Časopis za pokrajino Posavje
8.08.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Prim. Franc Božiček: Smo zdravniki ’prve fronte’

Objavljeno: Nedelja, 28.06.2020    Rubrika: NOVICE Redakcija
prim. dr. Franc Božiček (3)

Prim. Franc Božiček

Pred praznikom občine Bistrica ob Sotli, ki je vedno na petrovo, 29. junija, smo izbrali občana, ki je v domačem kraju pustil velik pečat predvsem zaradi svojega dela, ki ga opravlja že več kot 40 let. Govorimo o prim. Francu Božičku, dr. med., ki nam je iz prve roke povedal, kako je pravzaprav biti zdravnik na podeželju, predstavil pa je tudi svoj pogled na samo življenje v občini in njen razvoj.

Kot zdravnik družinske medicine že vrsto let delate v domačem kraju, med domačimi ljudmi. Je to po vaše prednost ali slabost?
V domači Bistrici ob Sotli delam tako rekoč že od vsega začetka, se pravi več kot 40 let. Delati kot zdravnik v domačem kraju je ena največjih obremenitev in hkrati tudi izziv. Si med najbolj opazovanimi osebami v kraju, ljudje si nadvse želijo, da bi bil zavit v plašč skrivnosti in da bi vselej reševal njihove zdravstvene probleme. Po eni strani spoznaš, da imajo ljudje raje nekoga, ki pride od drugod. Po drugi strani si lahko s svojimi pacienti res zelo domač, saj jih z leti zelo dobro spoznaš in točno veš, kaj potrebujejo. Ljudje te imajo radi, ko te rabijo, žal pa ni veliko takšnih, ki te imajo radi tudi takrat, ko te ne rabijo. In to je tisti izvirni greh dela v domačem kraju, a se tudi tega sčasoma navadiš. Če delaš v domačem kraju, si dejansko ves čas z glavo in mislimi pri opravljanju svojega poklica, težko je popolnoma izklopiti, ko prideš domov. Če bi se na delo vozil od drugod, bi bilo drugače, saj bi službo do naslednjega dne ’pustil’ v drugem kraju.

Biti zdravnik na podeželju pomeni, da si zelo veliko na terenu, hodiš k pacientom na dom ipd. Najboljše izkušnje iz podeželske medicine sem želel prenesti na višji nivo, saj sem učil tudi na Katedri za družinsko medicino na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Ugotovil sem, da lahko zdravnik na terenu naredi ogromno. Prednost družinskega zdravnika v manjšem kraju je, da je veliko bolj pristen in domač s svojimi pacienti, družinsko medicino veliko bolj doživlja, lahko tudi izvaja manjše operacije, skratka, lahko dela marsikaj. Kot slabost pa lahko štejem, da nam vedno bolj primanjkuje pacientov, zdravstvena preventiva otrok se nam ruši, posledično otroci odhajajo na preglede izven domačega kraja in se več ne vrnejo, ko odrastejo, oddaljeni smo od centrov, neprestano se poraja vprašanje, kdo me bo nadomeščal, ipd. To vse pa na dolgi rok pomeni postopno zmanjševanje možnosti za obstoj družinskega zdravnika na oddaljenem podeželju.

Kaj opažate glede razvoja medicine v vseh teh letih vašega delovanja?
Medicina je napredovala v vseh smereh, od tehnologije oz. opreme do stroke, kar vidim predvsem na področju družinske medicine, ki je zelo napredovala v učenju o človeku. Vedno bolj se skuša približati človeku, ga razumeti in ga vzeti za ’partnerja’. Danes je bistveno težje delati, osebno delam vedno več, vedno večje zahteve so z vseh strani. Zdi se mi, da je družinski zdravnik bolj obremenjen kot ostali specialisti, saj je to zdravnik ’prve fronte’, vse se zgrinja nanj. Na eni strani so pacienti s svojimi zahtevami in pravicami, na drugi sekundarni nivo oz. specialisti v bolnišnicah, tu je še ZZZS. Opažam, da so danes mladi specialisti bolj specialisti aparatur, kot pa da bi v prvi vrsti videli človeka. Mladi znajo več teorije, a manj poslušajo s srcem. Danes so čakalne dobe veliko daljše kot včasih, zdravniške storitve so tudi bistveno dražje.

