Časopis za pokrajino Posavje
21.01.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Rad bi postal žleb, po katerem bi se pretakal življenjski sok ...

Objavljeno: Petek, 10.01.2020    Rubrika: NOVICE Redakcija
Joze Andolsek, Bostanj (20)

Jože Andolšek

Le nekaj dni po vstopu v novo leto se je odvijal prijeten klepet s salezijancem Jožetom Andolškom, ki se je mudil na krajšem obisku v rodnem kraju, saj že 40 let živi na avstrijskem Koroškem. V Celovcu vodi pastoralni center za Slovence in mašuje v Špitalu ob Dravi, profesor verouka je na celovški Zvezni gimnaziji ter Zvezni realni gimnaziji za Slovence, pomaga salezijanskim misijonarjem v Etiopiji, ki skrbijo za revne in zapuščene otroke, vključen je tudi v projekt botrstva.

Kakšni so vaši spomini na družino, domači kraj, ljudi, navade, običaje?

V družini nas je bilo sedem. Starša, dve starejši teti in trije otroci. Bili smo revni, toda bogati v odnosih, v naši hiši je bil vsakdo dobrodošel, vedno se je našla prijazna beseda. Mislim, da mi je bilo sedem ali osem let, ko sva s sestro Toniko kovala načrt, kako bi mami za god kupila rožnat predpasnik, takšnega, kot so ga nosile druge tete na vasi. Veste, takrat smo vsaki odrasli ženi rekli teta in ne gospa, kot je to v navadi danes. Ker pa ni bilo denarja pri hiši, naju je mama prosila, če lahko odnese rožnat predpasnik nazaj v trgovino ter kupi sladkor in sol. Rad se spominjam tudi večerov, ko nam je mama po večerni molitvi pripovedovala zgodbe o naših misijonarjih – Baragi, Majcnu in drugih. Posebno mi je ostal v spominu oče Damjan, ki je živel na otoku Malokaj in se ves razdajal gobavcem. Pripovedovala nam je tudi o otrocih, ki nimajo priložnosti, da bi hodili v šolo in da so lačni. Tako sem spoznal, da tam nekje daleč živijo ljudje, ki potrebujejo pomoč in z mano je rastla želja, da bi pomagal vsem pomoči potrebnim.

Ali ste se zato posvetili duhovniškemu poklicu in ne zdravniškemu, o katerem ste prav tako razmišljali?

Spominjam se učiteljice Marike Haler, za katero je bil vsak učenec oziroma učenka prepričan, da ga ima učiteljica najrajši. Ko je prihajal čas odločitve, kam po zaključeni osemletki, je prišla k nam domov takratna ravnateljica Marinka Hafner in skušala starše prepričati, da bi me dali v gimnazijo, sam pa sem razmišljal, v katerem poklicu bi lahko naredil nekaj dobrega za druge. Zelo sta mi bila všeč tako zdravniški kot duhovniški poklic. Po premisleku sem se odločil za slednjega in ni mi žal, kajti opravljam plemenito delo in ves čas sem v stiku z ljudmi – tako s tistimi, ki potrebujejo mojo pomoč kot tistimi, ki jo lahko nudijo, sam pa skušam biti kot profesor verouka podoben svoji osnovnošolski učiteljici Mariki.

Zakaj ste izbrali za kraj svojega bivanja in delovanja avstrijsko Koroško?

V Celovcu sem bil med študijem teologije leto dni na praksi v dijaškem domu, ki so ga vodili salezijanci, v njem pa so med tednom stanovali dijaki slovenske gimnazije. To je bila ena najlepših izkušenj, ki sem jih pridobil v času študija, in ko me je po končanem študiju ter posvečenju v duhovnika predstojnik vprašal, ali bi bil kaplan v Ljubljani ali grem v Celovec, sem brez oklevanja izbral kraj, v katerem sem preživel prijetno študijsko leto. Danes sem med mladimi na avstrijskem Koroškem že 40 let in 37 leto poučujem verouk na Zvezni gimnaziji ter Zvezni realni gimnaziji za Slovence v Celovcu. Takšno življenje mi je bilo podarjeno in hvaležen sem za to.

Velika dobrodelnost in iskrena pomoč vas že več kot tri desetletja povezujeta z Etiopijo – kdaj in zakaj ste se odločili, da boste pomagali ljudem, predvsem pa otrokom na črni celini?

Prvič sem se srečal z Eiopijo v letih 1984 in 1985, ko je zaradi lakote umrlo več kot milijon ljudi, po večini otrok. Takrat so salezijanci v Addis Abebi, glavnem etiopskem mestu, prosili vse salezijanske skupnosti po svetu, če bi jim pomagale. Tudi moja skupnost v Celovcu je prispevala svoj delež in kasneje sem v Etiopijo tudi sam odpotoval. S skupino humanitarcev sem bil pri najrevnejših – pri otrocih in mladih, ki noči prespijo v umazanih kanalih; pri otrocih, ki so lačni, žejni ter bolujejo za malarijo, aidsom ali tubekulozo, a ko sem videl mater, ki je imela v naročju dojenčka, ki je počasi umiral, ker mati ni imela dovolj hrane zanj, oba pa sta bila živa okostnjaka, sem sklenil: ’Če rešim s pomočjo botrstva le enega otroka, sem dal svojemu življenju največji smisel.’ Takrat se je začela zame nova pot, ki me pogosto vodi v Etiopijo, deželo prisrčnih ljudi, a tudi zelo velike revščine in bolezni. Ta njihova temna plat je za nas, ki živimo v Evropi, nevidna, neznana – ne vidimo njihovega obličja ne njihovega trpljenja ne boja za življenje, dokler jih ne obiščemo. Vsak moj obisk je povezan z domom za sirote, domom za najdenčke, ki so jih starši zaradi stiske takoj po rojstvu zapustili. Srečujem se s trpljenjem mladih, ki se na cestah prodajajo, da preživijo sebe in svoje družine. Mnogi izmed njih zbolijo ter umrejo. S skupino prostovoljcev se trudimo, da mlade rešujemo pred ljudmi, ki preprodajajo človeške organe … Revščine, trpljenja in še marsičesa drugega je veliko, preveliko, a vedno srečam ljudi, ki želijo pomagati. To so sestre svete matere Terezije, frančiškanke, uršulinke, hčere svete Ane, salezijanci in mnogi drugi, tudi številni prostovoljci in prostovoljke, ki preživijo v Etiopiji nekaj tednov ali mesecev.

Katere zgodbe so se vas najbolj dotaknile?

Veliko jih je in težko je izbrati. Ena izmed njih je zgodba o srečanju z Awet, temnopoltim dekletom, ki si je želela postati frizerka, zato je odšla iz majhne afriške vasi v mesto. Zaposlila se je v nočnem baru, v katerem je bila prisiljena v dodatno delo, ki je razvrednotilo ne samo njeno življenje, ampak tudi njeno telo – počutila se je ponižano, poteptano, ogoljufano. Močno si je želela pobegniti iz tega praznega vsakdana in vesel sem, ker smo ji uspeli ob veliki pomoči dveh salezijanskih prostovoljcev domačinov Melanesh in Estifanosa najti mesto pomočnice frizerke. Zdaj uspešno napreduje in ko sem jo v v lanskem februarju obiskal, mi je rekla, da se zahvaljuje Bogu, da ni okužena, in botru, ki ji je pomagal, da je prišla do želenega poklica; spoznala je tudi fanta, ki jo spoštuje in si želi z njo ustvariti dom ter družino. To je zgodba s srečnim koncem, a trenutno sem še pod vtisom dogodkov lanskega poletja.

Konec avgusta in septembra sem bil s skupino prostovoljcev na jugu Etiopije v misijonu sester frančiškank, kjer sem pomagal v bolnišnici, v katero vsakodnevno prihajajo bolniki s slonovo boleznijo, imajo tako imenovani elefantitis. Bolezen, ki se širi s piki komarjev, povzroča hudo otekanje udov, posebno nog. Zdravila za bolezen ni, a bolni vsak dan prihajajo v misijon na terapijo. Sestre in drugo medicinsko osebje jim nudijo vodo ter tekoče milo, nato jim z vazelinom ali oljem blažijo rane in bolečine. Ko sem pomagal pri terapiji, bi najraje gledal vstran, da me ne bi premagala slabost, kajti rane na nogah so odprte, gnojne, pomešane s krvjo in v vročini zelo zaudarjajo. Vse mi je bilo povrnjeno, ko mi je bolnik ob koncu terapije, ko sem mu vtkal olje v rane, hvaležno podaril nasmeh ter se mi zahvalil v svojem narečju. Dejal je: ’Tosimo’, kar v slovenščini pomeni: ’Hvala’.

Nepozaben je dogodek, ki se je zgodil ob blagoslovu nove srednje šole na zahodu Etiopije, povsem blizu Sudana. Predsednik združenja staršev je pri slovesnem kosilu, ob prgišču riža in zeliščni omaki, rekel: ’Hvala vam, ker ste nam zgradili novo šolo, tako našim otrokom ne bo potrebno, da se podajo na pot v Evropo, ker bodo tu s svojim znanjem spreminjali pokrajino na bolje!’ Tudi sam sem prepričan, da je najboljša naložba vlaganje v znanje in da pomagamo ljudem v njihovem domačem okolju.

Kaj omogoča projekt Botrstvo za Etiopijo?

V Etiopiji in sosednji Eritreji imamo salezijanci dvanajst skupnosti, misijonov, v katerih se posvečamo izobraževanju ter vzgoji. Naša največja skrb je omogočiti otrokom, posebno tistim, ki so ostali brez staršev, šolanje, da ne bi pristali na cesti, kjer bi zašli v kriminal in prostitucijo, ter da bi jih zavarovali pred trgovci s človeškimi organi. S šolanjem bodo morda našli pot iz revščine, se izučili za poklic in zaživeli človeka vredno življenje. Tisti, ki hodijo v šolo, imajo priložnost, da se naučijo pisati, brati, računati in tako naprej. Del jih gre v srednjo šolo in nekateri na fakulteto, da potem postanejo inženirji, zdravniki ... Le tisti, ki lahko vstopijo v proces šolanja, imajo prihodnost in ena izmed njih je tudi Shawit. Pred leti, ko je zaključila srednjo šolo, me je prosila, če bi ji lahko našel botra, da bi nadaljevala s šolanjem. Uspelo je in danes dela kot zdravnica – zdravi otroke sirote, bolne in vse tiste, ki nimajo denarja.

V program botrstva, ki deluje v okviru Misijonskega središča Slovenije in Misijonske pisarne v Celovcu, se lahko vključijo posamezniki, družine in ostali, ki so pripravljeni sprejeti botrstvo za najbolj ogrožene otroke v eni najrevnejših držav sveta. Biti boter pomeni prispevati dar v višini 15 evrov na mesec. To je solidarnostna pomoč otrokom ter mladim v misijonih in zadostuje za mesečne potrebe posameznega otroka – za šolnino, šolske potrebščine, šolsko uniformo in hrano. V verigo botrstva je zaenkrat vključenih okoli 1350 posameznikov, botrov, ki s svojimi prispevki lajšajo stiske etiopskih otrok in družin.

Za botrstvo lahko na spletni strani www.missio.si izpolnite prijavnico ali pokličite na telefonsko številko 01/300-59-50 ali pišite na missio@rkc.si Misijonskega središča Slovenije v Ljubljani. Poslali Vam bodo fotografijo otroka ter nekaj osnovnih podatkov o njem in njegovi družini.

