Časopis za pokrajino Posavje
5.12.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Včasih niti pod razno nisem naredil več kot 36 posnetkov na dan

Objavljeno: Nedelja, 15.11.2020    Rubrika: NOVICE Redakcija
Ljubo Motore (36)

Ljubo Motore

V sončnem jesenskem popoldnevu se je v grajskem parku na sevniškem gradu odvijal pogovor s sevniškim fotografom Ljubom Motoretom, ki je zapisu skozi fotografski objektiv predan že od najzgodnejših otroških let. Danes so njegove fotografije pomemben vir raziskovanja sevniške preteklosti, zato jih najdemo tudi v mnogih knjižnih publikacijah.

Kdo vas je navdušil za fotografijo, kdaj in kje so se začela vaša prva fotografska raziskovanja?

Odkar pomnim, je fotoaparat in fotografija del moje življenjske zgodbe. S fotografiranjem sta se ukvarjala tako moj oče kot moja mati pa mamin brat in sestra; dedek, mamin oče, je celo imel 35-milimetrski filmski projektor in je vrtel filme. Spominjam se tudi fotoaparata lajka formata s tremi objektivi in svetlomerom, ki ga je kupila oče, a je bil več v mojih rokah kot v njegovih. Najbolj zanimivi so bili objektivi, eden je bil normalen, drugi širokotni, tretji je bil teleobjektiv in ta mi je bil najbolj všeč, ker je bil kot daljnogled in sem lahko z njim približal, karkoli sem želel. Pri starejših fotoaparatih, ki so bili navadni ’trotlziher’ aparati, so bile stalne težave in pogosto je bilo veliko posnetkov uničenih, a s tem novim fotoaparatom težav skoraj ni bilo, razen, če si se uštel pri razdalji. Kot osnovnošolec sem začel obiskovati fotografski krožek pri upokojenem učitelju Tončku Senici, ki ga je vodil v nekdanjem dvorcu na Radni, kjer je bila včasih šola. Pridobil sem še ogromno teorije o lečah, kompoziciji in tako naprej in lahko sem, ko sva z očetom hodila po hribih, tudi sam fotografiral.

Ko ste se začeli ukvarjati s fotografiranjem, so bili drugi časi – fotografij ni bilo veliko, bile so črnobele, razvijale so se v temnici …

Čisto prve fotografije, iz otroških let, so bile res črnobele, a sredi 60. let 20. stoletja so postali moderni barvni diapozitivi in ko sem kupil lasten fotoaparat, sem začel z njimi delati tudi sam. Največ sem jih posnel na planinskih pohodih, kamor sem vodil skupine, s katerimi smo se nato dobivali v Jurkovi koči na Lisci ter gledali diaprojekcije. Proti koncu 70. let ’diasi’ niso bili več moderni in prešel sem na črnobele filme. Nekaj časa sem jih dajal razvijati fotografom, potem sem nakupil vso opremo za temnico in začel razvijati filme ter delati slike sam doma v kopalnici. V 80. letih me je povabil k sodelovanju Vinko Šeško, s katerim sva hodila skupaj v hribe. Nabavil je opremo za barvno razvijanje filmov, diasov in negativov ter za barvno izdelavo slik. V njegovi temnici sva preživela marsikatero noč ter razvijala slike po barvnih postopkih, kjer si moral ves čas postopka vzdrževati temperaturo kemikalij točno na desetinko stopinje Celzija natančno. Če temperatura ni bila prava, si lahko uničil slike ali pa celo filme, tako da sva morala biti pri delu hudo zbrana. Bila je čudovita izkušnja in marsičesa sva se naučila.

Kaj menite o digitalni fotografiji, je spremenila naš odnos do fotografiranja, fotografije? Nekoč smo fotografije vlagali v albume, uokvirjali, danes jih imamo na ključku ali CD-ju in redko si vzamemo čas za ogled ...

Seveda je spremenila in to zelo. Nekateri priznani slovenski fotografi se niso želeli ukloniti digitalni fotografiji, vztrajali so na starem, klasičnem načinu, a s časom so vsi prišli na digitalno. Gre za to, da pridobiš na času. Na primer, diapozitive smo pošiljali v razvijanje na Dunaj in kasneje v Zagreb ter čakali štirinajst dni ali celo tri tedne, da smo jih dobili nazaj in videli, kaj smo naredili. Tudi če si delal doma, v domači temnici, si moral vložiti ogromno časa v razvijanje filma in potem v izdelavo slik. To je trajalo kar precej noči, včasih pa je to pomenilo tudi delo celo noč, še posebej, če sem dobil naročilo, da moram danes poslikati in jutri narediti slike. Z digitalno fotografijo je to popolnoma drugače – prvič takoj vidiš, če si dobro skadriral, ali si dobro nastavil vse parametre, in lahko hitro oziroma takoj popraviš, če kaj ni v redu. To je ena korist, druga je pri nadaljnji obdelavi v programih, kjer se lahko igraš z različnimi učinki na fotografiji. Vse postopke, ki smo jih včasih delali v temnici, sedaj delam skozi programe in vse gre hitreje, ampak – ker imam več časa, naredim več fotografij in imam spet več dela pri pregledovanju, shranjevanju … Včasih niti pod razno nisem naredil več kot 36 posnetkov na dan, če sem jih naredil več, je to moral biti zares en zelo pomemben dogodek. Danes ni noben problem na kakšni veliki prireditvi ali na zanimivem srečanju narediti tudi do tisoč posnetkov, ampak – potem pa gre spet lahko cela noč … Poleg tega fotografske posnetke shranjujem v več izvodih, vodim evidenco s krajem in datumom dogodka, kdo in kaj je njej in tako naprej. Takšna evidenca mi pride zelo prav pri iskanju fotografij.

