Časopis za pokrajino Posavje
22.02.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Kaj je dom?

Objavljeno: Sobota, 02.02.2019    Rubrika: NOVICE Redakcija
slovenska_karitas_okrogla_miza_kaj_je_dom09

Sodelujoči na okrogli mizi

V četrtek je v Slomškovem domu v Brežicah potekala okrogla miza in predstavitev akcije ozaveščanja Kaj je dom?/#whatishome. Slovenska Karitas je pripravila četrto v nizu okroglih miz, na kateri so osvetlili teme migracij in razvoja iz različnih zornih kotov.

slovenska_karitas_okrogla_miza_kaj_je_dom19

Z leve: Bolčina, s. Cekuta, Žnideršičeva in Salihović

Na okrogli mizi, ki jo je moderiral Alen Salihović, sodelavec Radia Ognjišče, so sodelovali Zinka Žnideršič, voditeljica Župnijske Karitas Brežice; s. Slavka Cekuta, 11 let misijonarka v Albaniji, danes pa kot prostovoljka Škofijske Karitas Novo mesto pomaga albanskim družinam; Karel Bolčina, župnik v Štandrežu pri Gorici in škofov vikar za Slovence v Italiji; Vael Hanuna, ki je slovensko-palestinskih korenin, rojen v Siriji in že 30 let živi v Sloveniji; Irma Šinkovec z Ministrstva za zunanje zadeve, Sektorja za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč; ter Jana Lampe, vodja mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči na Slovenski Karitas.

slovenska_karitas_okrogla_miza_kaj_je_dom15

Lampetova, Šinkovčeva in Hanuna

Po uvodnem pozdravu brežiškega župnika Milana Kšele je navzoče nagovoril generalni tajnik Slovenske Karitas mag. Cveto Uršič, koordinatorica akcije ozaveščanja Kaj je dom?/#whatishome na Slovenski Karitas Saša Eržen pa je podrobneje predstavila samo akcijo. Uršič je omenil triletni mednarodni projekt »MIND – Migracije. Povezanost. Razvoj.«, v okviru katerega poteka omenjena akcija, ter izpostavil besede papeža Frančiška, ki stalno poudarja, da je eno od temeljnih poslanstev Karitas tudi pomoč migrantom oz. beguncem. Erženova je povedala, da v projektu MIND sodeluje 12 različnih Karitas iz cele Evrope, pri čemer skušajo čim več ljudi ozavestiti, zakaj potekajo migracije, kdo so tisti, ki so vključeni v migracije, ipd., s pomočjo okroglih miz, fotografske razstave, delavnic za mlade, tekov in pohodov za študente … V projekt se vključujejo tudi mladi z migrantskimi izkušnjami. Letos se bodo v sklopu projekta osredotočili bolj na sprejemanje migrantov, soljudi, ki prihajajo tudi k nam. Ob tej priložnosti so predvajali tudi video vseh partnerskih Karitas, v katerem ljudje različnih narodnosti odgovorijo na vprašanje, kaj je zanje dom, izpostavljen pa je tudi podatek, da na svetu živi 70 milijonov ljudi brez varnega prostora, ki mu lahko rečemo dom.

TEM LJUDEM JE BILO TREBA POMAGATI

slovenska_karitas_okrogla_miza_kaj_je_dom26

Vael Hanuna, ki je palestinsko-slovenskega rodu, rojen v Siriji in že 30 let živi v Sloveniji, je leta 2015 in 2016 pol leta preživel kot prevajalec v migrantskem centru v Brežicah.

