Otroci in mladostniki – se znamo pogovarjati z njimi?

V Zavodu za mladino in šport Krško je 18. maja na predavanju z naslovom »Za vzgojo otroka je potrebna cela vas: pomen odnosne kompetentnosti odraslih za vzpostavljanje podpornih odnosov z mladostniki« izr. prof. dr. Katja Košir, zaposlena na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, predstavila v interaktivnem predavanju nekaj odgovorov na vprašanje, kako krepiti in ohranjati svojo zmožnost vstopanja v podporne odnose z mladostniki?

Za vzgojo otroka je potrebna cela vas, je modrost afriškega človeka in ta modrost je delovala tudi v našem okolju, a se je počasi in skoraj neopazno umaknila.

Ne glede na različne vrste vzgoje je pomembno, da vidimo otroka takšnega, kot je in ne takšnega, kot bi si želeli, da bi bil. Pomembno je, da smo otroku v podporo in ga ne primerjamo z drugimi; odrasli skušajmo delovati kot nekdo, ki je vreden zaupanja, saj nam bo morda otrok zaradi tega lažje povedal, s kakšnimi težavami se sooča. Dober odnos tvori pogovor. To je veščina, ki jo stalno urimo ob zavedanju, da ima tudi otrok pravico do tega, da se ne želi pogovarjati (normalno je, da ne želijo, da kot starši vemo vse o njih). S pogovorom ozaveščamo lastna doživljanja, razvijamo pristnost v odnosih, zaupanje, razumevanje, empatijo, starševsko toplino … Vedeti moramo, da so otroci različni in tudi njihove zmožnosti so različne, zato je pomembno, da so naše zahteve ravno pravšnje, takšne, da jih z njimi nežno porinemo iz cone udobja – in – starejši, kot je otrok, bolj lahko delček odgovornosti prepuščamo tudi njemu. Odrasli imamo razvite obrambne mehanizme, mladi jih šele razvijajo. Ob tem je pomembna socialna vključenost oz. izključenost; slednja povečuje ranljivost, empatija se razvija v podpornih odnosih in del tega so starši, ki gradijo odnos z otrokom celotno obdobje njegovega mladostništva.

Katera so ključna pomembna okolja mladostnikov in kakšna je stopnja vpogleda odraslih v odnose, vrednote in norme, ki se razvijejo v teh kontekstih? Preglejmo nekatere.

PODPORA se izraža skozi trditve:
Imam družino, ki me ima rada in me podpira.
Za nasvet se obrnem na starše.
Imam podporo drugih odraslih (poleg mojih staršev).
Imam dobre sosede, ki jim je mar zame.
Obiskujem šolo, kjer me spodbujajo in skrbijo zame.
Moji starši/skrbniki mi pomagajo pri doseganju uspehov v šoli.
Imam starše/skrbnike, ki se znajo z mano dobro pogovarjati.

Za POVEZANOST so značilne spodnje trditve:
V šoli imam veliko spodbude.
V svoji družini se počutim pomembno in koristno.
Občutek imam, da sem v svojem kraju ljudem pomemben/-a.
Učitelji na šoli hočejo, da dosežem največ, kar lahko.
S svojimi starši imam veliko dobrih pogovorov.
Odrasli v mojem kraju prisluhnejo mojemu mnenju.
Moji prijatelji skrbijo zame.
Čutim, da imam dobre prijatelje.

OPOLNOMOČENJE predstavljajo naslednje trditve:
Čutim, da sem cenjen/-a in sprejet/-a.
Imam pomembne zadolžitve in odgovornosti.
Vključen/-a sem v družinske aktivnosti in odločitve.
V šoli se počutim varno.
Živim v varni soseski.
Doma se počutim varno.

SOCIALNA IZKLJUČENOST se izraža skozi trditve:
Počutim se izločenega/-o (ali izobčenega/-o).
Na šoli z lahkoto sklepam prijateljstva.
Čutim pripadnost do te šole.
Na svoji šoli se počutim čudno in odveč.
Zdi se mi, da me imajo drugi učenci/-ke radi.
V šoli sem osamljen/-a.

Predavateljica je zaključila z odlomkom iz knjige Šolske bridkosti, ki jo je napisal pariški profesor francoščine in pisatelj Daniel Pennac (v slovenščino jo je prevedla Mateja Seliškar Kenda).

S. R.

#povezujemoposavje