Časopis za pokrajino Posavje
19.05.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Na dan sprejme od 60 do 80 malih pacientov

Objavljeno: Sobota, 20.04.2019    Rubrika: NOVICE Redakcija
Na dan sprejme od 60 do 80 malih pacientov

Ksenija Kozorog, dr. med., specialistka pediatrije

Ob srkanju čaja v znani sevniški kavarni poteka pogovor s pediatrinjo Ksenijo Kozorog, ki je otroštvo preživljala na prostrani ravnici na Prapretnem pri Vrhovem v občini Radeče, kamor se pogosto vrača, saj ji poleg poklica, ki ga opravlja z veliko srčnosti, mnogo pomeni tudi narava. Za predanost zdravniškemu poklicu je bila pred dvema tednoma izbrana za pediatrinjo leta 2019.

Kdaj in zakaj ste se odločili, da boste postali zdravnica?
Obiskovala sem Kajuhovo gimnazijo v Celju in prišel je trenutek, ko sem se morala odločiti, na katero fakulteto se bom vpisala. Odločila sem se za študij medicine in verjetno sem s tem razočarala profesorja slovenščine, ki je pričakoval drugačno odločitev. Zelo rada sem brala, pisala pesmi in zgodbice, ki sem jih objavljala v gimnazijskih glasilih, a čutila sem, da je medicina tisto, za kar sem poklicana. Sprejemni izpiti ob vpisu na ljubljansko medicinsko fakulteto so bili zelo zahtevni, sam študij mi je dal potrebno strokovno znanje, praktične izkušnje pa še vedno vsakodnevno pridobivam ob delu z najmlajšimi. Vsak dan je nekaj posebnega, prepleten z drobnimi radostmi, a tudi s skrbmi, ki jih skušam v pogovoru s starši in z zdravniškimi nasveti malce omiliti.

Vaša poklicna pot je zelo razgibana, začeli ste kot anesteziologinja, danes ste pediatrinja. Kako se spominjate preteklih let, kakšne sledi so pustila?
Dolga leta sem povezovala primarni in sekundarni nivo v zdravstvenem sistemu, delala sem v ambulanti in bolnišnici. Prvo zaposlitev sem dobila kot anesteziologinja v celjski splošni bolnišnici, kjer je pred več kot tremi desetletji vladala huda kadrovska stiska in že med opravljanjem pripravništva so mi ponudili omenjeno delovno mesto. Po štirih letih dela anesteziologinje sem sprejela nov izziv in se zaposlila v velenjskem zdravstvenem domu, kjer sem delala v šolskem dispanzerju in čakala skoraj sedem let, da sem lahko pričela s specializacijo pediatrije. Temu je sledila zaposlitev v celjski bolnišnici, na otroškem oddelku, od koder sem šla nabirat izkušnje še v porodnišnico, kjer občasno še vedno dežuram, kot pediatrinja pa sem zadnjih osem let zaposlena v sevniškem zdravstvenem domu.

Kaj vas je iz knežjega mesta, kot radi rečemo Celju, pripeljalo v Sevnico?
V določenem trenutku poklicne poti sem se odločila, da je čas za veliko spremembo in da se predam delu v ambulanti primarnega nivoja. Ker sem odraščala na Prapretnem pri Vrhovem, kamor še vedno rada zahajam, saj tam živijo moji starši in sestra z družino, je bila odločitev za delo v sevniškem zdravstvenem domu najboljša izbira. V kolektivu, ki me je zelo lepo sprejel, sem našla izjemne sodelavke in sodelavce. Z diplomirano medicinsko sestro Mojco, ki mi je bila namenjena ob prihodu, sva uspeli, mislim vsaj tako, vzpostaviti zelo dobro ambulanto, kar sedaj z njeno naslednico skušava obdržati.

Kdaj in kako poteka prvi obisk staršev z otrokom v zdravstveni ustanovi?
V prvem mesecu življenja se dojenček razvija tako pod budnim očesom staršev kot patronažne sestre, ki prihaja na dom. Ta odgovarja na morebitna vprašanja in svetuje pri negi. Ob prvem mesecu starosti pa mora otročiček na prvi pregled k pediatru, kamor se je potrebno naročiti. Ob prvem obisku dojenček dobi zdravstveno kartoteko, v katero se v obdobju odraščanja zapisujejo vsi zdravstveni pregledi, podatki o cepljenjih in simptomih bolezni. V sevniški občini število novorojenčkov lepo raste, kar je spodbudno.

Nekateri starši svojih otrok ne želijo cepiti proti otroškim boleznim, kakšne so lahko posledice v primeru cepljenja oz. ne cepljenja?
Cepljenje je zelo pomembna preventiva. Z njim smo izkoreninili osnovne otroške bolezni, izboljšujemo zdravstveno stanje, preprečujemo širjenje bolezni, zmanjšala se je tudi smrtnost. V Sloveniji imajo otroci po zakonu pravico do sistematskega pregleda v starosti enega, treh, šestih, 12 in 18 mesecev ter v starosti treh in petih let, v skladu s tem se opravi tudi obvezno cepljenje po veljavnem republiškem programu. Cepljenje proti nalezljivim boleznim preprečuje resne in včasih smrtne bolezni, kot so meningitis, ošpice, davica, tetanus, oslovski kašelj in druge. Sama sem zagovornik cepljenja. Izhajam iz generacije, ko smo še imeli vaje v času študija na infekcijski kliniki v Ljubljani, kamor so bili sprejeti hudo bolni otroci zaradi ošpic, rdečk, mumpsa. Komplikacije teh bolezni so lahko tako hude, da privedejo tudi do smrtnega izida. To je današnjim staršem prihranjeno, kajti to so bolezni, ki so obvladljive s cepljenjem, a če bomo imeli nizko precepljenost, se lahko pojavijo resne težave. V New Yorku, denimo, se ravno v teh dneh zaradi ne cepljenja soočajo z epidemijo ošpic in razglasili so izredne zdravstvene razmere. Pri nas zadnji podatki za celotno državo tudi kažejo slabo sliko glede tega, kajti so regije, v katerih je precepljenost res nizka. V sevniški občini je cepljenih okoli 98 % otrok, kar je dobro.

Kako je videti delo v vaši ordinaciji, koliko majhnih bolnikov sprejmete na dan, katere so njihove najpogostejše zdravstvene težave, kakšen je starostni razpon otrok?
V naši ambulanti imamo po zadnji podatkih vpisanih 1.940 pacientov, od rojstva pa vse do 19. leta starosti, kajti po tem letu naj bi se po pravilih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije zavarovanci prepisali k zdravniku družinske medicine. V praksi je kljub temu malo drugače, saj imamo še vedno veliko pacientov, ki so starejši od zgornje starostne meje. To so večinoma študenti, ki ne potrebujejo kakšnih posebnih zdravstvenih storitev. V prvih letošnjih mesecih smo v naši ambulanti dnevno pregledali od 60 do 80 pacientov. Opravljamo tako zdravstvene preglede bolnih otrok in mladostnikov kot tudi preventivne preglede dojenčkov in šolskih otrok. Najpogostejše zdravstvene težave so prehladi, pri šoloobveznih pa je vedno več psihosomatskih težav, ki jih rešujemo skupaj s strokovnjaki, usposobljenimi za tovrstne težave.

Bi lahko iz svoje dolgoletne zdravstvene prakse izluščili kakšen poseben dogodek, primer, ki ga hranite v posebnem kotičku srca?
Vsaka zgodba pusti en pečat in ne morem izluščiti ene posebne. Veliko jih je zelo lepih, a tudi zelo žalostnih. Kljub rednemu delu v sevniškem zdravstvenem domu sem še vedno dežurna v celjski porodnišnici, kjer nastopijo trenutki sreče, ko se otrok rodi in zajoče, pa spet trenutki žalosti in občutka nemoči, ko ugasne otroško življenje kot svečka – in to kljub maksimalnemu trudu medicinskega osebja. Posebni so primeri, ko je zelo težko soočiti starše z brezizhodno diagnozo njihovega otroka in iskati primerne besede tolažbe. V tistem trenutku v sebi zbereš moč, doma pa se tudi razjočeš, ker si kot zdravnik nemočen. Ti hudi in težki trenutki se zarežejo v spomin in te spremljajo vse življenje, a so tudi zgodbe s srečnim koncem. Še vedno imam stike s fantom, ki so ga pred približno 25 leti ’odpisali’, a smo uspeli postaviti pravo diagnozo, s katero smo omogočili pravočasno in pravo zdravljenje, da je danes zdrav mož in oče. To daje moč, da si rečeš, da je jutri nov dan, nova priložnost, da boš nekomu omogočil lepši dan in lepše življenje.

Bolnik mora zdravniku zaupati, a pogosto slišimo, da je naš zdravstveni sistem slab in neučinkovit, kakšno je vaše mnenje?
Javno zdravstvo se je znašlo v krizi in razlogov za to je več. Eden je tudi preobremenitev zdravnikov, tako družinskih kot ginekologov in pediatrov. To je posledica sistema in se vleče že leta in leta – se obljublja in se zamrzne, minister se zamenja, na novo se obračunavajo normativi. V praksi bi bilo videti nekako tako – v čakalnici bi po opravljenem zdravniškem pregledu 35. pacienta dosegel normativ, zato bi moral vsem naslednjim reči, da jih ne moreš vzeti na pregled. Seveda tega ne storiš, ker za to nimaš niti srca. Človek je prišel, ker potrebuje tvojo pomoč in zaupa v tvojo strokovno presojo.

V Sloveniji naj bi se soočali tudi s pomanjkanjem zdravniškega kadra.
V preteklosti je bilo tako, da je moral vsak, ki je zaključil študij medicine, dve leti delati na primarnem nivoju, v ambulanti kot splošni zdravnik. Najprej je bilo eno leto pripravništva, nato je sledil strokovni izpit in šele po dveh letih dela na primarnem nivoju je bila možnost izbire specializacije. Sprašujem se, kje so danes mladi zdravniki. Imamo dve medicinski fakulteti, eno v Ljubljani, drugo v Mariboru, ki dasta določeno število zdravnikov, a večina jih po končanem strokovnem izpitu čaka na pridobitev specializacije. Skoraj nihče se po končanem študiju ne želi zaposliti na primarnem nivoju, temveč se zaposli kot sobni zdravnik v bolnišnici, kjer dela pod mentorstvom specialista, ter čaka na razpis za specializacijo. Tudi mi bi lahko v zdravstvenem domu zaposlili zdravnika z opravljenim strokovnim izpitom, ki čaka na specializacijo. Delal bi na urgenci kot sobni zdravnik, a redki se odločijo za to možnost. Razlog je prav gotovo v naravi dela, ki je na primarnem nivoju po svoje zelo zahtevno in časovno tudi bolj obremenjujoče. Tako nastane primanjkljaj, ki bi ga naj zapolnili zdravniki iz tujine, a v tem ne vidim rešitve.

Veliko mladih izobražencev, tudi zdravnikov, odhaja v tujino, kako gledate na to? Če bi imeli možnost, bi odšli tudi vi?
Ko sem sama pred več kot tremi desetletji zaključila študij, je bilo zelo malo možnosti za delo v tujini. Če se ozrem nazaj, se za odhod v tujino ne bi odločila, kajti vedno bi bila tujka, pa čeprav bi svoje delo dobro opravljala. Današnjo mladino mika delo v tujini, ker so delovni pogoji in plačilo zagotovo boljši kot pri nas. Za mlad zdravniški kader so poseben izziv tudi manj razvite države, kamor odhajajo kot humanitarci.

Pred dvema tednoma ste postali pediatrinja leta, kako ste se počutili ob razglasitvi?
Priznanje mi ogromno pomeni, to je zahvala, ki je neprecenljiva in hvaležna sem staršem, ki so ocenili, da je moje delo in delo celotnega tima strokovno, kakovostno, prijazno do naših malih pacientov. Priznanje je na vidnem mestu v ordinaciji in občutek je zelo dober. To je dokaz, da delamo dobro, predvsem pa, da znamo vzpostaviti odnos, ki ga potrebujejo tako starši kot otroci ob obisku zdravnika. Lahko rečem, da je to nagrada za minulo in sedanje delo, a hkrati je tudi zelo velika odgovornost – vse, kar smo doslej zgradili, moramo obdržati oziroma še nadgraditi.

Po vaših stopinjah hodita sin in hči, menite, da ste jima bili dober zgled in sta se zaradi vas odločila nadaljevati družinsko tradicijo?
Nikoli nisem razmišljala o tem, da bosta tako hči kot sin izbrala medicino, a zgodilo se je, da se je Blaž po končani osnovni šoli vpisal na srednjo zdravstveno šolo in zaključil še visokošolski študij zdravstvene nege ter ob delu opravil še magisterij iz zdravstvenih ved. Mnogi, ki imajo stik z njim, mi povedo, da je izredno čuteč, da zna potolažiti ali pa s kakšno spodbudno besedo komu polepšati dan. Ninna je po zaključeni gimnaziji nadaljevala s študijem na medicinski fakulteti v Mariboru, opravila specializacijo iz nevrologije in sedaj je zaposlena na nevrokirurgiji v mariborskem kliničnem centru. Delu je zelo predana, je delovna in ambiciozna. Na oba svoja otroka sem zelo ponosna.

Kam se odpravite, ko potrebujete čas zase, ga izkoristite tudi za branje knjig?
Živim v mestu ob Savinji, a najbolj uživam v naravi, kjer si lahko zbistrim misli in naberem dovolj energije za nove preizkušnje. Imam tudi kužka, ki je že star in ne zmore več dolgih sprehodov, zato večino prostega časa zelo rada preživljam v Vrhovem. Tam stoji babičina hiška s travnikom in vrtičkom, na katerem rastejo predvsem rože ter zelišča. Rada tudi berem in redno obiskujem sevniško knjižnico, čeprav v zadnjem času zaradi preobremenjenosti v službi manj, kot bi si želela. Blizu so mi kriminalke, biografije, zgodovinske pripovedi, posežem pa tudi po lahkotnejši literaturi. Zelo velikokrat sem prebrala Vojno in mir ter Ano Karenino, to sta dve svetovni klasiki meni zelo ljubega ruskega pisatelja Leva Nikolajeviča Tolstoja.

Moto, ki vas vodi skozi življenje?
Vse, kar se ti zgodi v življenju, se ti zgodi z razlogom. Pomembno je, da greš skozi življenje z veliko mero optimizma in zaupanja.

Smilja Radi

Pogovor je bil objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 18. aprila.
« Nazaj na seznam