Zinka Žnideršič, ki je bila ob množičnem prihodu migrantov oz. beguncev v letih 2015 in 2016 ena prvih prostovoljk, ki je v hipu priskočila na pomoč v migrantskem centru v Brežicah in kasneje v Dobovi, je dejala, da sploh ni imela nobenih pomislekov, ko jo je v septembrski noči 2015 poklicala Zdenka Močnik, vodja brežiške izpostave URSZR, s prošnjo, naj pride pomagat prvi skupini 30, 40 mokrih, bosih beguncev, ki je prišla v brežiško občino. »Ob pol štirih ponoči sem takoj poklicala še tri svoje sodelavke in smo odšle najprej v skladišče po stvari in potem v center, kjer smo jih oskrbele. Tako se je začelo, saj jih je bilo čez nekaj ur že 300 …« je opisala takratne dogodke. Ljudi, ki so množično prihajali, je videla kot reveže, prizadete od vseh tegob in razmer v njihovi državi ter da jim ni bilo lahko. Veliko je bilo družin s številnimi otroki. »To se me je tudi najbolj dotaknilo. Vsi napori so šli kar mimo mene, sploh nisem opazila, da sem bila v resnici dnevno v centru tudi do 13-krat,« se je spominjala Žnideršičeva in dodala, da ji je bilo najpomembneje predvsem to, da je bilo treba tem ljudem pomagati. Njeno sporočilo je, naj se prebežnikov ne bojimo, jih ne mečemo v en koš, ker je med njimi veliko pomoči potrebnih, zato jih ni vredno obsojati. Kaj je zanjo dom? »Dom mi je zavetišče, kamor pridem in se lahko sprostim, imam mir in tišino, kjer se dobro počutim in sem lahko to, kar sem.«

VSAK ČLOVEK JE VREDEN DOSTOJANSTVA, NE GLEDE, OD KJE JE PRIŠEL IN KAM BO ŠEL

slovenska_karitas_okrogla_miza_kaj_je_dom32

Dvorana v Slomškovem domu v Brežicah je bila polna.

Sestri Slavki Cekuta je bila kar 11 let dom Albanija. Ko je prišla leta 2004 tam, so bile razmere kaotične, saj ni bilo elektrike, vodo so imeli le dve uri na dan. Delala je v sirotišnici, kjer je bilo več kot 30 zavrženih otrok brez staršev, ki so živeli na ulici in bili zlorabljeni. Kasneje je skrbela za dekleta, ki so bila prodana v prostitucijo in zaradi tega zavržena od družine. Pomagala jim je, da so se zaposlila oz. odšla študirat. Ker je Albanija še danes v nekaterih delih zelo revna, veliko ljudi zapušča državo in prihaja tudi v Slovenijo. Da bi preseljevanja preprečili, bi bilo treba po njenih besedah najprej izboljšati izobraževalni sistem v tej državi. »Vemo, da se lahko v Albaniji diploma in ocene kupijo. Tisti, ki se zares učijo, niso ocenjeni tako, kot bi lahko bili,« je opisala. Veliko jih zapusti domovino zaradi revščine, so pa tudi takšni, ki si doma ustvarijo nek kapital, potem pa za svoje otroke iščejo boljše življenje in se načrtno odločijo za migracijo ter se nikoli več ne vrnejo. Poudarila je, da je vsak človek vreden dostojanstva, ne glede, od kje je prišel in kam bo šel. »Tako je tudi na ŠK Novo mesto, kamor večkrat pridejo Albanci s Kosova, Makedonije in BiH. Predvsem ženske ne znajo slovenščine. Do zdaj so bili njihovi prevajalci otroci, kar je diskriminacija, saj otrok še ni sposoben uporabljati besedni zaklad, s katerim lahko mama razloži svojo stisko, ker je brez zaposlitve, ima veliko družino, za katero mora skrbeti, ipd.,« je povedala in navedla, da pri Karitas tem družinam pomagajo bodisi finančno bodisi s šolskimi potrebščinami bodisi s preprostim klepetom, da se počutijo sprejete. »Zame je dom prostor, kjer je moje srce, moji prijatelji, ki me sprejemajo takšno, kot sem, in se počutim ljubljeno ne glede na prostor, hišo,« je odvrnila na vprašanje, kaj je dom.

