Časopis za pokrajino Posavje
18.06.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Nataša Piletič, medicinska sestra: Mlade kolegice zapuščajo poklic

Objavljeno: Nedelja, 16.05.2021    Rubrika: NOVICE Redakcija
Nataša Piletič (8)

Nataša Piletič

Ob mednarodnem dnevu medicinskih sester, ki ga obeležujemo 12. maja, smo k pogovoru povabili Kostanjevičanko Natašo Piletič, prejemnico letošnjega zlatega znaka Zbornice–Zveze zdravstvene in babiške nege Slovenije, sicer vodjo enote za sterilizacijo v Splošni bolnišnici Novo mesto.

Kaj vam pomeni prejeto priznanje, najbrž človeku godi, če prepoznajo njegovo delo …
 
Zagotovo, ta zlati znak je najvišje priznanje, ki ga lahko doseže medicinska sestra. Zlasti veliko to pomeni, ker te prepoznajo tvoji lastni kolegi in kolegice, ki te tudi predlagajo Zbornici–Zvezi. Ja, to mi res veliko pomeni.
 
Že 15 let ste vodja enote za sterilizacijo v novomeški bolnišnici. Lahko pojasnite, kaj delate na tem oddelku, ki velja, za 'srce vsake bolnišnice', čeprav dejansko nimate stika s pacienti?
 
Naše delo ni neposredno s pacienti, zagotovo pa za paciente, brez sterilnega oz. primerno pripravljenega inštrumentarija medicinsko-tehničnih pripomočkov ni uspešnega zdravljenja. Mi smo prvi v vrsti pri preprečevanju prenosa okužb. Mladim medicinskim sestram, ki prihajajo k nam na vaje, vedno rečem, da lahko v trenutku svoje nepazljivosti ali pomanjkanja znanja ogrozijo zdravstveno stanje enega pacienta, s katerim trenutno delajo, pri nas pa je zgodba popolnoma drugačna – če gre pri nas karkoli narobe, nikoli ne gre le za enega pacienta, ampak vedno za večje število pacientov. Naše delo je pomembno, smo pa edini oddelek, ki bi lahko v celoti ustavil delovanje nekega zdravstvenega zavoda, brez nas ni operativnega delovanja.
 
Vaše sterilizacijsko delo je bilo torej zelo pomembno že pred epidemijo, zdaj pa je najbrž še bolj oz. je to področje še poostreno …
 
Vsekakor. Z razglasitvijo epidemije so se stvari v zdravstvenih zavodih bistveno spremenile. Že do takrat je bil seveda poudarek na preprečevanju prenosa bolnišničnih okužb, potem pa se je to še stopnjevalo, saj so se vsi medicinsko-tehnični pripomočki začeli tudi termo-dezinfekcijsko obdelovati. To pomeni, da se možnost prenosa okužbe z nekim predmetom praktično izniči. Pomembni smo bili tudi pri preskrbi covid oddelkov z osebno varovalno opremo. Na covid oddelkih so namreč delali v t. i. skafandrih, ki jih je bilo treba za uporabo pravilno pripraviti, kar se lahko uredi le v eni centralni enoti.
 
Nekateri menijo, da bomo ob poudarjenem in rednem razkuževanju izgubili odpornost proti mikroorganizmom nasploh, kar bo povečalo tveganje za okužbe – kaj mislite o tem?
 
Jaz sem samo medicinska sestra, nisem epidemiologinja. Zagovarjam, da tudi pri majhnih otrocih malo umazanije ne škodi, vsekakor pa je v tem trenutku najpomembnejša higiena rok in kašlja ter dosledno spoštovanje vseh priporočil stroke.
 
Ste morda tudi v zasebnem življenju na ta vidik bolj pozorni?
 
To so mi privzgojili že starši, umivanje rok je bilo pri nas zelo pomembno in to sem privzgojila tudi svojemu sinu, tako da glede tega kakšnih bistvenih sprememb nismo uvedli. Umivanje rok je prva stvar, ko stopiš skozi vrata v hišo.
 
Kakšno je sicer delo medicinske sestre v širšem pogledu? Kakšen je njihov odnos do zdravnikov, od katerih ste veliko manj plačane, saj so nekateri med rekordnimi zaslužkarji. Kako gledate na to?
 
Ne bi vlekla vzporednic med plačami zdravnikov in plačami medicinskih sester. Zagovarjam stališče, da je delo medicinske sestre izjemno pomembno in zelo odgovorno, zato zagotovo za delo, ki ga opravljamo, nismo dobro plačane. Dokaz za to, da je naše delo res podcenjeno, je tudi to, da naše mlade kolegice odhajajo na delo v tujino oz. zapuščajo poklic ter odhajajo na delo v trgovske centre in druga podjetja. Žalostno je, da je delo za tekočim trakom ali v trgovini bolje plačano od dela zdravstvenega tehnika, ki dela na oddelku vse dni v tednu.
 
Diplomirane medicinske sestre postajajo pri svojem delu vse bolj samostojne, najbrž to prinaša tudi sprejemanje večje odgovornosti, kajne?
 
Zagotovo, višja stopnja ti daje več znanja, posledično pa seveda tudi večjo odgovornost. Prepričana sem, da so v zdravstvenem sistemu še vedno priložnosti za diplomirane medicinske sestre, ki bi lahko z naprednimi znanji, se pravi z magisteriji in specializacijami, po zgledu iz tujine prevzemale določene aktivnosti, predvsem pri obravnavi kroničnih bolnikov. Primer: za inkontinenčnega pacienta ne vidim prav nobene potrebe, da bi se moral vsake tri mesece zglasiti pri zdravniku, da dobi naročilnico za inkontinenčni pripomoček, s tem da je to že zabeleženo v izvidu specialista in mu to pripada iz naslova zdravstvenega zavarovanja. Odgovornosti pa so čedalje večje, zlasti z regulacijo poklica.
 
Ali še vedno velja, da zdravnik nima časa za pogovor, medicinska sestra pa ga ima in se lahko bolj posveti pacientu?
 
To še vedno velja, saj je medicinska sestra nenehno ob pacientu oz. bistveno več, kot so zdravniki. Vendar tudi medicinskim sestram ravno zaradi tega, ker nas je vse manj, zmanjkuje časa za delo s pacientom. Slednji pa se ni spremenil, še vedno potrebuje prijazno besedo, stisk roke in podobno. Glede na aktivnosti se zdravstvena nega spreminja, vendar le-ta s takšnim številom medicinskih sester v slovenskem prostoru ne bo mogla slediti vsem potrebam, ki se pojavljajo.
 
Je odnos pacientov do zdravstvenega osebja še vedno spoštljiv?
 
V glavnem je spoštljiv, osebno menim, da toliko, kot daš pacientu, dobiš tudi nazaj.
 
Poklic medicinske sestre opravljate že 32 let, se še spomnite, zakaj ste se odločili zanj in vam je bilo kdaj žal za to odločitev?
 
Šlo je za željo po pomoči sočloveku, to je bil glavni razlog. Žal pa mi ni bilo nikoli, s ponosom sem medicinska sestra, če bi se ponovno odločala, bi se enako še enkrat, ne glede na izkušnje, ki niso bile vedno prijetne.
 
Omenili ste odhajanje medicinskih sester v druge poklice, najbrž veste, da je zdaj tudi v Brežicah srednješolski program zdravstvena nega in da bo tako v našem okolju morda malo večji bazen tega kadra …
 
To mi je seveda znano, saj sem članica upravnega odbora Zbornice–Zveze in smo dali načelno podporo vzpostavitvi tega programa v Brežicah. Sicer pa mislim, da ni toliko problem sproducirati kader, problem ga je ohraniti v tem poklicu.
 
Sicer ste članica številnih združenj in organov, med drugim tudi delovne skupine koordinatorjev za preprečevanje in obvladovanje okužb s koronavirusom in drugimi nalezljivimi respiratornimi boleznimi v javnih socialnovarstvenih zavodih in pri koncesionarjih. Koliko časa vam to vzame?
 
Ob izbruhu drugega vala epidemije, se pravi od oktobra do nekje konca januarja, so bili temu namenjeni v povprečju trije popoldnevi na teden. Šlo je za obiske predvsem posavskih domov za starejše, od Brežic do Loke pri Zidanem Mostu. Ponosna sem na vse kolegice v domovih za starejše. Medtem ko so bile prej orientirane bolj na socialni vidik oskrbe, so morale v času epidemije narediti res tektonski premik in se usmeriti bolj v zdravstveno oskrbo, kar jim je glede na razmere v celoti uspelo. Tudi v domovih za starejše so – govorim tudi kot svojka – kadrovsko podhranjeni za kvalitetno zdravstveno oskrbo.
 
Čas epidemije je zahteven za vsakogar izmed nas, kako v njem skrbite za lastno telesno in duševno zdravje?
 
V prvem valu epidemije je bilo to izjemno slabo, saj sem nadomeščala še pomočnico direktorice za področje zdravstvene nege, tako da je organizacijski del padel name in sem bila praktično cele dni v službi. Potem smo se nekako naučili živeti v tako spremenjenih pogojih in je bilo malo lažje. Sicer pa grem zelo rada malo peš v naravo in preberem kakšen šund, kaj veliko prostega časa pa nimam.
 
Kam odpeljete znance, če pridejo k vam v Kostanjevico, kaj jim pokažete?
 
Odvisno od znancev, če so res prijatelji, jih odpeljem na krog po mestu, saj je otok izjemno lep in je že sprehod po njem doživetje. Sicer pa bi jih zagotovo povabila v Kostanjeviško jamo in v grad oz. v nekdanji samostan.
 
Kaj vam v življenju prinaša največje zadovoljstvo?
 
Zagotovo moja družina, torej mož in sin. Sicer pa sem rada medicinska sestra, rada opravljam ta poklic in me izpolnjuje.
 
Peter Pavlovič

Pogovor je bil objavljen v zadnjem Posavskem obzorniku.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam