Časopis za pokrajino Posavje
4.12.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Uroš Brezovšek, podpredsednik ZPMS: V knapovskih družinah je bila nesebična pomoč samoumevna

Objavljeno: Torek, 19.10.2021    Rubrika: NOVICE Redakcija
Uros Brezovsek ZPM-brez senc

Uroš Brezovšek

V Tednu otroka (potekal je od 4. do 10. oktobra) smo k besedi povabili Uroša Brezovška, dolgoletnega prostovoljca in strokovnega sodelavca Zveze prijateljev mladine (ZPM) Krško, ki je od septembra dalje zaposlen na Zvezi prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) v Ljubljani. Od leta 2014 je tudi podpredsednik te nevladne organizacije, katere osnovno poslanstvo je dobrobit otrok in mladostnikov.

V slovenskem prostoru bi bržkone težko našli človeka, ki bi poznal vsa področja delovanja Zveze prijateljev mladine (ZPM), kot ga vi, saj ste tako rekoč rasli in odraščali z organizacijo …

Res je. Leta 1983 sem kot šestletnik prvič letoval v otroški koloniji ZPM Krško v naselju Bučanje pri Nerezinah (otok Lošinj, op. p.). Kot otrok sem bil v koloniji devetkrat, zatem pa sem prevzel vlogo prostovoljca, letos sem bil v programu letovanja mentor že 26. leto. V prostovoljno delo sem sicer vpet že od svojega 18. leta, to je od leta 1995. Pogosto sem razmišljal o tem, zakaj me je to prostovoljno delo v tolikšni meri pritegnilo, pa sem vselej prišel do zaključka, da je bila že vzgoja tista, ki mi je bila vzgled. Tako po očetu kot materi namreč izhajam iz knapovske družine, poleg očeta sta bila rudarja tudi oba stara očeta. Za tovrstne družine pa je bil značilen, kot so temu rekli, ’kameradschaft’, ko so si knapovske družine nesebično medsebojno pomagale. Za razliko od danes, ko se ljudje, ko jim kdo ponudi pomoč, praviloma najprej vprašajo, kaj pa bo za to treba dati v zameno, v preteklosti ni bilo tako, nesebična pomoč je bila samoumevna. Temu sem bil priča, ta način življenja živel in se ga tudi navzel, poosebil. To srčnost iz socialističnih časov še danes osebno najbolj pogrešam pri ljudeh.
 
Je k vaši angažiranosti prispevalo tudi dejstvo, da sta z bratom zgodaj izgubila starše?

Definitivno. Po tistem, ko sta v roku enega leta preminila oba, brat je bil tedaj še mladoleten, sam sem bil že na študiju, lahko povem, da je Vida Ban iz ZPM Krško postala moja nadomestna mama. Tudi ona mi vselej pravi, da sem eden od njenih otrok. Pri njej sem dobil tisto dodatno spodbudo, da sem začel delovati tudi v ostalih programih, poleg letovanj za otroke še v programih Otroški parlament, Evropa v šoli, TOM telefon, Bralna značka, novoletna obdarovanja, v različnih delavnicah in socialno-humanitarnem programu. Tako sem spoznal to nevladno organizacijo v vseh porah njenega poslanstva in delovanja.
 
Preko programov ZPMS, katerih regijski koordinator ste bili vrsto let, se je vzpostavilo tudi zelo dobro medobčinsko sodelovanje.
ZPM Krško je edina zveza, ki se je po osamosvojitvi Slovenije ohranila v Posavju, saj sta brežiška in sevniška prenehali z delovanjem. Za to, da se je obdržala v Krškem, gre zahvala predvsem Vidi Ban, ki se je levjesrčno borila zanjo, osebno pa je bila ne le sekretarka krškega ZPM, temveč vse do upokojitve tudi koordinatorka programov na nivoju regije. Od nje sem tudi nasledil naloge regijskega koordinatorja, a ne v smislu klientelizma, pač pa na podlagi izkušenj in znanja, saj sem na ZPM Krško, kjer sem bil za polni delovni čas zaposlen od leta 2012 dalje, prišel po 13 letih službovanja na srednjih in osnovnih šolah, zaradi česar sem poznal učitelje, ravnatelje in obratno seveda, zato je bil ta prehod lažji, delo pa uspešno. Lahko se pohvalim, da smo v Posavju ena najbolj aktivnih regij na področju izvajanja vseh teh nacionalnih programov v Sloveniji oz. da so naše šole tiste, na katerih nadpovprečno uspešno ti programi potekajo in se tudi razvijajo.
 
V bistvu vas je ravno vaše uspešno delo pri izvajanju nacionalnih programov pripeljalo v službo na krovno organizacijo ZPM Slovenije v Ljubljano, na kateri ste se zaposlili z letošnjim septembrom.

V Ljubljani sem se na zvezi, kamor so me že lep čas vabili, zaposlil kot predstavnik terena. Kot tisti, ki zelo dobro pozna delovanje organizacije na lokalnem nivoju. Brez lažne skromnosti lahko rečem, da sem na ZPM Slovenije edini, ki je pokrival vse programe, ki jih zveza na nacionalni ravni izvaja, se pravi, poleg prej naštetih je tu še program Mladi zgodovinarji. Že odkar sem postal v letu 2014 eden od dveh podpredsednikov ZPM Slovenije, sem prenašal izkušnje na nacionalno raven.
 
ZPM Krško je tudi edina, ki že vrsto let vsako leto pelje avtobus otrok na ogled slovenskega parlamenta.

To tradicijo nadaljujemo. Posavje je bilo prvo, ki je začelo izvajati projekt Šolska ura s predsednikom Državnega zbora RS in služi za vzorčen primer v slovenskem merilu, kako izpeljati učno uro, na kateri se predsednik DZ pogovarja neposredno z otroki in odgovarja na njihova vprašanja. Tako kot izvajanje otroških parlamentov tudi to sodi v program vzgoje otrok in mladostnikov za demokracijo. Lani smo denimo peljali v parlament učence iz osnovnih šol Brežice, Krško in Kostanjevica na Krki, letos so ga v tem tednu obiskali učenci iz  Sevnice in Radeč.
 
Delate tudi kot prostovoljec in vodja svetovalne skupine TOM telefon v Krškem. Koliko otrok se poslužuje klica v stiski?

Lahko povem, da v Krškem deluje svetovalna skupina TOM telefona za območje Posavja, Dolenjske in Bele krajine, zato ne bi mogel, četudi me to večkrat kdo povpraša, povedati, koliko otrok pokliče iz naše občine, regije. Telefon za otroke in mladostnike je namreč anonimen z obeh strani, kar pomeni, da klicatelj ne ve, kdo je svetovalec na telefonu, niti mi ne vemo, kateri otrok nas je poklical. TOM telefon deluje v smislu opolnomočenja otrok in mladostnikov, da znajo ti v svojem lokalnem okolju poiskati osebo, na katero se lahko obrnejo, zanesejo in ki bo tista, ki mu bo zatem pomagala do rešitve njegove težave. Ko v pogovoru ugotovimo, za kakšno težavo gre, otroke usmerimo denimo na šolsko svetovalno službo, razrednike, sorodnike, druge ustanove, organe ali posameznike. Če se navežem na leto 2020, ki ga je zaznamovala epidemija covida-19, je bilo sicer skupno število klicev v primerjavi s preteklimi leti resda nekoliko nižje, so pa bili toliko bolj zaskrbljujoči, saj se je občutno zvišalo število klicev mladostnikov, ki so govorili o težavah v družini, psihičnih težavah in zlorabah. Slednjih je bilo kar četrtina več kot v zadnjih petih letih, klicev, v katerih so mladostniki povedali, da razmišljajo o samomoru, pa je bilo v letu 2020 kar 72 % več kot v povprečju let 2015–2019.
 
Epidemija pa je povzročila tudi spremenjene vedenjske vzorce pri odraščajoči populaciji.

V praksi smo na letošnjem letovanju otrok v Nerezinah opazili, da so imeli sedmo- in osmošolci domotožje, predvsem pa njihovo neprilagodljivost. Neprilagodljivost v smislu, da se 12 let star otrok oz. že mladostnik ni znal več prilagoditi skupini desetih otrok, ker so v letu in pol, ko so bili zaprti doma, postali egocentrični. Potrebovali so več časa, da so se sprostili in odsotnost telefona nadomestili z živimi pogovori, sodelovanjem v aktivnostih, skratka, v primerjavi s preteklimi leti jih je bilo težje motivirati. Nedvomno se bodo posledice načina življenja med epidemijo covida-19 pri otrocih in mladostnikih odražale še nekaj prihodnjih let, vprašanje je, če bodo sploh povsem izzvenele.
 
Ena od posebnosti Krškega v slovenskem merilu je že omenjeno naselje ZPM Krško v Nerezinah. Koliko organizacij ima sploh tovrstne kapacitete?

