Časopis za pokrajino Posavje
22.10.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Mirko Cigler: V času polresnic in laži je pisanje še bolj zahtevno

Objavljeno: Ponedeljek, 04.10.2021    Rubrika: NOVICE Sporočilo
mirko cigler - predstavitev knjige (42)

Mirko Cigler

V začetku septembra smo v Krškem predstavili novo knjigo z naslovom Sedem let na prepihu posavskega rojaka mag. Mirka Ciglerja, ki je mladost preživljal na Senovem. O dogodku smo poročali že v prejšnji številki Posavskega obzornika, tokrat pa objavljamo nekaj avtorjevih pogledov na najbolj aktualna vprašanja s področja mednarodnih odnosov.

Naj uvodoma iz pogovora v Dvorani v parku povzamemo Ciglerjevo pripoved o njegovem otroštvu na Senovem, ki je bil po njegovem spominu takrat »pravi knapovski kraj«, a sta v njem »vladala posebna pozitivna energija ali sentiment«, kot se je izrazil. Kot otrok iz Stare kolonije, najbolj knapovskega dela naselja, je delil življenje drugih otrok, le da njemu mama ni pustila hoditi bos v šolo, pač pa je moral nositi sandale. Posebej ponosen je na svoje učitelje in na samo stavbo, ki je bila med najboljšimi in najlepšimi »že v stari Jugoslaviji«, zato si po njegovem mnenju zasluži zaščito kot kulturni spomenik.

O AVTORJU
 
Urednik časopisa Dnevnik Miran Lesjak je v spremni besedi z naslovom Kaj se blešči v temi? zapisal: »Mirko Cigler je kritik posebnega kova: on je idealistični realist, on se nad Republiko Slovenijo jezi zato, ker vanjo kot v državo verjame in jo ima rad. V tej potezi se razlikujeva: on je optimist, jaz sem pesimist, on, sicer nekaj starejši od mene, še verjame, da bo eden od »deležnikov«, ki bodo s svojimi profesionalnimi znanji in izkušnjami, argumenti in prepričljivostjo našo Republiko Slovenijo vendarle izšolali v državo, jaz, mlajši, sem nad tem obupal.«
 

Zanimiva je bila tudi avtorjeva pripoved o odločitvi, da po brežiški gimnaziji nadaljuje šolanje za poklicnega vojaka na vojaški akademiji. Še posebno zato, ker je že kot srednješolec tako po svojem zanimanju za umetnost kot po zunanjem izgledu (dolgi lasje) kazal željo po svobodnem izražanju, kar je bila tudi sicer značilnost mladih v tedanjih 60. letih. Potem ko je zaradi želje po večji samostojnosti kot srednješolec sprejel vojaško štipendijo, mu je namreč ostala le izbira med Zagrebom in Beogradom, odločil se je za slednjega: »Sošolci iz gimnazije mi niso verjeli, da bom tam ostal in če ne bi bili tako prepričani, da se bom hitro vrnil, bi dejansko prišel nazaj. Tako pa sem vztrajal in skupaj s sošolcem Brankom (Petanom, op. p.) sva previharila beograjska leta. Na akademiji nisva imela problemov z izpiti, sva si pa pridobila dober status, tako da sva si uredila celo za današnje pojme krasen atelje, v katerem je Branko kiparil, jaz pa sem dokaj resno slikal.« Treba je vedeti, da je bil Beograd v 70. letih globalna metropola, v kateri so se vrstile številne kulturne prireditve, med katerimi sta sošolca najbolj uživala v glasbeni sceni.
 
Obdobje po upokojitvi mu je zaznamovalo pisanje člankov za Dnevnikovo prilogo Objektiv in rezultat tega »sedemletnega teka na dolge proge« je tudi knjiga, ki je te dni izšla pri Založbi Neviodunum. V zvezi s tem je avtor med drugim povedal: »Pisanje zahteva dobro kondicijo in koncentracijo, v današnjih pogojih, ko imamo sicer na voljo zelo veliko oziroma nikoli v zgodovini človeštva še toliko različnih virov, pa obstaja nevarnost, da bomo izbrali napačnega. V času polresnic in celo laži je pisanje še bolj zahtevno, saj terja veliko časa, branja, brskanja, pogovorov, razmišljanja – in potem veliko sedenja za računalnikom …«
 
V knjigi Sedem let na prepihu je objavljenih prek 130 člankov, ki odslikavajo aktualne razmere v Sloveniji, še bolj pa dogajanje v svetu skozi oči izkušenega vojaškega in geopolitičnega analitika. Že pogled na imensko kazalo govori o razgledanosti in širini avtorja, saj je tako ali drugače navedenih prek 550 osebnosti z vseh strokovnih in tematskih področij, ki prihajajo s celega sveta – od kitajskih vojskovodij izpred stoletij do največjih voditeljev sodobnega sveta, od starogrških filozofov do jazz glasbenikov 20. stoletja.
 
Za pričujočo številko časopisa smo avtorju zastavili še nekaj vprašanj.
 
Med najbolj pogostimi v knjigi obravnavami temami je seveda zveza NATO, v zadnjih dveh letih pa ste veliko pisali tudi o pandemiji covida-19.
 
Že ko sem na začetku pandemije covida pisal o geopolitičnih razsežnostih pandemije, sem opozarjal, da ne gre zgolj za zdravstveno grožnjo, temveč za fenomen, kakršni so skozi zgodovino človeštva predstavljali ključne mejnike v njegovem razvoju. Gre za t. im. game changer, ki v družbi in individualno, v znanosti, umetnosti, produkcijskih odnosih ter načinu življenja, sproža temeljne spremembe v času pandemije, še zlasti pa po njenem koncu.
 
Od naših politikov so v knjigi največkrat omenjeni: predsednik Borut Pahor (70-krat) predsednika vlade Cerar in Janša, vsak po 50-krat, od svetovnih Vladimir Putin okoli 100-krat, brez konkurence pa je največkrat omenjen in najpogosteje obravnavan zdaj že bivši ameriški predsednik Donald Trump, ki ima več kot 500 omemb. Njegov način vladanja in predvsem način komuniciranja je imel in še ima velik vpliv tako v samih ZDA kot predvsem v svetu. Kako gledate na posledice nekajletnega razsajanja tega, kar bi lahko poimenovali »virus Trump« – tako v svetu kot v Sloveniji?
 
Izraz trumpizem je večpomenski. V najširšem političnem kontekstu gre za družbeni pojav, ki zaznamuje Združene države Amerike v času predsednikovanja Donalda Trumpa, po katerem je dobil ime. Na individualni ravni gre, po vsej verjetnosti, za osebnostno motnjo ali anomalijo, ki jo bodo psihologi in psihiatri šele morali natančneje opredeliti. Na strateški ravni trumpizem označuje prevladujoči način delovanja ZDA v mednarodnih odnosih. Njegov dramatični epilog so nam prve dni letošnjega januarja prikazali Trumpovi razjarjeni pristaši z nasilnim zavzetjem ameriškega kongresa. Novejše preiskave kažejo, da je Združenim državam morda zares grozil nasilni politični prevrat. Kar je resno opozorilo vsem demokratičnim silam sveta, da tudi demokracija ni imuna na avtokratska ogrožanja. Za razliko od covida-19 je bilo Trumpov »virus« lažje zaustaviti. Z blokiranjem njegovega pojavljanja na družbenih omrežjih je »okuženost« s Trumpom v ZDA in globalno čez noč skoraj izginila. Ali je bil res zgolj kratkotrajna politična anomalija v ZDA ali pa gre za trend, ki mu je Trump dal svoje ime, bodo pokazale že vmesne kongresne volitve naslednje leto v ZDA, končni odgovor pa bomo dobili šele na naslednjih predsedniških volitvah. Da njegov virus še zdaleč ni premagan, kažejo meritve, da velika večina (80 %) republikancev meni, da Biden ni zmagal pošteno. V času njegovega predsedovanja je trumpizem predstavljal spodbudo in politično gorivo za vse močnejše in glasnejše evrosuvereniste, iliberalce in avtokrate vseh političnih barv širom sveta. Ti še naprej vztrajno verjamejo v Trumpa ter upajo na njegovo politično vrnitev in s tem na svojo lastno pot na vrh politične moči doma in v svetu. Ne preseneča, da ima tudi pri nas zelo vnete sledilce in častilce, ki ne jenjajo verjeti v njegov prav ter stavijo na njegovo vrnitev.

O SLOVENIJI
 
Sloveniji ni niti v 30 letih njene državnosti uspelo opredeliti tega, kar imenujemo geopolitični položaj. Mi smo – pa nismo: sredozemska, balkanska, srednjeevropska, alpska in še kakšna … država. Zaradi t. im. postojnskih vrat, ki so prostor burne zgodovine ob presečišču geostrateških smeri vzhod-zahod in sever-jug, živimo na enem najpomembnejših kopenskih vozlišč v Evropi. To je prepih, na katerem so živele vse generacije pred nami in bodo za nami. Čas bi že bil, da končno sami s sabo razčistimo in rečemo, kaj smo.
 

V sedanji vladi imamo med ministri nekaj izkušenih starih mačkov, kot je na primer naš rojak mag. Andrej Vizjak, imamo pa tudi vrsto mladeničev, ki vodijo pomembne resorje, čeprav praktično niso imeli nobenih izkušenj na teh področjih. Tudi resor obrambe in zunanje politike vodita mlada človeka, ki jima najbrž ne gre očitati nedelavnosti, a vseeno, kako bi ocenili njuno delo? Koliko je pri tem pomembna določena kilometrina?
 
Tako je naneslo, da sem bil na svojem prvem diplomatskem mestu v Pekingu zelo mlad. Moji kolegi so imeli sinove in hčere mojih let, zato sem se moral zelo potruditi, da so me vzeli za sebi enakega. Dolgo časa sem bil najmlajši v kolektivu starejših. Potem sem nenadoma postal najstarejši v zelo mladem kolektivu. Niti mladost ter z njo energija in zagon niti starost ter z njo modrost in previdnost same po sebi niso ne prednost ne slabost. Kreativno medgeneracijsko sodelovanje in timski duh verjetno predstavljata zmagovalno kombinacijo. Ministri so politične osebnosti. Če se poleg tega tudi osebno strokovno spoznajo na resor, ki ga vodijo, toliko bolje. Vendar pa to ni pogoj. Za strokovno pomoč imajo na voljo številne vrhunske izvedence znotraj svojih resorjev. Skrivnost uspešnega ministrovanja je v tem, ali oziroma kako jih znajo »izkoriščati«. Konkretna dva ministra krasi hiperaktivizem, ki naj bi zagotavljal mednarodno vidnost Slovenije. Ta je danes zares izrazita, pa vendar veliko državljanov spet ni zadovoljnih, saj ni takšna, kot so si jo predstavljali ali želeli. Več pa bodo povedali njuni sodelavci, ko ne bosta več ministra.
 
Zanima me vaš pogled na vojaško osamosvajanje Evropske unije. Se vam to zdi smiselno in predvsem, ali je uresničljivo ob tako razdeljeni Evropi? Ali bo morda najnovejše povezovanje Avstralije, ZDA in Velike Britanije pospešilo prizadevanja v tej smeri?
 
