Rosvita Pesek: Šteje to, kar dajemo drug drugemu

Na predvečer kulturnega praznika so se v spomin na velikana slovenske besedne umetnosti Franceta Prešerna poklonili tudi v Sevnici s podelitvijo Prešernovih priznanj in plaket Zveze kulturnih društev (ZKD) Sevnica na osrednji slovesnosti, ki je potekala v sevniški kulturni dvorani. Slavnostna govornica je bila novinarka, zgodovinarka in TV voditeljica dr. Rosvita Pesek.

O KULTURI IZVEN OKVIRJEV

»Moje razmišljanje ob slovenskem kulturnem prazniku gre malo čez in tudi zunaj okvira klasičnega dojemanja kulture. Praznik kulture namreč razumem zelo široko. Razumem ga kot praznik naše identitete – kot praznik tega kar smo, kar nas je oblikovalo in premetavalo skozi zgodovino, do današnjih dni. In to seveda niso samo gledališča, naša literarna zgodovina. Ni le lok od Trubarja prek Prešerna do Capudra in Jančarja. Naša kultura je, recimo, tudi arhitektura. Z velikanom med velikani Jožetom Plečnikom, ki je načrtoval stavbe, ki so se zmogle kosati s tistimi, ki so jih narisali češki, avstrijski in italijanskimi arhitekti. Naša kultura je tudi je tudi Avsenikova glasba. Brata Avsenik sta izvozila vonj po Karavankah, Gorenjski, lepotah Slovenije v srednjo Evropi in še višje na sever, in ki so ju celo precej časa zunaj cenili bolj, kot odgovorni za kulturo na domači grudi. Kaj je še naša kultura? Politična kultura? Tudi, a z njo ne bi morila praznika, morda le drobna opazka. V 90. letih 20. stoletja, v začetkih našega demokratičnega političnega življenja, je bila mnogo višja, pa čeprav so vanjo vstopali pretežno politični amaterji, taki, ki jih je prejšnji režim izvrgel ali pa z njim niso hoteli imeti nobenega opravka. In ti, v veliki meri politični amaterji, so speljali najusodnejši nacionalni projekt – Slovencem lastno državo. Med njimi je bil tudi vaš sokrajan, ki je odraščal tu blizu, pod sevniškim gradom – dr. medicine in specialist psihologije Cveto Gradišar. Ko se je odločalo o razpisu plebiscita, konec novembra l. 1990, ko so mnogi še miselno tavali in udarjali zdaj v eno, zdaj v drugo stran, je pred kolegi poslanci na skupnem zasedanju takole nastopal: ’Rekel bi, da ljudje poznajo svojo pot, ki je samo njihova – bistvena, ker je na izvorih življenja in dela. Napočil je končno trenutek, da izbirajo med gospodarjem in hlapcem svoje duše, upanja in smisla, ali med kapitalom in brodolomcem svoje usode in pa med arhitektom svoje skupne hiše in domovanja Slovencev, državljanov Slovenije.’ Kaj je še naša kultura? Slovenski mediji, ki naj bi po svoji temeljni nalogi popisovali dogajanje v družbi – torej popisovali in o njem poročali? Ne vem, zakaj pogosto dobim občutek, da so mediji tudi kreatorji, ustvarjalci družbenega dogajanja, pogosto pod imenom preiskovalno novinarstvo. Kaj je še naša kultura? Žal iz dneva v dan vedno bolj odbijajoči bulizem. Torej stanje, ko se pogovarjaš z ljudmi, oni pa povešajo glavo in oči k mobilnemu telefonu. In drsijo s kazalcem po ekranu gor in dol, da bi prešteli še zadnji všeček. Ta bulizem me moti, morda je tudi nevaren, nevaren za zdravje naših otrok, ko namesto očesnega stika s sogovornikom bulijo v mobilca. Ali konkretno, namesto da bi mladenič mladenko objel in ji povedal, da je rad z njo, ji po mobilcu pošlje tri srčke. Bojim se, da bo ta bulizem čez leta postal naša prevladujoča medosebna (ne)kultura. Lahko kaj spremenimo? Kaj ustavimo? Lahko. Vedno se lahko odzovemo. Morda tako, da določimo ure dneva, ki jih bomo preživeli brez mobilca in tiste z njim. Ne bi šlo? Torej smo verjetno že predaleč. Dve leti korone sta bulizmu dali neverjeten zalet. Kakšen preobrat smo naredili, mi vsi. Pred korono smo otroke podili iz hiš: ’Pojdi na dvorišče, najdi si prijatelje, družite se, igrajte.’ V času korone smo jih klicali v hiše, stanovanja: ’Pridi za računalnik, naredi naloge, čaka te krožek, pa popoldanska dejavnost ...’ Vse na daljavo, vse prek Zoomov, Skypov. ’Pridi se učit – za računalnik! Na splet.’ In zdaj smo tam, kjer smo. Kje pa smo? Vsak mobilni telefon nam pokaže, koliko ur na dan smo ga uporabljali. Preverite kdaj. Presenečeni boste. Tako, kot sem bila sama presenečena nad podatkom, da imamo 2500 mladih, ki rabijo pomoč – temu lahko rečemo tudi zdravljenje – zaradi odvisnosti od spletnih tehnologij. Samo za sekundo se ustavimo. To je za 100 razredov , 100 razredov otrok, najstnikov, ki so mladost pustili na spletu. Nakupovanje prek spleta, četanje, pošiljanje všečkov, celo ko sedemo v avto, vklopimo Googlov zemljevid, pa čeprav poznamo pot. In tako naše orientacijske sposobnosti počasi krnijo. Večkrat se zalotim, da je moj zadnji pogled preden zaspim – na mobilca. Še pred leti so bile knjige - Prešernove poezije, Maistrove poezije, Capudrovi Rimski soneti, Lainščkova Najina dvojina … Za božič sem dobila v dar knjigo s pomenljivim naslovom ’Stara, ampak dobra, ampak stara’. Prijateljica mi jo je gotovo podarila z namenom. Morda zato, da se zavem časa, ki polzi skozi prste. Da začnem izbirati in živeti s tistim, kar me bogati, ne s tistim, kar pade predmé. Da torej izberem – v medsebojnih odnosih še posebej – tisto, kar v resnici šteje, iz česar rastem, kar me zares veseli in spodbuja, kar naredi moj dan. In te izbire, odločitve, tudi duhovna rast, so del moje osebne kulture in so vsakodnevno na preizkušnji. Ali delam dobro – ali delam tako, kot mislim, da je prav? Se oglasim takrat, ko mislim, da je red na meni, da rečem: ’Dragi kolegi, televizijci, tako se ne dela!’ In zelo mi je žal, da sem morala v zadnjih letih glede na razmere na TVS to večkrat reči in očitno je, da bo še večkrat treba. Štejejo lepi dnevi, obiski razstav, dogodkov, kvalitetna razprava ob skrbno izbranem omizju, dober koncert, dobra igra, četudi amaterske gledališke skupine, večer v dobri družbi. Šteje to, kar dajemo drug drugemu, kar umetnost daje nam, k čemur nas spodbuja, kakšna čustva odpira v nas … In tega se veselim. Veselim se pestrosti kulturne ponudbe. Slovenci smo pevci, smo zborovski fenomen, ponudba slovenske glasbe je široka, koncertne dvorane pa spet polne. Veselim se bogastva, ki nam ga daje knjiga – že od nekdaj, če znamo izbrati. Veselim se likovne umetnosti, slike Miheličevega Koranta na zidu, kajti iz krajev kjer korant v teh dneh skače po poljih, sem tudi jaz doma. Veselim se obujanja starih običajev, da, tudi kuharskih tečajev, morda nas naše mame niso naučile vsega. In ponosna sem na veliko srce in človekoljubje, ki ga znamo in zmoremo Slovenke in Slovenci pokazati vsem, ki jih prizadenejo naravne nesreče, bolezni, požari, stiske. Zato pravim, da je slovenski kulturni praznik, predvsem praznik naše narodne identitete, vsega tega, kar smo dobili v dar od naših prednikov. Že res, da smo si praznik izbrali na dan smrti Franceta Prešerna in ne na dan njegovega rojstva, a zato Prešeren v nas ni nič manjši. Nosimo ga s seboj, v Poezijah, od prve do zadnje pesnitve, od Strunam do Krsta pri Savici, od vsake Zdravljice, ki zadoni tako pogosto ob uspehih naših športnikov. Le s čim smo si pravzaprav zaslužili tako športno elito, ki posega po najvišjih vrhovih in nas kljub maloštevilnosti, dela velike? Največje? Le s čim smo si zaslužili Petra Prevca, ki je po 15 letih napovedal svoj odhod in je premikal meje in prepričana sem, da bo marca ob slovesu premaknil tudi Planico, ker mu bomo to čast izkazali. Nismo pozabljeni otok, tam nekje, v srcu Evrope. Smo narod izjemnih posameznikov, izumiteljev, umetnikov, podjetniških gazel, znanstvenikov, obrtnikov, literatov ... To bi skupaj z našo kulturo v najširšem pomenu besede moralo zadoščati, da obstanemo. Le še sedmemu sonetu v Sonetnem vencu bi veljalo pogosteje prisluhniti, predvsem tretji kitici: De bi nam srca vnel za čast dežele, / med nami potolažil razprtije, / in spet zedinil rod Slovenš´ne cele!

KULTURNI SAMO NA KULTURNI PRAZNIK?

Župan Srečko Ocvirk je v svojem pozdravnem nagovoru z navzočimi delil nekaj misli o pomenu kulture kot umetnosti, odnosov, dialoga. »Kako je z življenjem v naši kulturi skozi celo leto; kako živimo kulturo tudi v tistih dneh, ko nas nekdo ne opominja, da je kultura temelj našega naroda?« je spraševal in spomnil na ljudsko kulturo, kulturo medsebojnih odnosov in kulturo naroda. »Ta kultura nas gradi,« je poudaril in nadaljeval, da se v današnjem globaliziranem sodobnem svetu se včasih vprašamo, kaj je tisto, kar nas povezuje; kaj je kohezivna sila naroda. Odgovoril je, da je to je kultura, ki jo moramo živeti vsak dan in se je zavedati. »V Sevnici je veliko zdravih temeljev v okviru kulturnih in ostalih društev, ki gojite kulturo na vseh nivojih, v vseh dimenzijah in vse dni v letu. Prepričan sem, da bomo na tak način še naprej ohranjali kulturo kot povezovalno silo naše družbe, prijetnih odnosov in prijetnega bivanja v naši občini. V zadnjem času vse bolj spoznavamo tudi kulturo, ki je nekultura in vidimo, da je kultura protiutež nekulturi in zato bo kultura dialoga v prihodnosti še zelo pomembna,« je strnil misli, ki spodbujajo k premisleku o tem, kaj se skriva za pojmom kultura, na katera področja človekovega bivanja sega, kakšen je naš odnos do nje ...

PREJEMNIKI PREŠERNOVIH PRIZNANJ IN PLAKET

V drugem delu zelo dobro obiskane prireditve sta predsednik ZKD Sevnica Jože Novak in vodja sevniške izpostave JSKD RS Katja Pibernik sta podelila letošnja Prešernova priznanja in plakete.

Prešernovo priznanje so prejeli literarna skupina Večerna zarja DU Sevnica (v imenu skupine sta priznanje prevzeli Elizabeta Ernestl in Štefka Vidrih), vodja gledališke skupine KD Franc Požun Zabukovje Mihaela Jazbec, umetniška vodja folklorne skupine Spomin Jasna Pinoza in član gledališke skupine KS Primož Trubar iz Loke pri Zidanem Mostu Radovan (Rado) Hribar.

Bronasto Prešernovo plaketo sta prejela zakonca Knez. Marija Knez je vodja ženske vokalne skupine Lokvanj iz Krmelja, prepeva pri skupini Utrinek Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje in MePZ Lisca Sevnica, je članica sevniške folklorne skupine in Društva Sevniški graščaki. Njen soprog Jože Knez je član folklorne skupine, sevniških graščakov in sevniškega mešanega pevskega zbora.

Srebrno Prešernovo plaketo je prejela folkloristka, lutkarica, zborovska pevka, amaterska igralka in Ana (Marjana) Štojs iz Sevnice, ki se odlično znajde tudi v vlogi grajske gospe. Prejemnik srebrne Prešernove plakete je postal tudi Jože Dernač, ki je predan slovenski zborovski pesmi že polnih 65 let, zadnjih 12 let prepeva v pevski skupini Encijan Planinskega društva Lisca Sevnica.

Zlato Prešernovo plaketo je Zveza kulturnih društev Sevnica podelila Ljudskim pevkam z Blance, ki so v lanskem novembru obeležile 20. letnico delovanja s koncertom v kulturnem domu na Blanci ter v sodelovanju z učenkami in učenci Osnovne šole Blanca navdušile polno dvorano obiskovalk in obiskovalcev. V imenu skupine je plaketo prevzela vodja Slavica Puh.
 
Prijeten kulturni program so oblikovali učenke in učenci Podružnične šole Studenec z zabavnim skečem, posvečenem Francetu Prešernu, pod vodstvom učiteljic Mateje Prah in Sonje Revinšek Zalezina ter odlična boštanjska ženska vokalna zasedba Veritas, za katero je slavnostna govornica dejala, da bi lahko brez težav nastopila tudi na slovesnosti v Cankarjevem domu. Prireditev je s poetično besedo povezovala Tanja Mikolič. Obiskovalke in obiskovalci so si v preddverju kulturne dvorane lahko ogledali razstavo izbranih likovnih del XXIII. mednarodnega sevniškega likovnega shoda Grad 2023, kjer so svoja dela postavili na ogled Judita Rainer Prosen, Lea Pungerčič, Boža Jambrek, Marko Okorn in Tanja Vugrin.

Letošnjo osrednjo slovesnost ob kulturnem prazniku so organizirali Občina Sevnica, Zveza kulturnih društev Sevnica, Knjižnica Sevnica, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, območna izpostava Sevnica in Javni zavod za kulturo, turizem, šport in mladinske dejavnosti Sevnica. Celostno grafično podobo dogodka je oblikovala Nevenka Flajs.

S. R.

#povezujemoposavje