženska in moški, ki sta mi dala letak in kratko predstavila možnost sodelovanja. Najprej sem bila nezaupljiva, a kasneje sem v tišini svoje sobe natančno prebrala besedilo na letaku in podatke preverila tudi na spletu. Ugotovila sem, da imam priložnost sodelovati v nečem dobrem. Prijavila sem se preko spletnega obrazca in čez približno teden dni je prišlo uradno vabilo. Temu je sledilo med 12. in 14. septembrom prvo srečanje z ostalimi udeleženkami in udeleženci evropskega državljanskega foruma o medgeneracijski pravičnosti v stavbi Evropske komisije v Bruslju, namenjeni gostom. Drugo zasedanje je potekalo med 17. in 19. oktobrom preko videokonference. Naše zadnje, tretje srečanje je potekalo ponovno v Bruslju, in sicer med 14. in 16. novembrom,« se spominja Ina Simončič ter pohvali celotno organizacijo dogodka, ki ji je prinesel marsikatero nepozabno doživetje, mnogo izkušenj in nekaj dragocenih znanstev. »Za vse je bilo poskrbljeno, od letalskega prevoza do bivanja in sodelovanja na plenumih. Vse je bilo na nivoju, vsi smo se počutili dobrodošli, ves čas je bil ob nas nekdo, ki nas je vodil, pomagal,« pove in doda, da je slovenske barve na forumu predstavljal še študent računalništva Žiga Ban iz Velenja.

POTEK DRŽAVLJANSKEGA FORUMA

Delo je potekalo v 12 tematskih skupinah, v katerih so razpravljali o vprašanjih: kako premostiti generacijske vrzeli in promovirati solidarnost med generacijami; kako uravnotežiti potrebe in interese različnih starostnih skupin – tudi tistih, ki še niso rojeni; kako zagotoviti, da današnje politične in gospodarske odločitve (o okolju, izobraževanju, socialni državi, zaposlovanju itd.) ne bodo škodovale prihodnjim generacijam; kako podpreti dolgoročne rešitve — npr. vseživljenjsko učenje, socialno kohezijo, okoljsko trajnost, pravične pokojnine, dostopno stanovanjsko politiko …

Na koncu foruma so razpravljalke in razpravjalci pripravili sklop 24 priporočil, ki so jih predložili Evropski komisiji v pričakovanju, da bodo vplivale na pripravo prve strategije za medgeneracijsko pravičnost. »Zakaj je to pomembno? Ideje prihajajo iz resničnih življenj, od naključno izbranih državljank in državljanov iz držav Evropske unije. V razpravah smo bili zelo odkriti, včasih se tudi nismo strinjali drug z drugim, a na koncu smo sprejeli skupna priporočila,« pojasni Ina, ki časa za ogled mesta ni imela, saj je šlo za intenzivno tridnevno celodnevno delovno dogajanje.

JEZIKOVNA ENAKOVREDNOST

Starost prisotnih se je gibala od 16 do 80 let, zato so mlajše od 18 let spremljali starši. »Vsak je govoril v svojem maternem jeziku, kar mi je bilo zelo všeč, saj sem lahko izrazila svoje misli, pobude, pričakovanja bolj sproščeno; nisem se ukvarjala s tujimi stavčnimi strukturami in iskanjem primernih besed,« pojasni sogovornica, ki je pred vpisom na študij ekonomije razmišljala tudi o študiju slovenskega jezika. »Ob sebi smo imeli tolmače, ki so prevajali v ostale jezike, kar sem občutila kot veliko spoštovanje do mojega maternega jezika,« doda in nato predstavi delo v skupini, v kateri so razpravljali predvsem o izobraževalnem sistemu in ustvarjanju prostora, kjer bi se lahko generacije med seboj srečevale ter prenašale znanje druga na drugo.

BREZPLAČNO IZOBRAŽEVANJE IN ENOTEN ŠOLSKI SISTEM

»Ena od idej je bila, da bi bolj poenotili šolske sisteme na ravni celotne Evropske unije, a če povem iskreno, ne vem, če je to mogoče. Rahlo sem skeptična glede tega. Vsaka država ima izoblikovan svoj šolski sistem in meni osebno se zdi zelo težko, da bi imeli nek enoten šolski sistem. Vsako izobraževanje ima posebnosti in jih je treba upoštevati, čeprav je vsak predlog dobrodošel, ker vodi k razmišljanju in korakom v novo smer,« pojasnjuje mlada študentka, ki je otroštvo in del mladosti preživela v Radečah, nato se je s starši preselila v Sevnico. »Eden od predlogov je bil, da bi bilo šolanje na vseh nivojih in za vse starosti brezplačno – tudi za osebe, ki niso državljani katere izmed držav Evropske unije, temveč samo tukaj živijo in študirajo. V Sloveniji je šolanje brezplačno, a v marsikateri drugi državi ni,« doda in se dotakne možnosti izobraževanja za starejše, da bi bila morda ustanovljena fakulteta samo zanje, čeprav v Sloveniji že delujejo univerze za tretje življenjsko obdobje, kot je na primer v Sevnici, a imajo fakultativen značaj. »Morda je to osnova za nadgradnjo,« spodbudi k iskanju novih možnosti študija za vse generacije.

»Priporočila, ki smo jih posredovali Evropski komisiji EU, so zelo ambiciozna, a do morebitne uresničitve je zelo dolga pot, kajti vse je povezano tako s finančno kot politično voljo,« še pove mlada Sevničanka, ki jo je izkušnja spodbudila k razmišljanju o tem, kako bi lahko evropski izobraževalni prostor postal bolj vključujoč, odprt in dostopen vsem, ne glede na starost, državljanstvo ali socialni položaj. Po njenem mnenju je izobraževanje, vlaganje v znanje, eden ključnih mostov med generacijami, kulturami in državami.

Z MISLIJO NA NOVE GENERACIJE

»Spremembe se začnejo z dialogom in poslušanjem in ne z delitvami,« pove v zaključku pogovora, »Evropska unija in države članice ne smejo gledati le kratkoročnih koristi, ampak morajo odločati z mislijo na prihodnje generacije. To pomeni spoštovanje narodov in njihovih posebnosti, ki lahko bogatijo skupnost na temeljih dediščine naših prednikov. Treba je delati povezovalno.«

Smilja Radi

Članek je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 18. decembra 2025.

#povezujemoposavje