PRVA POMOČ ZA BEGUNCE MORA BITI

Po besedah Karla Bolčine je bila ravno Gorica mesto, kjer se je največkrat srečevala komisija za ugotavljanje prošenj beguncev, da lahko dobijo dovoljenje za bivanje v Evropi. Po navadi morajo na odločitev komisije čakati tudi dve leti, zato se v tem času potikajo po mestu. Poiskali so si zatočišče v tunelu pod goriškim gradom, kjer pa so bili pogoji nevzdržni. Tudi tamkajšnja Karitas pomaga tem beguncem kljub neodobravanju oz. celo prepovedi občinskih, pokrajinskih in državnih oblasti. Sprejeli so jih v cerkvena središča, kjer lahko prespijo in jim nudijo večerni obrok. Bolčina je povzel besede papeža Frančiška, ki pravi, da prva pomoč za begunce mora biti (za kar poskrbi Karitas), potem pa pride na vrsto država, da poskrbi zanje. Dodal je še zanimivost, da jim migranti celo pomagajo pri kuhanju in skuhajo tisto, kar dejansko tudi jedo. »Dom je tam, kjer sem lahko v copatih,« je še sklenil.

SIRCEM NI LAHKO, DA MORAJO ZAPUSTITI SVOJE DOMOVE

Vael Hanuna, ki je bil v času migrantske krize kot prevajalec pol leta v Brežicah, je svoje otroštvo preživel v Siriji, a ker kot Palestinci niso bili več tako dobrodošli, so se odločili, da gredo živet v Slovenijo, domovino njegove matere. »Ko sem prišel v Slovenijo, sem se zelo dobro počutil, ker so me ljudje sprejeli,« je povedal in dodal, da se je moral potruditi in se naučiti slovensko, in ravno zaradi tega je bil tako sprejet. Najprej se je z begunskimi družinami iz Sirije in Iraka srečal na Obrežju, in ko je stopil mednje in začel govoriti arabsko, so spregovorili, prej pa policistom niso niti znali povedati svojih občutkov. V času, ko je bil med temi ljudmi, je srečal celo nekaj svojih sorodnikov in znancev ter jih vprašal, zakaj sploh bežijo. Odvrnili so mu, da jih bombe, teror, kontrolne točke in podobno silijo v bežanje, saj te, če ne držiš npr. z vladnimi silami, začnejo preganjati in se bojiš za svoje življenje. »V Siriji nista samo dve strani, ki se bojujeta, ampak je celo osem frakcij in vsaka ima nekaj orožja ter bodisi ameriško bodisi evropsko podporo. Proti komu naj se bojujem, da bo potem po enem letu mir? Tega tam ni, ni več klasičnih vojn. Prav tako so v Siriji uvedli šestletni vojaški rok, moški do 52. leta so vojaško obvezni. Bi potemtakem ostali? Nihče ne bi ostal,« je dejal. Po njegovih besedah Sircem ni lahko, da morajo zapustiti svoje domove, saj ne znajo jezika, pridejo v čisto drugo kulturo in morajo življenje začeti čisto znova. Med migranti oz. begunci je tudi veliko izobraženih, doktorjev, inženirjev, obrtnikov, ki so v domovini imeli delo in življenje, a so vse pustili in odšli. Hanuna je izpostavil, da si ti ljudje želijo, da bi se pri nas počutili sprejete. Na koncu je omenil, da je v bistvu zamenjal kar pet domov, sicer pa dom zanj pomeni prostor, kjer lahko ustvarja, se čuti sprejetega in tudi on sprejema druge, je ljubljen ter lahko ustvarja družino in svoje življenje.