Poleg ZPM Krško ima svoje lastne kapacitete le še ZPM Maribor, v njih letujejo mariborski otroci. Obstaja sicer tudi Tabor Mojca v Dolenjskih Toplicah, a je ta v lasti ZPMS, letovanja v njem pa izvaja ZPM Mojca Novo mesto. To, da je ZPM Krško lastnik kapacitet na morju, je vsekakor posebnost, česar ne bi bilo brez Rezi Pirc in kasneje po osamosvojitvi Vide Ban. Mislim, da lahko rečemo, da je Rezi Pirc ustanovila ZPM Krško in zgradila to naselje s pomočjo gospodarstva in podpore Občine Krško, Vidi ga je uspelo ohraniti, sedanjemu predsedniku Vinku Hostarju pa pritičejo zasluge za obnovo otroškega naselja. Vsi trije so zaslužni, da je na tem nivoju, kot je danes. Njegove koristi za otroke so nedvomno velike. Morski zrak z vidika zdravstvene terapije, naselje in organizacija v njem z vidika socializacije otrok, poleg tega je na teh letovanjih do sedaj splavalo veliko otrok, tudi jaz sem bil leta 1983 eden izmed njih. Danes je sicer plavalno opismenjevanje obvezno v šoli, zato le še redko naletimo na neplavalca, še vedno pa imamo med otroki iz Posavja v povprečju vsaki dve leti posameznika, ki v zadnjih petih šestih, letih ni bil na morju, pred dvema letoma pa smo imeli v koloniji 12-letno deklico, ki je bila dejansko prvič na morju.
 
Še daljšo tradicijo pa ima prednovoletno obdarovanje otrok ...

ZPM Krško je dolga desetletja s pomočjo gospodarstva po drugi vojni skrbela za vse od nabave, izbora daril do obdaritve, medtem ko je v kasnejšem obdobju Občina Krško zagotovila sredstva za darila. Organizacijsko se je to spremenilo v toliko, da mi še vedno v sodelovanju z društvi prijateljev mladine in šolami skrbimo za spremljajoči praznični program s prihodom dedka Mraza in za razdeljevanje daril, medtem ko je sam izbor daril v pristojnosti občine, ki si je pri tem poiskala partnerja v vrtcih. To pomeni, da vzgojiteljice izbirajo darila. Je pa Občina Krško ena izmed zgolj štirih občin v Sloveniji, ki še vedno obdaruje vse predšolske otroke.
 
V vaše področje dela sodi tudi mreženje nevladnih organizacij v Sloveniji in tujini, saj ste eden izmed petih članov upravnega odbora evropske mreže Eurochild s sedežem v Bruslju.

Kot član upravnega odbora Eurochild, v katerem je združenih 176 organizacij iz 35 držav, ki delujejo na področju spodbujanja pravic otrok in mladih, lahko prenašam svoje izkušnje iz lokalnega, regijskega in nacionalnega nivoja tudi na evropski nivo. Naš otroški parlament ima namreč najdaljšo tradicijo v Evropi in je zgled ostalim državam, kako organizirati aktivno participacijo, čeprav je v mnogih državah demokracija na višjem nivoju kot pri nas. Sicer jo EU spodbuja s raznimi razpisi, a se ti po letu, dveh v posameznih državah zaključijo, medtem ko ima pri nas program Otroški parlament že 31-letno tradicijo, ker mu je uspelo ohraniti nepolitičnost. To pa zato, ker naši otroci sami izbirajo teme, ki so jim bližje in jih zanimajo, otroške težave in vprašanja pa več ali manj ostajajo enake ne glede na to, kdo je predsednik vlade in katera politična opcija je na oblasti. Na skupščini Eurochild sem dobil tudi podporo  PIC-a, to je Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij, pa tudi podporo sosednje Zveze društev »Naša djeca« Hrvatske, ki me poznajo tudi po tem, da sem koordiniral in izvajal evropski projekt Sto ljudi, sto ćudi, ki smo ga nadgradili in z Društvom Naša djeca Mali Lošinj v našem naselju v Bučanju uspešno tri leta izvajali medkulturne delavnice.
 
Če se povrneva na ZPMS, kaj se je v njeni organizaciji od njene ustanovitve do danes spremenilo?

V ZPMS Slovenije je bila vse od njenih začetkov delovanja vedno v ospredju in temeljna nit vse do danes interes otrok. Danes marsikdo ali pa kar večina ljudi ne ve, da je bilo predšolsko varstvo oz. vrtci ena ključnih aktivnosti oz. da je bila ZPM pobudnica, da imamo danes tako dobro organizirano predšolsko varstvo, ki ga tudi nekatere razvite države ne poznajo, saj je pri nas odstotek otrok, ki je vključen v predšolsko varstvo, res neverjetno visok. Poleg tega je ZPMS zaslužna tudi za razvoj otroških posvetovalnic in pediatrije, saj je venomer ponavljala, da mora biti otrok zdrav, zdrav pa bo le, če bo tudi stroka sledila temu. Če pa pogledamo razliko med nekoč in danes, je predvsem demokracija doprinesla k temu, da se danes zakoni sprejemajo na drugačen način in da je vloga zveze v tem, da spodbuja pa tudi soustvarja zakonske predloge, ki nosijo v sebi korist za otroke. In tudi danes, četudi je v ozadju ali ni imenovana, ima ZPMS pomembno vlogo v ohranjanju in spodbujanju pravic otrok, redno vodi posvetovanja in usklajevanja z ministrstvi, posameznimi poslanskimi skupinami idr.
 
Najin pogovor poteka v Tednu otroka (od 4. do 10. oktobra, op. p.), v katerem se še posebej z namenom osveščanja javnosti izpostavlja dobrobit otrok.

Že s samim sloganom letošnjega Tedna otroka (Razigran uživaj dan) smo se ponovno vrnili na osnovno poslanstvo, s katerim ZPMS kot glas otroka opozarja odrasle, da morajo biti pravice otrok postavljene na prvo mesto. Pravica otrok pa je tudi pravica do brezskrbnega igranja, saj igra povezuje, spodbuja domišljijo, krepi telo, omogoča nova prijateljstva. Skratka, vrnili smo se k osnovnemu cilju ZPM – to je aktivno preživljanje prostega časa. Danes so starši pogosto preveč omejujoči, otrokom rečejo, celo pokažejo, kako naj kaj naredi, denimo, kako naj zloži kocke. A otrok še ne more gledati ne dojemati sveta okoli sebe skozi oči odrasle osebe, temveč ga je treba pustiti, da sam ustvari izdelek in pri tem uporabi vso domišljijo, ki jo premore. Tudi prehitro postavljanje na noge ni dobro, kajti otrok mora znati plezati, da se bo tedaj, ko bo padel, znal tudi pobrati.
 
Če na tem mestu vendarle izpostaviva še vaše delovanje na področju ljubiteljske kulture, ki jo gojite že od mladih let. Kaj vas najbolj vleče v te vode? Velja omeniti, da ste tudi predsednik Zveze kulturnih društev občine Krško.

Tako je, že v času šolanja na Osnovni šoli Adama Bohoriča v Brestanici sem začel igrati v gledališki skupini. Gledališče me je zasvojilo v tolikšni meri, da sem z igranjem v gledališki skupini KD Svoboda Brestanica nadaljeval tudi v času šolanja na srednji šoli in sem na odrskih deskah aktiven še danes. Poleg gledališča sem v srednji šoli postal tudi član MePZ Viva Brežice, v katerem prepevam že 29 let. Bil sem tudi ustanovni član in pevec pri Posavskem oktetu, v Mariboru sem pel pri zboru Cantikum in nekaj časa tudi pri tamkajšnjem Akademskem pevskem zboru Maribor. Najbolj me k udejstvovanju kot magnet vleče odziv občinstva, ne glede na to, ali sem v vlogi igralca ali pevca. Publika mi je in mi še vedno daje tisto energijo, da vztrajam in vselej najdem nove izzive za naprej. Kar pa se tiče moje predsedniške funkcije v ZKD Krško, sem bil najprej podpredsednik zveze, po odstopu predsednice pa sem zakopal lopato še v ta izziv. Vesel sem, da gradimo, povezujemo društva na področju kulture v naši občini, da so se razmere znotraj naše zveze toliko umirile, da lahko rečem, da sedaj delujemo v mirnih vodah.
 
Pa vendar, dan ima le 24 ur?

Nekako sem si uspel življenje organizirati tako, da spim najmanj šest ur, kar mi načeloma zadostuje, da se preostalim 18 ur posvečam raznolikim področjem. Ne glede na to, da se sedaj vsakodnevno vozim v službo v Ljubljano, se ne bom 'poljubljanil'. Rad imam svojo Brestanico, rad imam Krško, Posavje. In ne glede na zaposlitev nameravam tudi v prihodnje delovati kot  prostovoljec, saj to me od nekdaj gor drži in veseli.
 
Bojana Mavsar

Pogovor je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
 
Foto: Uroš Brezovšek
 
 
« Nazaj na seznam
»

ne spreglejte

07.05.2020 | Redakcija

Vesele praznike!

07.05.2020 | Redakcija

Mavzoleju povrnili sijaj

11.11.2020 | Redakcija

File postrvi z bučnimi semeni