Prezgodaj je za oceno, ali bi veliko preurejanje sveta, ki smo mu priča na raznih področjih življenja in dela, po vsebini in dinamiki potekalo enako brez virusa. Že kar nekaj časa pa so geopolitični analitiki dokaj soglasni, da stoletjema Evrope (XIX) in Amerike (XX) sledi stoletje Azije (XXI). Zato geopolitični tokovi, tako kot El Niño, ki določa globalno vreme, že nekaj časa tečejo od Evrope in tudi ZDA proti Aziji in širšemu indopacifiškemu bazenu ter s tem določajo splošno geopolitično in geostrateško klimo človeštva. Premik ameriškega težišča iz Evrope na Indopacifik se bo nadaljeval, ne glede na všečno retoriko ameriškega predsednika Bidna glede odnosov z Evropo ter pomena severnoatlantskega zavezništva. Ker so tam pač njihovi glavni strateški interesi in najbolj nevaren nasprotnik – Kitajska. Premikanje teh tektonskih plošč sprošča veliko politične energije, kot pravkar doživljamo pri formiranju novega trojnega zavezništva ZDA, Velike Britanije in Avstralije ter besnih reakcij Francije in Evropske unije. V tem kontekstu je evropsko zavzemanje za večjo strateško avtonomijo od ZDA razumljivo. Vendar pa med političnim zavzemanjem ter dejansko operacionalizacijo evropske obrambne unije obstajajo trije ogromni prepadi. Dokler članice Unije ne vzpostavijo nove skupne politične platforme, kaj dejansko pomeni demokracija, napredka ne gre pričakovati. Tudi če oziroma ko bo strt ta politični oreh, še vedno ostane skoraj enako nerešljivo vprašanje zagotavljanja potrebnih finančnih sredstev. Za ilustracijo: 22 evropskih članic Nata zagotavlja v skupnem zavezniškem proračunu zgolj 20 % sredstev, ostalo zagotavljajo ZDA (70 %)  ter V. Britanija in Turčija (10 %). Kako zgraditi verodostojne skupne oborožene sile s temi sredstvi? In končno, ZDA se morajo strinjati, da Evropo v glavnem prepustijo Evropejcem. Vplivu pa se v politiki nihče prostovoljno ne odreka.

O KITAJSKI
 
Nič, nikjer v svetu se ni tako fundamentalno spremenilo v materialnem smislu kot Kitajska, noben družbeni sistem ni uspel narediti niti stotinko spremembe, kot jo je Kitajska naredila v teh 50 letih.
 

In za konec še nekaj besed o vašem delu. Pravite, da ste v resnici pisec kratkih zgodb. In res, knjiga vas na nekaterih delih razkriva kot dobrega potencialnega literarnega ustvarjalca. Ste kdaj razmišljali o tem? Ali imate morda kje v predalu kakšen literarni rokopis, ki bi ga lahko objavili?
 
Literarni rokopis v predalu se sliši zelo romantično. Ne, nič takega nimam. Sploh pa ne rokopisov. V računalniku imam razmetane različne osnutke, nedokončane zgodbe. Začetke, ki niso našli nadaljevanja, in konce, ki ne vedo, kako bi se začeli. Seveda je veliko zgodb, ki bi si zaslužile biti zapisane, preden za vedno izginejo v prahu pozabe. Na primer o padcu ameriškega bombnika na Senovem v drugi svetovni vojni. Biti kronist, kritik, ocenjevalec, celo napovedovalec nekega konkretnega časa je zahtevna naloga, ki človeka izčrpa. Vendar, ko imaš pred seboj lastno knjigo, se občutki mešajo. Malo si paničen, malo ponosen, malo pa postaneš tudi bolj ambiciozen. Torej – kdo bi vedel.

O AFGANISTANU
 
V Afganistan smo tako kot druge članice Nata šli, da bi se tam borili proti terorizmu. Boj smo nadaljevali tako, da bi Afganistan spremenili v demokratično državo, ki bi se sama znala in zmogla boriti proti terorizmu. A to se ni zgodilo niti po 20 letih, ponesrečilo se je iz mnogih vzrokov. Kakor koli, dejstvo je, da smo prišli domov kot poraženci in zdaj smo na žalost država, ki je dala zatočišče enemu samemu Afganistancu …
 

Čeprav vas t. im. slovenska premiera vaše knjige še čaka predvidoma v oktobru, pa nas vseeno zanima, kakšni so bili prvi odzivi pri tistih, ki so vašo knjigo že dobili?
 
V sedmih letih se nabere besed za debelo knjigo, ki jih je treba urediti, literarno in grafično, da so čimbolj berljive. Prijetno me je presenetila ocena med mladimi, da je knjiga »sveža« in da jim je všeč likovna oprema. Knjiga je šele pred kratkim prišla v knjigarne. Do sedaj je bila v glavnem v rokah prijateljev in znancev. Kakšni prijatelji pa naj bi to bili, če je ne bi hvalili …
 
Polona Brenčič, foto: P. Pavlovič

Pogovor je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam
»