Pri vašem humanitarnem delu vas podpirajo tudi vaši rojaki v Boštanju, kako?

Vesel sem, da sem odraščal v boštanjski župniji, ki so jo vodili salezijanski duhovniki po načelih svetega Janeza Boska. Le-ta je svoje življenje posvetil mladim, predvsem tistim, ki so bili zapuščeni, ki jim ni šlo dobro, in to njegovo poslanstvo se še vedno nadaljuje. Župnija Boštanj, kot tudi druge župnije v Sloveniji in Avstriji, v adventnem času daruje izkupiček od adventnih venčkov za otroke v Etiopiji. Nekateri so botri vsaj enemu otroku, nekatera podjetja v Boštanju in Sevnici so izdatno pomagala pri gradnji srednje šole na zahodu Etiopije, ki sem jo v najinem pogovoru že omenil. Letos februarja bo odšla v Etiopijo nova skupina prostovoljcev in med njimi bo prvič nekaj takih, ki so se izobraževali ter izpopolnjevali v geštalt pedagogiki in geštalt terapiji tudi pri dr. Fonziju Žibertu, župniku iz Boštanja.

Pred leti so mi ob prazniku krajevne skupnosti Boštanj dali priznanje za delo, ki ga opravljam v Etiopiji. Takrat so učenke in učenci OŠ Boštanj pripravili zelo dober recital in še isti večer sem jih povabil na gostovanje v Avstrijo. In res so prišli ter navdušili s svojo predstavo. Na boštanjski osnovni šoli sem tudi dobil priložnost, da sem predstavil življenje otrok v Etiopiji skozi pripoved na podlagi lastnih izkušenj in tudi skozi posnete filme. Ponosen sem na svoj domači kraj in rojake ter njihov čut za sočloveka.

Zagotovo so vas že kdaj vprašali, zakaj zbirate za misijone v Etiopiji in ne za ljudi v naši bližini, ki prav tako potrebujejo pomoč, kakšen je vaš odgovor?

Kjerkoli smo, so revni in ti nas bodo vedno potrebovali. Vedno znova, ko ljudi vprašam, če bi darovali, mi povedo, da darujejo pomoči potrebnim na domačih tleh – in sem jim ravno tako hvaležen, kot če bi pomagali misijonom. Vsepovsod so stiske, a v Etiopiji se ljudje borijo, da bi dobili vsaj en obrok hrane na dan. To je verjetno težko verjeti, a to je realnost pod vročim afriškim soncem. Spominjam se nekega poletnega večera, ko me je otrok v Etiopiji vprašal, ali je res, da imajo tam, kjer sem doma, otroci vsak dan dovolj hrane, zvečer pa tudi čaj. Samo prikimal sem. Naj navedem še en primer: na obrobju Adis Abebe imamo salezijanci mladinski center, kamor prihaja od petsto do sedemsto otrok, ki tam preživijo ves dan, ker niso vključeni v projekt Botrstva, da bi lahko šli v šolo. Ko sem bil na obisku, sem videl otroke, ki so pri obedu polovico kruha spravili v žep in voditelja centra sem vprašal, kaj bodo naredili s tem kruhom. Povedal mi je, da ga bodo odnesli domov za starše ali stare starše ... Ostal sem brez besed.

Če bi imeli čarobno palico, bi morda z njo karkoli spremenili?

Hudo mi je, ker je nimam. Želim si, da bi vsi otroci in mladi imeli priložnost, da bi obiskovali šolo, imeli dovolj hrane, pitne vode, da bi imeli medicinsko oskrbo. Tako bi lahko uresničili svoje sanje in živeli človeka vredno življenje. Sam živim s posebnim hrepenenjem – rad bi postal žleb, po katerem bi se pretakal življenjski sok zdravja, miru in veselja.

Smilja Radi

Pogovor je objavljen v časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 9. januarja.
« Nazaj na seznam