Kaj pa glede odnosa pacientov do zdravnikov in obratno?
Pacienti imajo na splošno dober odnos do zdravnika. Kot zdravnik bi pacientom rad ustregel, a nekateri mogoče tega ne razumejo najbolje in gredo raje k drugemu zdravniku. Birokracije je ogromno, z vsem se je treba ukvarjati, da kaj ne boš naredil narobe, in ravno to ti jemlje dragoceni čas, ki bi ga moral posvetiti pacientu. In ko slednjega enkrat izgubiš, se upravičeno sprašuješ, pri kom se je zalomilo, podobno se sprašuješ tudi, ko nekdo zboli. Ker v službi nimaš časa o tem razmišljati, se to dogaja doma, marsikdaj zaradi tega tudi ne moreš spati.

Kakšen je vaš pogled na slovenski zdravstveni sistem?
Težko vprašanje. Zagotovo bi bilo treba zmanjšati birokratske zadeve, ker je teh veliko preveč. Delo zdravnikov vedno bolj temelji na računalniških klikih, kar bo nova generacija zagotovo veliko hitreje dojela kot mi, starejši, ki smo bili navajeni recepte in napotnice dolgo časa pisati na roke. Zato moram reči, da mi osebno zaenkrat ni še nič bistveno lažje kot prej, ampak se počasi navajam. Človek vedno nekaj rabi, da ga žene naprej.

Ste imeli v času epidemije več dela kot sicer? Ste se morda celo soočili s primerom katerega od obolelih s covidom-19?
V času epidemije je bilo več dela, imel sem v bistvu dvojno delo. Delal sem v svoji ambulanti, pri čemer sem bil s pacienti v stiku samo po telefonu. Ti so bili navajeni, da so po elektronski pošti pošiljali opise svojih zdravstvenih težav, na podlagi tega pa sem se potem z njimi slišal po telefonu, kar je trajalo veliko dlje, kot če bi prišli osebno k meni. Na začetku je bilo kar težko, ker si moral paziti, da ne boš slučajno naredil kakšne usodne napake, niti nisi mogel pacienta poslati v bolnišnico, kjer ni bilo tako rekoč nobenih pregledov. Tisti, ki so imeli npr. rane na roki, so prišli pred ambulanto in smo jih pregledali kar v avtu. K sreči so potem po zaslugi občine in civilne zaščite pred ambulanto postavili šotor, tako da smo lahko tam triažirali paciente, ker notri nimamo posebnega prostora za to. Pred začetkom epidemije sem se ukvarjal sam s sabo, ker sem bil tri dni v Italiji, kar je v Bistrici dvignilo kar nekaj prahu, saj so ljudje govorili naokoli, da zdravnik dela okužen in podobno, tudi zato, ker sem vmes hodil delat še v Šmarje pri Jelšah, ki je bilo nekaj časa celo glavno žarišče. Ker sem imel vsega dovolj, sem se obrnil na medije, podal svojo izjavo, celo naš župan je govoril v prispevku, tako da so domačini lahko dokončno spoznali in se tudi pomirili, ker sem se dejansko večkrat testiral in nisem bil okužen. Moram povedati, da sem se do zdaj testiral že sedemkrat. V sami Covid ambulanti nisem delal, tako da se verjetno nisem neposredno srečal s kom, ki je bil okužen, lahko pa tudi, saj je bilo zagotovo tudi nekaj takšnih, ki se niso šli sploh testirat. Si pa veliko bolj zaščiten, če delaš v Covid ambulanti, kjer nosiš obleko in masko, ki res ščitita, kot pa recimo pri sprejemanju pacientov v navadni ambulanti, kjer imaš na sebi navadno masko, ki ne ščiti tako dobro. Dejstvo je, da bo covid-19 ostal med nami, podobno kot gripa, treba se bo malo bolj paziti, tu in tam bo kdo zbolel.

