Posavski gasilci na Krasu: V spominu jim bo ostala hvaležnost domačinov

Obsežen požar, ki je sredi julija zajel goriški del Krasa in se širil po gozdni planoti ter ogrožal naselja, so pomagali gasiti tudi posavski gasilci iz vseh štirih posavskih gasilskih zvez – GZ Brežice, GZ Krško, GZ Sevnica, GZ Radeče, ki je del celjske gasilske regije – ter Poklicne gasilske enote Krško.

V gašenju požara na goriškem Krasu je skupaj sodelovalo 382 prostovoljnih gasilcev iz posavske gasilske regije s 94 vozili. GZ Radeče, ki je del celjske gasilske regije, je sodelovala z 38 gasilci in s sedmimi gasilskimi vozili ter avtocisterno. Iz Poklicne gasilske enote Krško je na pomoč odšlo 12 gasilcev s tremi vozili. »Naša naloga je bila, da požar pogasimo oziroma zadržimo čim dlje od naselij, da zaščitimo prebivalce in njihovo imetje ter preprečimo dodatno škodo v naravi. Na Kras smo odšli trikrat, vendar ne v zaporednih dnevih. Sodelovali smo v 12-urni dnevni in dvakrat v 12-urni nočni izmeni. Na pot za dnevno izmeno smo se odpravili ob drugi uri zjutraj, za nočno izmeno smo odšli z zbornega mesta ob drugi uri popoldan. Na območju požara smo prevzeli varovanje in gašenje požara v bližini vasi oziroma naselij Opatje selo, Nova vas, Vojščica, Kostanjevica na Krasu in Sela na Krasu. Tri ekipe gasilcev so delovale na helioportu pri polnjenju bazenov in pri zajemanju vode helikopterjev. Pri tem nas je poleg visokih poletnih temperatur in dima oviral težko dostopen teren ter neznana količina neeksplodiranih ubojnih sredstev predvsem iz prve svetovne vojne, tako da je bilo mogoče slišati posamezne poke precej pogosto, včasih je počilo v neposredni bližini tudi naših gasilcev. Gasilci smo se zaradi tega gibali le po utrjenih stezah, kolovoznih poteh in požarnih presekih, zato je imelo zelo pomembno vlogo gašenje iz zraka ter usklajeno in taktično pravilno delovanje gasilskih enot,« opiše dogajanje poveljnik GZ Sevnica in regijski poveljnik za Posavje Gašper Janežič, ki je bil na Krasu prisoten pri vseh treh odpravah iz Posavja kot njihov vodja, pri tem pa so mu bili v veliko pomoč oba poveljnika GZ Brežice in GZ Krško ter njihovi namestniki. »Zahvaljujem se vsem gasilkam in gasilcem, ki so pokazali neizmerno požrtvovalnost in pripravljenost pomagati,« zaključi pogovor z zahvalo. K sreči se je v teh dneh stanje izboljšalo do te mere, da je bil preklican državni načrt, na podlagi katerega so na Kras napotili gasilce iz celotne države, tako da sta na terenu ostali samo še gasilska in požarna straža.

V nadaljevanju objavljamo izjave treh posavskih gasilcev, ki so – celo večkrat – sodelovali na največji intervenciji v zgodovini samostojne Slovenije.

Janez Sonc, PGD Radeče: Zbirno mesto za vse prostovoljne gasilske enote iz celotne Slovenije je bila Vrtojba, kjer so nas sprejeli in razporedili na lokacije. Gasilci Gasilske zveze Radeče smo bili skupaj z ostalimi iz celjske gasilske regije razporejeni na območju Kostanjevice na Krasu, kjer je v tistem dnevu divjal najhujši požar, tako da je bil 21. julij pester dan, zavit v gost dim. Gasilci smo pred ognjenimi zublji varovali stanovanjske hiše in nekajkrat je bil ogenj oddaljen od hiš samo par deset metrov in takrat so nam bili v veliko pomoč helikopterji, ki so gasili rob požara. Včasih je bilo v zraku hkrati enajst helikopterjev, dve letali za zračno gašenje požarov, na tleh je bilo veliko število cistern z vodo ... V dnevni izmeni je sodelovalo od 1000 do 1500, v nočni izmeni od 500 do 750 slovenskih prostovoljnih gasilcev. Nihče ni odklonil pomoči, fantje so vzeli dopust ali prišli predčasno z dopusta, menjali delovno izmeno v službi – in to samo zato, da so lahko odhiteli pomagat neznanim ljudem na neznano območje. To so številke, ki si jih težko predstavljamo, in tako maso na intervenciji voditi, razporediti, da vse deluje, da ni prišlo do hujših poškodb, je samo za pohvaliti. Hvaležnosti domačinov, ki niso vedeli, ali bodo obdržali svoje domove ali ne, pa ni mogoče opisati.

Leon Fišer, PGD Brežice: Proti Krasu smo se odpravili 20. julija in prišli na zbirno mesto v Vrtojbi. Ko smo se spuščali v Vipavsko dolino, je bilo, kot da bi sonce odrezal – megla, dim, pepel je ’deževal’ z neba. Zbirno mesto je bilo od požarišča oddaljeno približno deset kilometrov, a je bilo povsod polno pepela. V nočni izmeni z 20. na 21. julij smo bili zadolženi za obrambo naselja Opatje selo, sploh v primeru, če bi se burja okrepila. To ni bil tipičen gozdni požar, da bi lahko hodil po gozdu in gasil, kajti na tistem območju je še veliko neeksplodiranih ubojnih sredstev in vsake toliko časa so se slišale detonacije. Zato smo gasili striktno s ceste in le tisto, kar smo dosegli. Ker imamo avtocisterno s prostornino 7 m3, smo druge enote oskrbovali z vodo, proti jutru nam jo je dovažala tudi vojska. Ko smo svojo zadolžitev za ta dan opravili, smo šli spet domov. Mislili smo, da nam ne bo treba več iti pomagat, a smo bili v noči s 23. na 24. julij spet v akciji. Takrat je naše vozilo ostalo kar na Krasu, tako da so se menjale samo odprave. Kar se tiče požara, je bilo veliko mirneje. Tokrat smo bili v Vojščici, kjer smo preventivno skrbeli, da se ne bi požar razširil na naselje. Še posebej bi rad izpostavil številne prostovoljce in domačine, ki so nam izkazali izjemno hvaležnost. Na vsakem koraku so bili na voljo hrana, pijača, prva pomoč, vsakih nekaj minut so nas spraševali, kako je in če kaj potrebujemo. V večnem spominu mi bodo ostali ganljivi prizori, ko so nam ob cestah domačini mahali, ploskali, postavili transparente … Brez njih, mislim, da tudi mi ne bi uspeli.

Damjan Kodrič, PGE Krško: Na Krasu sem bil dvakrat. Aktivirani smo bili s strani Združenja poklicnih gasilcev Slovenije. S kolegom smo se odpravila z avtocisterno, za nalogo sva imela oskrbo s požarno vodo za gašenje s helikopterjem. Lokacija bazena za zajem vode je bila v bližini Kostanjevice na Krasu. Na poti do tja nas je presenetil požarni preskok, zato sva morala najprej pogasiti požar ob cesti, da sva sploh lahko prišla do cilja. Po 21. uri helikopterji niso več gasili. Po deveti uri zvečer sva imela nalogo oskrbovati domače prostovoljne gasilce iz Kostanjevice z vodo. Sredi noči sva dobila poziv, da se ogenj širi proti Kostanjevici, tako da sva se odpravila gasit in nam je še s tremi drugimi društvi uspelo vsaj tisto noč požar toliko omejiti, da ni povzročil nevarnosti za kraj. Do jutra je bila najina naloga varovanje t. i. preskokov na cesti Opatje selo–Kostanjevica na Krasu. Nato sva se vrnila na sedež PGE Krško. Že čez nekaj dni pa spet poziv in ponovno odhod na intervencijo. Tokrat smo večinoma gasili, nekaj časa pa tudi oskrbovali ostale enote z vodo, saj se je zalivalo robove požarišč. Problem je, ker ne poznaš terena, in se je pripetilo, da smo morali z vozili peljati tudi po nekaj sto metrov ali še več vzvratno. K sreči so nam pri orientaciji pomagali domači gasilci. Veliko preglavic je povzročal tudi gost dim, zaradi česar so pekle oči, dihanje je bilo oteženo, zato smo ves čas morali imeti na sebi opremo za gašenje gozdnih požarov. Omenil bi še veliko srce domačinov, ki so nam celo na ceste napisali besede zahvale, podobno kot to storijo pri kolesarjih. Definitivno sem bogatejši za življenjsko izkušnjo, iz katere sem se tudi kaj naučil.

Smilja Radi, Rok Retelj, foto: arhiv PGE Krško

Prispevek je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje