Časopis za pokrajino Posavje
23.11.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Loka je prijeten kraj, a vanj se zaenkrat premalo vlaga

Objavljeno: Sobota, 09.11.2019    Rubrika: NOVICE Redakcija
Zoran Cvar, Loka pri ZM (1)

Zoran Cvar

Zoran Cvar se je pred skoraj štirimi desetletji preselil iz Zasavja v Posavje, kjer s svojim delovanjem pušča sledi tako v krajevni skupnosti kot sevniški občini in še širše. S svojimi idejami ter uspešno izpeljanimi načrti bogati vsakdanjik predvsem na področju kulturnega sodelovanja ter povezovanja, saj je predsednik dveh kulturnih društev. Bil je tudi občinski svetnik in predsednik krajevne skupnosti.

Kakšni so spomini na kraj ob Savi, v katerega ste se preselili iz rudarskih Trbovelj?

Otroštvo in del mladosti sem preživel v rdečem revirju, kot radi rečemo krajem v Zasavju, a po zaključenem šolanju sem odšel v Portorož, od koder sem se nato za stalno preselil v Loko pri Zidanem Mostu. Kraj je bil ob mojem prihodu miren, ljudje prijazni in radi so priskočili na pomoč, tako da je tudi obnova družinske hiše hitro potekala. Ko sem stkal znanstva in prva nova prijateljstva, sem se želel krajankam in krajanom zahvaliti za lep sprejem – postal sem, če tako rečem, družbeno aktiven in to predvsem na kulturnem področju. Kultura je tisto, kar me notranje bogati in ponosen sem, da sem član Kulturnega društva Primož Trubar Loka že več kot tri desetletja, predsednik pa kakšno leto manj. Aktiven sem tudi kot član krajevne skupnosti, kjer sem bil v preteklosti dva mandata predsednik, v sedanjem sem podpredsednik. Bil sem tudi občinski svetnik, a žal je marsikateri predlog, ki sem ga podal, ostal neizpolnjen vse do današnjih dni, vendar verjamem, da se bo spremenilo na bolje.

Kaj majhen kraj, kot je Loka, potrebuje za urejeno bivanjsko okolje?

Ko sem deloval v sevniškem občinskem svetu, sem izpostavil potrebo po pločniku, kajti skozi kraj vodi regionalna cesta in za varnost pešcev še do danes ni dovolj dobro poskrbljeno. Tudi sama cesta bi bila potrebna temeljite prenove, a zdi se, da je to kot krik vpijočega v puščavi. O čistilni napravi se prav tako govori še iz časov, ko sem bil občinski svetnik. Ideja o čolnišču na savski brežini prav tako ni zaživela, čeprav je prostor ob Savi primeren za postavitev česa takšnega. Predvidena je bila ureditev hostla v stavbi, kjer so prebivali sezonski delavci, ki so prihajali v Loko na obiranje hmelja, a ostalo je samo pri pobudi. Že nekaj časa si želimo večnamenski dom, a do predvidene gradnje s telovadnico pri podružnični osnovni šoli še vedno ni prišlo in tako smo primorani imeti večje prireditve na prostem ali pa v večnamenski dvorani Trubarjevega doma, čeprav je prenova kulturnega doma uspela, a je le-ta premajhen za kakšne večje prireditve. Možno bi bilo urediti varovana stanovanja za starejše v dveh praznih stanovanjskih poslopjih v središču kraja in še marsikaj. Loka je prijeten kraj, ponuja marsikaj zanimivega, a vanj se zaenkrat premalo vlaga.

Kje še vidite razvojne priložnosti, morda na področju turizma, kjer imate kar nekaj izkušenj, saj ste bili med ustanovitelji Turistične zveze občine Sevnica?

Priložnosti je vedno dovolj, le videti jih je potrebno in potem delati. Časov, ko sva s Stankom Lazarjem ustanovila sevniško turistično zvezo, ki sem jo nato vodil sedem mesecev, se spominjam z rahlo grenkobo. Ideje so, žal, naletele na gluha ušesa in uvidel sem, da nima smisla izgubljati energije. Prihodnost sem videl tudi v povezovanju Posavja in Zasavja, kar predvideva najnovejši predlog pokrajinske razdelitve in prva povezovanja na kulturnem področju so se že začela.V zadnjih letih smo stkali posebno vez s Krmeljem, ki je bil včasih rudarski kraj, tako kot Trbovlje.

Menite, da bi bil predlog najnovejše pokrajinske razdelitve, v kateri bi Posavje in Zasavje tvorilo eno pokrajino, uresničljiv?

Reka Sava povezuje in zakaj ne bi tudi združevala? Spominjam se, da smo pred desetletjem v Loki organizirali okroglo mizo na to temo in povabili župane tako posavskih kot zasavskih občin, kajti v društvu Primož Trubar smo videli v sodelovanju in povezovanju veliko priložnosti – in to na več področjih. V preteklosti so mnogi našli delo v trboveljskem rudniku, cementarni, elektrarni, Strojni tovarni Trbovlje, Steklarni Hrastnik in tako dalje. Nekateri so se šolali v trboveljski srednji šoli kovinarsko-strojne usmeritve ali v zagorski gostinski šoli, iz Zasavja so se dijaki z vlakom vozili v takratno sevniško srednjo tekstilno in krško tehnično šolo. Kar nekaj ljudi iz Zasavja ima še vedno vikend z vinogradom v Posavju in nekaj jih je tukaj našlo tudi svoje družice ter si ustvarilo v teh krajih svoj dom. Mnogo starejših iz Zasavja je nastanjenih v Trubarjevem domu upokojencev in oskrbovancev itd. Skratka, stiki so in meni osebno je ideja všeč in mislim, da bi z izboljšanjem cestnih povezav lahko vse skupaj prav dobro delovalo. Meje so samo v naših glavah.

Sami ohranjate vezi z Zasavjem, od koder prihajate, kot predsednik društva za umetnost Art Kum; kdo so sodelujoči, kakšni so načrti?

V društvo sem se vključil na povabilo akademskega kiparja Zorana Pozniča in akademskega slikarja Janeza Kneza, ki je društvo tudi ustanovil. Z obema se poznam od otroških let, ko sem še živel v Trbovljah – Zoran je bil moj sosed, Janez je bil moj učitelj likovne vzgoje v osnovni šoli. V tistem času smo znotraj društva KreArt v Loki prenehali izvajati projekte, tako da mi povabila ni bilo težko sprejeti. V letošnjem decembru bo minilo deset let, odkar sem prevzel vodenje društva Art Kum, ki bo prihodnje leto obeležilo 30. obletnico delovanja in izredno me veseli, da se ideja Janeza Kneza ohranja ter nadgrajuje vse od izvedbe prvega Ex-tempora Art Kum. Gre za slikarski projekt, ki se odvija na Kumu, zasavskem Triglavu. Izbrani umetniki živijo v planinskem domu, kjer jim društvo nudi prenočišče, hrano in material za delo, sami ustvarjalci pa navdih poiščejo v naravnih danostih Kumljanskega hribovja in nato v zameno za gostoljublje pustijo eno do dve umetniški deli, ki jih nato predstavimo na razstavah tako v Zasavju kot Posavju. Vsako leto sodeluje okoli pet do deset umetnikov. Včasih so bili to predvsem akademski slikarji, a zadnja leta postaja slikarska kolonija tudi kiparska, saj je pod Kumom prekrasna forma viva, ki bi jo bilo potrebno obnoviti in razširiti. K sodelovanju in ustvarjanju smo povabili še fotografe, oblikovalce, grafike in glasbenike, ki z glasbenim nastopom popestrijo zaključek tridnevne kolonije na Kumu. Veseli me, da so med udeleženci umetniškega druženja tudi Posavci in Dolenjci ter da so nekateri postali člani društva Art Kum.

Delo v društvo me napolnjuje s pozitivno energijo, saj je dinamično in usmerjeno v umetnost, ki mi je zelo blizu. Ves proces priprave projekta je izjemno zanimiv, saj spoznavam nove ljudi, njihovo umetnost, se soočam s finančnimi in administrativnimi preprekami ter seveda lepimi trenutki, ko stvari tečejo po planu. Moj najljubši del tega procesa je trenutek, ko vidim na obrazih ljudi, da so zadovoljni. To je trenutek, ko se zavem, da delamo dobro in da bomo v tem duhu tudi nadaljevali.

Omenili ste KreArt, kaj se skriva za tem imenom?

Leta 1998 sem kot tedanji predsednik Kulturnega društva Primož Trubar Loka skupaj s Simonom Sernecem in Blažem de Gleria, oba sta znana likovna pedagoga in umetnika, sodeloval pri ustanovitvi kulturnega projekta KreArt. Ime sta izbrala Simon in Blaž. KreArt je živel 12 let in v tem času so se zvrstila različna likovna ter glasbena srečanja, razstave, koncerti, likovne kolonije in večeri poezije. KreArt je bilo multikulturalno dogajanje, ki je v Loko privabilo znana ter malo manj znana imena iz sveta likovne in glasbene umetnosti pa arhitekte, kot je Janez Suhadolc, oblikovalce, fotografe itd. Eden izmed fotografov, ki je izšel iz tega okolja, je domačin ter v tistem času aktiven član društva Bojan Dremelj in prav tako slikar Boris Koteski. Naš trud, tako članov društva kot domačinov, med katerimi je bila tudi Marija Gorišek, mati priznanega pianista Bojana Goriška, ki nam je celo posodila sinov pianino za glasbene nastope ter gostila v svoji hiši nekaj umetnikov, je bil viden in odmeven – v 12 letih se je zvrstilo več kot 300 dogodkov in Loka je postajala pomembna točka na kulturnem zemljevidu naše države. Delovali smo v dobrobit kraja in v tem času sta se obnovila tudi vaški vodnjak ter freska na gasilskem domu, urejena je bila sprehajalna pot ob Savi, nastajali so projekti za razvoj turizma ... KreArt je imel širino in močno ustvarjalno vizijo, a se, žal, finančno ni več izšlo – dosegli smo vrh kvalitete.

Pomemben pečat kulturnemu utripu v kraju še vedno daje KD Primož Trubar Loka, ki je pred tremi leti obeležilo 70 let delovanja.

Naj povem, da je temelje današnjega društva postavilo leta 1946 ustanovljeno Prosvetno društvo Loka, ki je dobilo prostore za svoje delovanje v takratnem prosvetnem domu oziroma današnjem kulturnem domu. Pod njegovim okriljem je začela delovati dramska skupina, ki deluje po malce daljšem zatišju še danes, vendar z mlajšo generacijo. Leto kasneje je začel pod vodstvom Janeza Jenčiča delovati Mešani pevski zbor Primož Trubar, ki pa je žal pred leti prenehal z delovanjem. Leta 1949 se je društvo preimenovalo v Prosvetno društvo Ivan Cankar in pod tem imenom je delovalo vse do leta 1956, ko je ponovno spremenilo ime in postalo Prosvetno društvo Primož Trubar, od leta 1997 pa deluje kot Kulturno društvo Primož Trubar Loka. Pomembni člani, ki so pripomogli, da društvo še vedno deluje, so Janez Jenčič, Taja Balog, Alojz Mlinar, Slavka Jenčič, Marjana Koren in drugi aktivni člani. Sam opravljam naloge predsednika društva od leta 1996 in vsa ta leta sta mi bili v veliko pomoč Anica Strajnar kot blagajničarka ter Cvetka Ostrovršnik kot tajnica. Hvaležen sem tudi loškim gasilcem in aktivu žena, kajti nikoli ni bilo težav s prevozom ali s pogostitvijo. Dobro sodelujemo tudi ostalimi društvi.

Danes ima Kulturno društvo Primož Trubar Loka okoli 30 članov in delujočo fotografsko, likovno ter gledališko sekcijo. Želeli bi si še delujočo literarno sekcijo, saj je Loka znana tudi po pisateljskem paru Tavčar – Rebula. Žal je gospod Alojz Rebula preminil, a kraju je podaril del sebe in pustil trajen spomin na življenje v Loki v nekaterih svojih pripovednih delih. Predana besednemu ustvarjanju je tudi predstavnica mlajše generacije Sabina Kožar, ki ji je društvo v lanskem letu omogočilo, da je izdala svojo prvo pesniško zbirko. V letošnji jeseni smo v spominskem parku odprli doprsni kip Dragotina Ferdinanda Ripšla, ki je nekaj časa živel in služboval v Loki ter se trudil za njen razvoj. Do konca leta nameravamo še pripraviti dva koncerta z odprtjem dveh razstav ter gledališko predstavo za otroke, loška dramska sekcija pa tudi vadi za novo predstavo. Prihodnje leto načrtujemo izdajo knjige o Ripšlu ter obnovo kapele na trgu, ki bi bil tudi sam potreben temeljite prenove, saj je ogledalo kraja.

Vaše delo je cenjeno tudi v Društvo revmatikov Slovenije.

Omenjeno društvo je bilo ustanovljeno leta 1983 in ima okoli 1.800 članov. Namenjeno je ljudem z diagnozo vnetnega revmatičnega obolenja. V Sloveniji je bolnikov z revmatizmom okoli 230 tisoč oziroma 11 odstotkov populacije, za hujšimi oblikami bolezni pa jih trpi okoli tri odstotke. Specialistov revmatologov je 20, kar je v primerjavi z evropskim povprečjem premajhno število, zato so dejavnosti, ki jih izvaja Društvo revmatikov Slovenije v okviru svojih programov potrebno in nujno. Programi pa niso namenjene le članom društva, ampak tudi ostalim. Član društva sem postal pred tremi desetletji in sem najprej deloval v posavski podružnici, zadnjih šest let sem aktiven v celjski podružnici in prihodnje leto bodo minila štiri leta, odkar jo tudi vodim. Trenutno število članov je 135 in skoraj toliko je podpornih članov. Kot vodja skrbim za izvajanje dejavnosti po programu – za izlete, družinska srečanja, seminarje, pohode, rekreacijo …

Kam se odpravite, ko potrebujete čas zase?

Čas, ki je popolnoma moj, najraje preživljam ob morju. Tam imam svoj kotiček, v katerem opazujem tako sončni vzhod kot zahod. Rad tudi zaplavam v morju, a ker lahko postane tudi na morju kmalu dolgčas, če ničesar ne počneš, sem letos v sodelovanju z domačinko Marijo Gracio Rajko v kraju Funtana v hrvaški Istri, ki leži tik ob morju z znamenito cerkvijo sv. Marije Usmiljene, organiziral prvo likovno kolonijo z razstavo na prostem. Odziv je bil odličen, tako da bomo nadaljevali.

Moto, ki vas vodi skozi življenje je ...

Ne pusti dnevu, da odteče mimo tebe. Vzemi vsak dan kot darilo.

Smilja Radi

Prispevek je bil objavljen v časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 7. novembra.


 
« Nazaj na seznam
»