Ste imeli morda kdaj priložnost v fotografski objektiv ’ujeti’ najbolj slavno Sevničanko Melanijo?

Težko rečem, če mi je uspelo ali ne, kajti obstaja možnost, da sem jo ujel v fotografski objektiv na kateri izmed osnovnošolskih prireditev. Pred časom sem celo razmišljal, da bi vse fotografije, ki se nanašajo na osnovno šolo, nesel k ravnateljici Mirjani Jelančič in jo prosil, če jih lahko pregleda ter pove, ali je morda na kateri izmed šolskih fotografij tudi Melanija. Modnih revij, ki jih je prirejala Jutranjka, in kjer je nastopala tudi mladoletna Melanija, se nisem udeleževal. Za fotografiranje so običajno najeli profesionalno fotografe, kar pa sam nikoli nisem bil, ves čas svoje aktivne delovne dobe sem bil zaposlen v javni upravi.

Za vami so samostojne in skupinske fotografske razstave v okviru fotosekcije Društva Trg Sevnica, ki jo vodite vse od nastanka leta 2007, a v zadnjih letih fotografije z veseljem objavljajte prek družbenega omrežja ’fejstbuk’, kot ga hudomušno imenujete, zakaj ste se odločili za to obliko posredovanja slikovnih sporočil?

To je oblika, preko katere lahko slike, ki jih narediš in s katerimi hočeš nekaj povedati, opozoriti ali spomniti, vidi čim več ljudi. Trenutno je to najhitrejši prenos slik do naslovnikov. Odzivi na objavljene fotografije so različni, včasih nastane tudi kakšna polemika, a se nanjo ne odzivam, ker če slučajno ’sprovociram’ kakšno polemiko, sem jo nehote, nenamerno. Opažam, da večina ljudi objav ne komentira, čeprav jih pogledajo, niti všečkajo ne, sem ugotovil iz pogovora s posamezniki, a vedno me razveseli, če sem s svojimi fotografijami komu polepšal dan.

Moram povedati, da me vse tole okoli ’fejsbuka’ spominja na omarico, ki sva jo imela s pokojnim sevniškim snemalcem in fotografom Francijem Pavkovičem v bližini občinske zgradbe v 70. letih preteklega stoletja. Omarica, približno pol metra široka in okoli 40 centimetrov visoka s steklom na sprednji strani, je bila pritrjena na stransko steno spodnjega starega gradu, v bližini glavnega vhoda na občinsko dvorišče. V omarici sva vsak teden ali pa vsakih 14 dni objavljala fotografije z različnih dogodkov in jim dodajala podnapise, tako kot v časopisu. Imela sva fotostenčas in to kar nekaj let. Ljudje so se radi ustavljali in pogledali fotografije. No, to je bil najin ’fejsbuk’.

Mnoge vaše fotografije, in tudi razglednice, so našle svoje mesto tudi v knjižnih publikacijah …

Zelo sem vesel, da imamo v Sevnici ljudi, ki zelo radi pišejo knjige, še sploh Oskar Zoran Zelič. Z njim sodelujeva že več kot dvajset let. Njegov največji doprinos k raziskovanju sevniške preteklosti je, da si je še kot mladenič vzel čas za pogovor s starejšimi ljudmi, ki so o Sevnici ogromno vedeli. Vse, kar je izvedel si je zapisal, dokumente in fotografije, če jih je morda dobil, pa je shranil, kar mu je prišlo prav, ko je začel s pisanjem knjig. Tako se je začelo tudi najino plodno sodelovanje in v arhivu imava okrog 10 tisoč starih fotografij, ki jih je Zoran večinoma pridobil od svojih informatorjev. Nabralo se jih je že skoraj 300. Moja naloga je fotografije digitalizirati in obdelati, da so primerne za objavo v knjigi. Sam namreč uživam v obdelovanju slik in v arhiviranju, ki sem ga uredil po darovalcih, vodim pa tudi digitalno evidenco. Doma hranim dve najstarejši fotografiji Sevnice, posneti pred letom 1887, kajti na obeh fotografijah ima Florjanova cerkev čebulasto streho, ki so jo leta 1887 pri obnovi spremenili v zvonasto in takšna je še danes. Doma imam tudi veliko kartografskega materiala in razne zgodovinske vire, kar je prav tako mogoče porabiti pri nastajanju knjig. Popisano imam tudi vso zgodovino Planinskega društva Lisca Sevnica. Sem namreč neke vrste kronist planinskega društva in za leto 2002, ko je bila 100-letnica Jurkove koče, sem bil nekaj let pred tem naprošen, da skušam dobiti čim več gradiva. Nekaj ga je imel zbranega že oče, ki ga je zbral ob odprtju druge Jurkove koče na Lisci leta 1972. Hranim tudi okoli 750 digitalno obdelanih razglednic iz celotne sevniške občine. Naj še povem, da je največji izziv pri fotografijah in starih razglednicah odkriti njihov nastanek. Razglednica ima običajno na zadnji strani žig, kdaj in od kod je bila odposlana, a podatka, kdaj in kdo jo je naredil, nima. Redke so razglednice, na katere je tiskar natisnil leto njenega nastanka in tako je tudi s starimi fotografijami, tako da so potrebne skoraj forenzične raziskave za določitev časa nastanka. Vsekakor je bogastvo knjig čim bolj bogat slikoven material in tega je veliko zbranega, obdelanega in tudi objavljenega v različnih knjižnih publikacijah, a če bi naštel vse naslove, bi to vzelo preveč časa in prostora.

S svojimi fotografijami in razglednicami ohranjate spomine na bogato sevniško preteklost, kako pa se sami spominjate odraščanja v kraju ob Savi?

Moje korenine so v hiši pod Svetim Rokom, ki je danes dom družine Vintar. V njej je bil rojen moj oče Lojze in reklo se je pri Motoretovih. Ko se je oče poročil in ustvaril družino, se je preselil malce nižje, v novo nastajajoče naselje v bližini Kopitarne, kjer sta starša čez nekaj let, naveličane podnajemniškega življenja, postavila družinsko hišo. Danes se ulica imenuje Prvomajska, v mojih časih je bila to Poljska pot s hišno številko 28. Naselju, ki je bilo pred šestimi desetletji še v nastajanju, smo rekli Novi London, a od kod ime, nimam pojma. Naš igralni poligon sta bila travnik in bližnji gozd, v katerem smo preživeli vse proste minute, tudi tiste, ko bi se morali učiti. Bili smo tarzani, kavboji in indijanci, plezali in skakali smo z drevesa na drevo, delali hiške in še marsikaj. Uprizarjali smo tudi bitke s palicami z otroki iz bližnjega blokovskega naselja, in sicer na Gavgah, kot smo imenovali območje na današnjih Hrastih. Ob zaključku osnovne šole me je oče začel voditi v hribe in takrat sem postal član sevniškega planinskega društva. V tistem času je bila odprta Zasavska planinska pot, ki je potekala od Kumrovca do Kuma. Z očetom, ki je postal aktiven pri planinskem društvu, sva jo začela raziskovati. Na pot sva se odpravila v soboto popoldan, ker so bile takrat sobote še delovne, ali pa v nedeljo. Običajno sva se z vlakom nekam zapeljala in potem hodila, včasih sva tudi kje prespala s sobote na nedeljo. No, tako sem postal planinec in planinstvu sem zvest še danes.

Če se še malo sprehodiva skozi preteklost, sedanjosti in prihodnost, vam je všeč dosedanji razvoj občinskega središča, so mogoče še kakšne izboljšave?

Rad povem, da sem že celo svoje življenje Sevničan oziroma napol Šmarčan in napol Sevničan, ker je bilo naselje, kjer sem odraščal, nekje vmes. Danes na nekdanje delavsko predmestje spominja samo napis Šmarje na avtobusnem postajališču. Vesel sem, da živim v Sevnici, a na področju urbanizma so bile narejene mnoge napake, premalo pozornosti se je namenjalo urejanju sosesk, predvsem z dostopi in s parkirnimi prostori. Krivda za takšno stanje je v takratnem sevniškem urbanizmu, ki ni znal videti v prihodnost, da bo enkrat prišlo tudi pri nas do porasta avtomobilov, ki so bili v desetletju ali dveh po vojni še zelo redki. V tistem času je bila tudi priložnost za gradnjo parkirne hiše, ki bi rešila marsikatero današnjo težavo glede parkirnih prostorov. Vedeti moramo še to, da se je tudi zelo veliko zidalo, a velikokrat mimo sprejetega prostorskega načrta, tako da se danes skušajo popravljati stare napake – tudi z rušenjem starih hiš. Mislim, da bi Sevnica potrebovala svojega mestnega urbanista za kvalitetno načrtovanje gradenj. Prednost Sevnice in celotne občine je narava, zelene in gozdne površine, ki jih moramo ohraniti.

Smilja Radi

Pogovor je bil objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 12. novembra.

#povezujemoposavje

 
« Nazaj na seznam
»

ne spreglejte

29.10.2020 | Redakcija

Postrv po babičinem receptu

17.12.2019 | Redakcija

Vesele praznike!

05.05.2020 | Redakcija

Žganje je imelo boljši okus