Slišati je, da svojim pacientom ne predpisujete tablet za vsako ceno. Drži?
Bi rekel, da to kar drži. Predvsem pa ne predpisujem injekcij. Marsikdaj pridejo k meni takšni, ki imajo bolečine v križu, z željo, naj jim dam injekcijo, da bo čim hitreje minilo. Pa jih vprašam: ’Želite injekcijo ali nasvet zdravnika?’ In me nekateri malo čudno pogledajo, ker ne razumejo, da se da tudi po drugačni poti rešiti težave in odpraviti bolečine. Vsi bi radi, da se vse reši na hitro, četudi morajo za to jemati cel kup tablet ali injekcij. Zdravniki s(m)o se kar navadili pisati zdravila, čeprav bi se v marsikaterem primeru dalo priti do rešitve tudi brez njih. Danes ljudje zbolevajo tudi zaradi zdravil, potem pa si želijo, da bi tudi za to dobili zdravilo. To res ne gre.

Zadnji podatki NIJZ o zdravju prebivalcev kažejo, da občina Bistrica ob Sotli nima toliko bolniških odsotnosti, celo tri dni manj od posavskega povprečja, po drugi strani pa je visoka stopnja bolnišničnih obravnav zaradi bolezni, pripisanih alkoholu, srčnih kapi, samomorov, nizka odzivnost je v program Svit. Kako komentirate te podatke in kaj je po vaše razlog za to?
Treba je najprej povedati, da pri nas približno tri četrtine vseh občanov hodi k domačemu zdravniku, ena četrtina pa drugam. Že dolgo se sprašujemo, zakaj naši občani ne ’marajo’ Svita, o tem dobivam klice tudi z NIJZ in vedno imam slabo vest, ko slišim za te podatke. Po pravici povedano tudi nimam več prave energije, da bi neprestano opozarjal na velik pomen vključenosti v preventivne programe. Za ostale podatke težko rečem, kaj bi bil glavni vzrok. Se mi zdi, da je tudi duh časa tak, da je tega kar veliko. Da je toliko manj bolniških odsotnosti, pa si razlagam tudi s tem, da se vsako leto dodatno zapre še kakšna tovarna oz. podjetje, ljudje se tudi bojijo iti na bolniško za daljši čas, da ne bi na koncu padli v nemilost delodajalca in dobili odpoved.

67-letni prim. Franc Božiček, dr. med., specialist splošne medicine, se je rodil v Sv. Petru pod Svetimi gorami, poznejši Bistrici ob Sotli, kjer je obiskoval osnovno šolo. Nato je šel na Pedagoško gimnazijo v Celje, po končani srednji šoli pa se je vpisal na študij medicine v Ljubljani in leta 1977 diplomiral. Nato je sledil še enoleten obvezen staž v Splošni bolnišnici Brežice in Zdravstvenem domu Brežice. Po opravljenem strokovnem izpitu se je konec 70. let že zaposlil v splošni ambulanti Zdravstvene postaje Bistrica ob Sotli v okviru ZD Šmarje pri Jelšah. Leta 1988 je končal specializacijo iz splošne medicine in postal specialist splošne medicine z opravljenim obveznim podiplomskim študijem iz javnega zdravstva. Leta 1993 se je na njegovo pobudo OŠ Bistrica ob Sotli uvrstila med 12 »zdravih šol« v Sloveniji. Pred 21 leti mu je bil podeljen naziv primarij. Od leta 2003 kot koncesionar deluje v zasebni ambulanti družinske medicine v Bistrici ob Sotli. Ima približno 1450 pacientov, pretežno bistriških občanov. Že 11 let je tudi častni član Zdravniške zbornice Slovenije. Veliko mu pomeni delo s študenti in specializanti, ki jih je učil na Katedri za družinsko medicino Medicinske fakultete v Ljubljani in katerim je bil mentor, saj se je od njih tudi veliko naučil.

Kaj lahko porečete o življenju v Bistrici ob Sotli, se pravi na podeželju in tudi ob meji? Se občina razvija v pravi smeri?
Živeti tukaj je lepo, predvsem če veliko potuješ in se vedno rad vračaš v domače kraje. Tudi sam kraj je lep, a menim, da bi se ga dalo še veliko bolj urediti, predvsem njegov center, kajti bistvo vsakega kraja je, da ima lepo urejeno središče, ki ga opazijo tudi tisti od drugod, ki pridejo v kraj. Tega Bistrica ob Sotli nima. Zato je moja želja, da bi bil Rotary klub Čatež, katerega predsednik sem bil ravno še do tega torka, pobudnik ureditve strogega centra kraja. Načrt že obstaja, treba bi ga bilo samo realizirati. Pred 20 leti sem na glas razmišljal o svoji viziji, da bi imel kraj obvoznico in krožišče, a se mi je marsikdo samo nasmehnil. Danes lahko vidimo, da ima že skoraj vsaka vas krožišče. Idealno bi bilo, da bi bilo krožišče tam, kjer je odcep za Podsredo in Kozje, kajti iz zraka so križišče in ceste z vseh smeri videti zelo grdo. Krožišče bi podobo samega kraja zagotovo veliko bolj olepšalo. Pri določenih odločitvah se preveč okleva, čas pa teče.

Znani ste po svoji širokosrčnosti in dobrodelnosti, saj ste kot član Rotary kluba Čatež organizirali že kar nekaj dobrodelnih akcij. Imate še kaj v načrtih?
Moram reči, da sem med ’rotarijci’ že 22 let. Ker želimo v klubu stvarem dati večji smisel, smo recimo letos že priskočili na pomoč nadarjenim učencem bistriške šole in zanje namenili določena sredstva, v brežiški občini smo podprli dejavnost Simone Potočar Agrež, ki se ukvarja z ’mantrailingom’ oz. treningi iskanja pogrešanih s pomočjo psov, kot tretjo pa smo si izbrali potapljačico Slavico Žertuš, ki smo ji naš prispevek izročili ravno ta torek. Te tri projekte sem si kot predsednik zadal v tem letu in vse smo uspeli tudi uresničiti.

Radi tudi potujete, kajne? Ste si zadali kakšne posebne načrte glede tega?
Res je, z družino smo že veliko prepotovali, predvsem zaradi hčerke Maje, ki že dolgo časa živi v tujini, trenutno je na Filipinih, kjer se ukvarja s potapljanjem na vdih in bi rada tam postavila tudi potapljaški center. Ideje za potovanja prihajajo sproti, redko kdaj kaj načrtujemo za toliko vnaprej. Izogibamo se luksuznih, dragih potovanj, najbolj nas zanimajo običaji, navade domačinov, stavb in drugih znamenitosti smo se že kar malo naveličali. Lani je žena Vesna prehodila celotno, 800 kilometrov dolgo Jakobovo pot do Compostele v Španiji. V bližnji prihodnosti imava namen prehoditi tudi slovenski ’Camino’ oz. Jakobovo pot, ki se začne v Slovenski vasi v brežiški občini in na začetku poteka po čudoviti posavski pokrajini.

Ste tudi zelo veren človek, kako vam to pomaga v vsakdanjem življenju?
Imam svojo vero, velikokrat premišljujem o nastanku sveta, časovnih dimenzijah, kar privede do tega, da razmišljam tudi o smislu življenja. Ali je človeku dano, da na svetu uživa, ali se mora soočiti tudi s preizkušnjami, trpljenjem. Vedno je tako, da se na koncu vse izide, ne glede na to, kako se naše življenje odvija. Debat o tem je nešteto.

Za kaj se še zanimate oz. kako izkoristite vaš prosti čas?
Ukvarjam se s kitajsko tradicionalno medicino s poudarkom na akupunkturi, za katero sem že pred desetletji opravil tečaj tudi na Kitajskem. Z njo rešujem stvari, ki jih drugače ne znam rešiti. Sem tudi ribič in lovec, a nimam ravno veliko časa zaradi dela in predvsem dežurstev. Obdelujem tudi vinograd, ki mi pomeni odklop od vsakdanjih skrbi. Moja želja je tudi, da bi nekega dne skočil s padalom, ne nazadnje imam tudi licenco za športnega pilota in padalca.

Rok Retelj

Pogovor je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam