Kandidatki za inženirko leta 2025: Ne bojte se raziskovati in delati tudi napake

Med desetimi nominirankami za inženirko leta 2025 – izbor je osmič potekal v soorganizaciji revije IRT3000 in družbe Mediade ter sodelujočih partnerjev – sta bili tudi dve dekleti iz naših krajev: Rebeka Danica Pacek iz Črneče vasi v kostanjeviški občini, zaposlena v šentjernejskem podjetju Iskra PIO, in Tadeja Volaušek s Kozjanskega, zaposlena v celjskem podjetju Nanoten.

Rebeka Danica Pacek se je po osnovni šoli v Kostanjevici na Krki in novomeški gimnaziji odločila za študij strojništva v Ljubljani. »Ati je strojnik, mami pa elektrotehnik, tako da smo bili vedno bolj 'tehnična' družina. Na gimnazijo sem sicer šla z mislijo, da bom študirala psihologijo, ampak sem potem spoznala, da mi družboslovje ne leži, tako da sem izbirala med tehničnimi fakultetami in prišla do odločitve za strojništvo,« pojasnjuje to ne najbolj običajno odločitev za dekleta, ki jo ponazarja tudi podatek, da je bilo v njeni generaciji med 300 študenti prvega letnika le 15 deklet.

Naravoslovje je bila močna stran Tadeje Volaušek že od osnovne šole, ki jo je obiskovala v Kozjem, gimnazijo pa v Celju. Navdušena je bila nad matematiko, fiziko, kemijo, tehniko. »Verjetno pa sem kemijo izbrala zato, ker je še vseeno najbolj 'ženska' smer v naravoslovju. Nekako je veljalo, da so strojništvo, elektrotehnika, gradbeništvo in podobne naravoslovne smeri bolj za fante,« pravi magistrica inženirka kemijske tehnike, ki si je ta naziv pridobila v Mariboru.

Povezovanje teorije in prakse že med študijem

Rebeka si je že takoj po srednji šoli našla počitniško delo v podjetju Iskra PIO, kjer so ji dali tudi štipendijo, tako da je nato vsa naslednja poletja delala pri njih ter že med študijem povezovala teorijo s prakso in spoznavala delo projektnega inženirja. »Določene stvari spoznaš, preden se o njih učiš na faksu, in obratno, tisto, kar si se tam naučil, uporabiš v praksi,« pove o povezovanju študija in študentskega dela, ki prinaša več kot le priložnost za počitniški zaslužek. Očitno se je pri tem dobro izkazala, saj so jo po zaključku študija leta 2021 v podjetju zaposlili na delovnem mestu konstrukterke in ji zaupali tudi vlogo produktne vodje pri razvijanju ultrazvočnih pralnih naprav. »Ultrazvok v vodi oz. v drugem čistilnem mediju povzroča majhne mehurčke, ki se nato sesedejo sami vase, pri tem pa se sprosti veliko energije, ki s sabo odnese umazanijo s površine. To je primerno denimo tudi za čiščenje očal ali nakita, uporablja se tudi v zobozdravstvu, mi pa delamo predvsem za industrijo, kjer se te naprave uporabljajo za čiščenje izdelkov, ki so bili recimo v stružnici, pa so na njih ostanki olja, ki jih je treba odstraniti,« na najbolj razumljiv način pojasni, s čim se ukvarja na delovnem mestu.

Na področju plastike ni bilo motivacije, pri vodah pač

Tadeja v podjetju Nanoten vodi kemijske in tehnološke projekte, kjer skrbi za pripravo in čiščenje industrijskih ter hišnih vod. Pred tem je delovala v steklarstvu in plastiki, kjer je s svojimi izboljšavami in optimizacijami podjetjem pomagala doseči pomembne prihranke in večjo učinkovitost. »V steklarstvu sem začela takoj po študiju, saj sem bila tudi štipendistka. Tam sem ostala precej časa in nabrala ogromno izkušenj. Z namenom, da bi lahko delala spremembe hitreje in brez administrativnih ovir, pa me je pot zanesla v drugo podjetje, na področje plastike. Tam nisem ostala dolgo, ker se nikakor nisem našla, ni bilo projektov, ki bi me motivirali,« pripoveduje in dodaja, da so ji izzivi pri delu na področju vod točno pisani na kožo. Niti en primer, s katerim se ukvarja, ni identičen predhodnemu, saj se, kot poudarja, pri vsakem projektu ogromno nauči od izkušenih sodelavcev in uživa v tem, ko pomagajo podjetjem in fizičnim osebam, da obvarujejo svoje stroje, premoženje ter ne nazadnje tudi zdravje. Posebej ponosna je na projekt Pipna, s katerim ozaveščajo ljudi o pomenu kakovostne pitne vode. »Naša glavna smer je industrija, vendar smo pred dobrim letom sklenili, da bomo pomagali tudi končnim uporabnikom. Spraševali smo se, zakaj ne bi imeli tudi končni uporabniki najboljše možne verzije vode za lastne potrebe, če imajo stroji v industriji tako visoke standarde. Pipna zajema koncept, ki reši vse tegobe z vodo v stanovanjskem objektu. Je kombinacija naprav, ki zaščitijo inštalacije, stroje in zdravje uporabnikov,« opiše Tadeja in pristavi: »Če ima lahko industrija čisto vodo, zakaj je ne bi imeli tudi v svojih domovih?« V celjskem podjetju se je posvetila razvoju in implementaciji naprednih filtracijskih sistemov za gospodinjstva, eden od njih je podpultni sistem reverzne osmoze. V zvezi s tem pove, da voda, ki priteče iz pipe in jo vsak dan pijemo, ustreza predpisom, vendar to ne pomeni, da je najboljša možna oz. njihove raziskave celo kažejo, da je daleč od tega. »Obstajajo parametri, ki so škodljivi za zdravje, pa niso regulirani. Za parametre, ki se spremljajo, pa veljajo mejne vrednosti, in kadar je voda tik pod mejami, zagotovo ni enako kakovostna, kot če kontaminantov sploh ne vsebuje. Ta dejstva so zame zaskrbljujoča, zato se trudim o tem čim več govoriti. Na srečo obstajajo tehnične rešitve, kot npr. podpultni sistemi Pipna, ki iz vode odstranijo praktično vse, od težkih kovin, organskih nečistoč, mikroplastike, ostankov gnojil in škropiv, farmacevtskih učinkovin …« pojasni Tadeja.

Obkroženi sta pretežno z moškimi sodelavci

Tako kot na fakulteti je Rebeka tudi v podjetju obkrožena v glavnem z moškimi oz. je edina inženirka v ekipi, ki se ukvarja s 3D-konstruiranjem omenjenih naprav. »Naš direktor je večkrat rekel, da v večinsko moški kolektiv prinašam bolj mirno energijo,« odgovori na vprašanje, ali to prinaša kakšne specifike v medsebojnih odnosih in dinamiki na delovnem mestu. »Sicer pa, kar se dela tiče, ne opažam razlik med nami,« poudari, a doda, da drugačnega okolja v svoji dosedanji karieri niti ne pozna. V Tadejinem podjetju so sicer kar mešana ekipa, v tehničnem delu pa so ženske v manjšini. »Delo z moškimi sodelavci mi ustreza, verjetno pa ne zaradi spola, ampak ker imam res to srečo, da je ekipa, ki me obdaja, odlična tako po strokovni kot timski plati,« priznava.

Kaj sporočata dekletom, ki bi rada postala inženirke?

Obe sogovornici so za prijavo na izbor za inženirko leta nagovorili v njunih podjetjih in iz nabora prijavljenih sta prišli med deseterico nominirank. Naziv je na slavnostni prireditvi v Cankarjevem domu v Ljubljani prejela dr. Eva Pirc, razvojna inženirka v podjetju Dewesoft. Nominiranke prevzamejo vlogo ambasadork, ki imajo nalogo, da čim več deklet spodbudijo k odločitvi za inženirske poklice. »Inženirstvo ni nič strašnega, ampak je zelo inovativno področje, kjer lahko počneš veliko različnih stvari. V njem res lahko najdeš nekaj, kar ti odgovarja in v čemer se najdeš, če sta ti tehnika in naravoslovje pač všeč,« Rebeka sporoča dekletom, ki razmišljajo o inženirstvu, a pri tem morda oklevajo, ker to stereotipno velja za domeno moških. »Ti stereotipi so še vedno prisotni, a jih je čedalje manj in smo ženske tudi na tem področju čedalje bolje sprejete,« meni. Tadeja dekletom predlaga, »naj držijo fokus na tistem, kar jim gre dobro. Naj se obvarujejo tega, da so dobre na vseh področjih in imajo same najboljše ocene, na koncu pa niti sebe ne poznajo in ne vedo, kaj so njihove močne točke. Naj posvečajo čas tistemu, kar jim leži in naj ne izgubljajo časa s stvarmi, ki jim ne gredo. Predvsem pa naj se ne bojijo raziskovati, poskušati delati stvari, ki jih nikoli niso, in ne nazadnje delati napake. S tem mislim, da imamo ženske večji problem v primerjavi z moškimi. So pa ravno napake tiste, ki so v življenju najbolj poučne.«

V časih, ko se 'vsi spoznamo na vse', težko razločujemo med resničnimi in izmišljenimi informacijami ter podobami, se obema mladima inženirkama zdi zelo pomembno pridobivanje formalne izobrazbe in posledično znanja. »Znanja ti nihče ne more vzeti in dobro je, da si toliko izobražen, da znaš prepoznavati neresnice in kritično presojati informacije, s katerimi se srečujemo na spletu in družbenih omrežjih,« je prepričana Rebeka.

Črnečanka se v prostem času rada ukvarja s svojim psom, kvačka in bere, rada potuje in obišče kakšen koncert. Bi zase rekla, da je 'tehničen tip', ki zna tudi doma popraviti ali sestaviti kakšno stvar? »Definitivno ne toliko kot nekdo, ki je hodil v kakšno tehnično srednjo šolo ali se je celo otroštvo ukvarjal s takšnimi stvarmi. Pri določenih stvareh pa se znajdem,« odgovori, medtem ko Kozjanka uživa v risanju, ustvarja in zlaga kocke s svojo dveletno hčerko. »Hobijev imam res vse manj, saj poleg službe, podjetja in majhnega otroka ne ostaja veliko prostega časa,« priznava Tadeja, ki jo poleg inženirstva navdušuje tudi podjetništvo, saj je leta 2021 ustanovila podjetje Gineral Slovenija, pod katero razvija žgane pijače in inovativne mobilne šanke. »Najprej smo eksperimentirali bolj v hobi smislu, zaradi ambicioznosti pa smo hitro zrasli ter postali kar resen proizvajalec palete pijač in celo parfumov. Ker so nas želeli tudi na vse več zabavah v vlogi koktajl bara, pa smo, glede na to, da nam tehnologija ni tuja, razvili svoj inovativni šank za koktajle, kjer smo pomislili na vsako podrobnost, ki se na terenu potrebuje,« še predstavi njihovo dejavnost.

Peter Pavlovič, Rok Retelj
Foto: Andrej Križ

Članek je bil objavljen na tematskih straneh Znanje v zadnji številki Posavskega obzornika.