DVE TRETJINI NEPISMENIH ODRASLIH JE ŽENSK

Kot je povedala Irma Šinkovec, država med drugim podpira razvojne in humanitarne projekte (področja so revščina, pomanjkanje hrane ter priložnosti za delo in šolanje, podnebne spremembe itd.). Trenutno preko Karitas podpirajo projekt v Ruandi, ki tamkajšnje prebivalce uči, kako se prilagoditi podnebnim spremembam, v Albaniji npr. pomagajo skupini žensk, ki bodo s kozjerejo prišle do vsaj majhnega zaslužka, v Ugandi, kjer je ogromno beguncev iz Južnega Sudana, podpirajo projekt, ki jim omogoča kmetovanje in s tem hrano, v Jordaniji, Libanonu in Palestini pa so projekti, ki jih MZZ podpira, namenjeni ženskam in otrokom v begunskih taborih. Omenila je največji razvojni akcijski načrt za trajnostni razvoj do zdaj – Agenda 2030, katerega cilj je do tega leta odpraviti revščino, neenakosti itd., in Slovenija je odgovorna, da si prizadeva za doseganje teh ciljev, tako na lokalni kot globalni ravni. »Dve tretjini nepismenih odraslih je žensk, in če bi bila vsa dekleta vključena v srednjo šolo, bi bilo veliko manj revščine, smrti otrok, bolezni v družinah,« je pojasnila in še dodala, kaj je dom: »Dom je tam, kjer sem jaz lahko jaz in sem pri tem sprejeta.«

KARITAS PODPIRA PREK 300 REVNIH DRUŽIN V AFRIKI, ALBANIJI IN ŠRILANKI

Jana Lampe se je nedavno pretresena in šokirana vrnila iz Centralnoafriške republike, ki je po indeksu človeškega razvoja ena najmanj razvitih in najrevnejših držav sveta, kjer divja vojna za naravne vire. Ustaviti je treba trgovino z orožjem in ljudmi, nehati izkoriščati poceni delovno silo, zmanjšati korupcijo ter ublažiti oz. omejiti posledice podnebnih sprememb, le tako se lahko v državi vzpostavi mir, je menila, in seveda je treba vlagati v razvoj teh revnih držav, lokalnih skupnosti, socialo, izobraževanje, zdravstvo ter revnim ljudem omogočiti dostojno življenje. Omenila je akcijo Slovenske Karitas Za srce Afrike, s katero podpirajo razvojne in humanitarne projekte. »Tudi ob podpori MZZ smo uspeli zgraditi, obnoviti ali opremiti sedem šol in vrtec, pet zdravstvenih centrov, tri porodnišnice, enajst večjih vodnjakov, da ne omenim, koliko tisoč otroških življenj je bilo rešenih s hrano, ki je bila darovana preko naših misijonarjev na misijonih.« Karitas v sklopu dobrodelne akcije Z delom do dostojnega življenja s pomočjo dobrote slovenskih družin – teh je že čez 600 – podpira 300 revnih družin v Afriki, 16 v Albaniji in 13 na Šrilanki, je še omenila Lampetova in odgovorila, da je zanjo dom »tam, kjer lahko v miru spijem kavo, sicer pa je moj dom tudi Afrika, kjer sem bila že neštetokrat. Dom je tam, kjer imajo vsi ljudje dom, če nekdo nekje ni srečen in nima pogojev za življenje, potem to ni dom. Vesela sem, ko gradimo skupni dom.«

DOKLER SE BODO AMERIŠKE IN ZAHODNE SILE VMEŠAVALE, BO VEDNO VOJNA

Hanuna je ob koncu še dodal, da »dokler se bodo Amerika in zahodne sile vtikale v tiste predele Afrike in arabskega sveta, kradle nafto, diamante, banane, bo tako ostalo. Ljudje niso leni, znajo delati, a jim velesile tega ne pustijo. Dokler bo tako, bo vedno vojna.« Posebne razprave na vse povedano ni bilo, sta pa v zaključku nekaj besed spregovorili tudi vodja URSZR OI Brežice Zdenka Močnik, ki je izpostavila, da je sodelovanje s Karitas in njeno voditeljico v Brežicah Žnideršičevo ter prevajalcem Hanuno v času begunske krize v občini privedlo do dragocenega prijateljstva med njimi, ter strokovna delavka v dnevnem centru Društva Ozara v Brežicah Ana Ferk, ki je dejala, da skušajo ljudem s težavami v duševnem zdravju v dnevnem centru zagotoviti del doma, in izpostavila zelo dobro sodelovanje z brežiško Karitas.

R. R.
« Nazaj na seznam
»