Časopis za pokrajino Posavje
5.12.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

V pogovoru z Ani Nušo Masnik o življenju v domu nekoliko drugače …

Objavljeno: Sobota, 21.11.2020    Rubrika: NOVICE Redakcija
ani nusa masnik (3)

Ani Nuša Masnik (foto: arhiv PO)

Vse do konca meseca oktobra, ko so se v Domu starejših občanov Krško, v katerem biva 198 stanovalcev, soočili s prvo okužbo s covid-19, so uspešno kljubovali situaciji v širšem, a kar je pomembneje – v lokalnem prostoru, v katerem se je v navedenem obdobju število aktivnih okužb povzpelo že na prek 100.

»Po začetnem šoku smo hitro v svoje delo vnesli vse, česar smo se naučili,« pravi direktorica DSO Krško Ani Nuša Masnik, »in uspešno zajezili virus. A komaj smo zadihali z nekoliko polnejšimi pljuči, želeli izvesti celo prve sprejeme v dom, smo se srečali z novo okužbo. Ena izmed naših stanovalk je bila namreč napotena v bolnišnico, kjer so ji s hitrim testom ugotovili okužbo s koronavirusom. V dveh zaporednih dnevih, ki sta sledila, so stekla testiranja. Prvi dan odvzeti brisi pri 97 stanovalcih in zaposlenih so pokazali okužbo še pri 18 stanovalcih in štirih zaposlenih, medtem ko je bil drugi dan veliko bolj spodbuden, saj je bilo vseh 94 testov negativnih. Ne glede na to pa smo se dejansko srečali z realnostjo, da tudi naša vrata niso popolno zagotovilo, da bo virus ostal zunaj.«

Rdeča in siva cona

OVO1

Jure in Anica, ki danes delata v rdeči coni. Jure se je z današnjim dnem ponovno vrnil v DSO, saj je šel, kot temu pravijo, »za snaho« v Trubarjev dom v Loko pri Zidanem Mostu, kjer je primanjkovalo kadra. (foto: DSO)

Okužba pa naloži zaposlenim veliko organizacijskega dela, vloženega napora in odgovornosti, ki ostajajo širši javnosti nevidni. Takoj morajo namreč vzpostaviti t. i. rdečo cono, v katero namestijo okužene stanovalce, medtem ko morajo tiste stanovalce, ki so bili v stiku z njimi, če tudi bežnem, premestiti v t.i. sivo cono. V nadaljevanju nam je direktorica Masnikova tudi razložila, kaj dejansko ti dve coni v praksi pomenita: »Rdeča cona pomeni organizacijo prostora, kjer delajo zaposleni oblečeni v popolni zaščitni opremi: ko pridejo v svoji uniformi v rdečo cono, gredo najprej v čisti filter, kjer si oblečejo osebno varovalno opremo (OVO): zaščitni kombinezon, pokrivalo za lase, masko FFP2, zaščitna očala ali vizir, druge čevlje ter si nadenejo rokavice, ki jih je najbolje pritrditi s širokim lepilnim trakom. Tako zaščiteni delajo cel delovni čas, v tem času je to 13- oziroma 12-urno delo dnevno. Ko morajo na stranišče ali krajši počitek, morajo najprej v umazani filter, kjer si v pravilnem vrstnem redu in ob razkuževanju med vsako fazo slečejo OVO, se stuširajo ter oblečejo svežo uniformo. Takšni gredo zatem v sobo za počitek ali na malico, ali pa se takoj oblečejo nazaj v OVO in gredo v delovni proces. Delo v sivi coni je enako, le da zaposleni namesto kombinezonov uporabljajo zaščitne plašče, pri delu pa pri vsakem stanovalcu še predpasnik za enkratno uporabo. Pravilno nameščanje in še posebno slačenje OVO je zelo pomembno, saj le tako lahko ostajajo zaposleni zdravi.«

Zaščitna oprema hkrati pomeni za ustanovo tudi velik strošek, saj ta v dnevni izmeni znaša med 70 in 80 evrov na dan na vsakega zaposlenega, v sivi coni pa nekoliko manj. Vsa uporabljena oprema se zatem odloži med infektivne odpadke, katerih odvoz se obračunava po neprimerljivo višjih cenah v primerjavi z navadnimi odpadki, pojasnjuje Masnikova: »Zdravila, hrana in vse, kar potrebujejo v teh conah, se dostavlja po posebnem režimu do vrat rdeče oziroma sive cone, enako se v posebnih dvojnih vrečah odnašajo stvari ven. Pozorni moramo biti, da ne prihaja do križanja čistih in nečistih poti, zato vsaka pot po hodniku, stopnicah ali z dvigalom zahteva takojšnje razkuževanje tal, dvigal, kljuk….«

Skrb za zdravje in počutje stanovalcev

Največja skrb ob vsem tem ostajata skrb za zdravje ter počutje stanovalcev in zaposlenih. Ker tak način dela zahteva omejevanje socialnih stokov in so stanovalci v svojih sobah brez obiskov svojcev, se zaposleni še posebej trudijo, da jim dneve krajšajo z individualnim delom. Svojce so povabili, naj svojim najdražjim pišejo pisma, ki bi jim jih zaposleni prebrali, a na njihovo pobudo, iskreno pove Masnikova, ni bilo velikega odziva: »Zato so vlogo pošiljateljev prevzele kar naše animatorke in pisale pisma, ki so jih potem zaposleni brali stanovalcem. Res si vsi zaposleni prizadevamo, da skrbimo za stanovalce in drug za drugega. Zato nam je velikokrat hudo in občutimo krivico, ko se o nas piše, kot da nismo ljudje, pač pa plačanci, ki vstopamo v skrb za najdražje tedaj, ko drugi tega ne zmorejo več.

OVO2

Andreja in Natja iz sive cone (foto: DSO)

Dvoje naj poudarim na tem mestu: zaposleni, prav vsi, so srce vsega, kar se dogaja v domu in naš ponos! Naučili smo se med sabo sodelovati, si zaupati, pomagati in predvsem pri svoje strokovnem delu z glavo iskati pot od srca do srca. Na vseh nas je veliko breme odgovornosti in včasih kdo pozabi, da je naše zdravje odvisno od tega, kako se bodo obnašali ljudje okoli nas. Nenazadnje, tudi zaposleni imamo družine, tudi mi imamo doma življenje, ki pa smo se ga v večini odrekli, da bi na ta način zmanjšali tveganje vnosa virusa. Veliko mojih sodelavcev se je letos odreklo običajnemu dopustu na morju, ker so se bali tveganja ob prihodu nazaj.«

V situaciji, v kateri se nahajajo, so jim v neprecenljivo pomoč tudi sodelavci, ki sicer niso zaposleni v ustanovi: »Velika zahvala gre vodstvu Zdravstvenega doma Krško, ki je nam v podporo delo organiziralo tako, da nam je za naše potrebe že spomladi za »hišno« zdravnico, ki je vsak dan prisotna v domu, odstopilo Ingrid Kus Sotošek; da nam glavna sestra v ZD Barbara sporoča rezultate ob vseh nemogočih urah, kakor tudi zaposlenim na NMP, ki pazijo na nas, kot bi bili njihovi. Prav tako si ne predstavljam teh časov brez dr. Marte Košir iz NIJZ Novo mesto, pa zaposlenih v laboratorijih NLZOH Novo mesto ter vseh ostalih, ki nam pomagajo s strokovnimi nasveti in smernicami.

Spoštovani svojci, ostali občani, takšno je naše življenje v zadnjem času. Kljub vsemu trudu pa pridejo tudi dnevi, ko moramo sporočati slabe novice. In, verjamite, besede, s katerimi smo morali danes obveščati stanovalce in njihove svojce, da so njihovi ljubi zboleli in so okuženi, gredo težko z jezika. Nekateri so to sprejeli dobro, drugi slabše. Nekateri so nam priznali, da smo se dolgo držali ter da je vsak dan brez okužbe bil nagrada za trud, drugi so se jezili, nekateri celo obsojali. Vse poskušamo razumeti, saj je življenje v tem času življenje v novi dimenziji, ko tudi odzivi na novice niso enaki, kot so bili včasih. Skušamo ostati optimistični, v spomin si kličemo lepe spomine in se veselimo, da bo spet tako! Nagradimo se za malenkosti z malenkostjo: v kuhinji spečejo jabolčni zavitek, zraven prinesemo sok z veliko smetane, dobro kavo, kdor je zjutraj slabe volje, dobi nalogo, da pove prvo jutranjo šalo, kajti vse, kar pričara nasmeh in toplo misel - šteje!«

Zaradi vsega povedanega Masnikova pravi, da težko razume, kadar o zaposlenih v domovih pišejo in sodijo tisti, ki jih sploh ne poznajo: »Včasih nas ocenjuje tudi kdo, ki bi nas in naše delo po delovnem mestu, ki ga opravlja, moral poznati, pa nas ne in potem govori neumnosti. Nekateri pišejo o nas, pa niso še nikoli bili v naši hiši, kaj šele, da bi oblekli delovno obleko katerega izmed zaposlenih in v njej delali. Prebrala sem obtožbo, da je v domovih zrak tako slab, da se marsikje še vedno vonja dah že davno preminulih. Takšne besede so nespoštljive do nas in do tistih, ki jih več ni! Nekaj časa nazaj je bila za naš dom objavljena lažna objava, kako slabo ravnamo s stanovalci. V četrt ure je bila objava skoraj stokrat deljena, imela je veliko število všečkov ter mnogo komentarjev, med katerimi so izstopali takšni kot: »s krampi je treba nad zaposlene«. V imenu vseh sodelavcev sem bila zgrožena, zanikala sem vse. Vzela sem si čas in vse komentarje prebrala. Komentatorji, saj bi rekla ljudje, ampak, ali so res vredni te besede?, so bili podpisani z imenom in priimkom. In moram priznati, da mi je bilo v olajšanje, da nisem nikogar poznala in nihče izmed njih ni bil svojec katerega od naših stanovalcev.«

V pričakovanju dne, ko si bomo ponovno segli v roke ...

Direktorica DSO Krško Ani Nuša Masnik v zaključku najinega pogovora na daljavo še izpostavi, da si želi, da bi vsi, če ne že čutili, vsaj razmišljali dobronamerno: »Ne vemo, kako in ne kdaj se bo končalo to mračno obdobje, obremenjujoče za vse, pa vendar je potrebno verjeti v to, da se bo končalo! Kajti, kot pravi pregovor, upanje vidi tisto, kar je nevidno, čuti, kar se ne da otipati in doseže nemogoče! Tedaj si bomo ponovno segli v roke in videli, kako lepi nasmehi, ki jih sedaj pogrešamo, so se skrivali za maskami ...«

Bojana Mavsar
« Nazaj na seznam
»