Za trajno rodovitnost mora biti zemlja zdrava

Zelo dejavno upokojeno zobotehnico Majdo Hriberšek je pot pred pol stoletja iz Zasavja pripeljala v Posavje, kjer kot ustanovna članica Društva za biodinamično gospodarjenje Ajda Posavje med drugim pripravlja ter izvaja predavanja in delavnice o osnovah biodinamičnega kmetovanja. Nekaj časa je bila aktivna v folklorni skupini Spomin, ki jo je več kot deset let tudi vodila. Na osrednji slovesnosti ob sevniškem občinskem prazniku je prejela srebrno plaketo za prispevek k ohranjanju rodovitne zemlje.

Vsaka zgodba ima svoj začetek, zato se ustaviva v času vašega odraščanja in šolanja, česa se najraje spominjate?

Odraščala sem v Hrastniku, v petčlanski družini. V soseščini sta živeli še dve družini z otroki podobne starosti, zato smo se veliko družili. Na prostem smo bili cele dneve, vse do večera. V jesenskem času smo otroci pomagali pobirati jabolka pri sosedu, ki je imel velik sadovnjak, in tudi pri prešanju sočnih sadežev smo radi sodelovali, ker nam je bilo to opravilo zelo zanimivo. Bila sem radoveden otrok in ogromno sem tudi brala. Poleg osnovne šole sem obiskovala še glasbeno šolo in tako imam opravljeno tudi nižjo glasbeno šolo. Moja najljubša predmeta sta bila fizika in matematika, a ko sem tehtala, ali naj se vpišem na gimnazijo v Trbovljah, sem se po nasvetu sorodnice, ki je bila zaposlena v zdravstvu, odločila za srednjo zobotehnično šolo v Ljubljani. Uspešno opravljenemu sprejemnemu izpitu je sledilo štiriletno izobraževanje, ki je bilo zahtevno – poleg rednega dopoldanskega pouka smo imeli v popoldanskem času še prakso, ki ji je bil namenjen tudi sobotni dopoldanski čas. Med tednom sem bivala v dijaškem domu in še vedno se rada spominjam nedeljskih plesov, na katerih smo se družili, ko smo se vrnili vsak iz svojega domačega kraja. Nekaj časa sem obiskovala tudi plesno šola mojstra Jenka. Leta 1970 sem maturirala in začela z iskanjem zaposlitve. Za obdobje štirih mesecev sem se kot zobotehnica zaposlila v ambulanti Steklarne Hrastnik, nato sem se javila na razpis sevniškega zdravstvenega doma in postala del kolektiva, zadnjih petnajst let pred upokojitvijo sem kot samostojni podjetnik delala v laboratoriju zdravstvene postaje v Krmelju. V Sevnici sem si ustvarila tudi dom in družino in danes kot upokojenka ter babica dvema vnukoma in vnukinji skušam udejaniti še katerega izmed načrtov.

Po upokojitvi ste se za nekaj časa posvetili plesu in leta 2006 prevzeli vodenje folklorne skupine Društva upokojencev Razbor, ki se je kasneje preimenovala v FS Spomin DU Sevnica; kje ste dobili navdih, kdo vas je učil slovenskih narodnih plesov, na podlagi česa ste se odločili, v katerih oblačilih boste plesali?

Omenjeno leto je bilo prelomno, takrat sem se upokojila in sprejela sem vodenje folklorne skupine Društva upokojencev Razbor, ki je nastala leta 2002 na pobudo Petra Simončiča in je vadila v prostorih večnamenskega doma na Razborju. V skupini sem bila pred tem plesalka, znanja o vodenju nisem imela, zato sem se takoj odločila za dodatno izobraževanje in začela sem z obiskovanjem seminarjev v organizaciji Javnega sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije. Ob tem se dobila veliko znanja tako o ljudskih plesih kot oblačilni kulturi in ljudskem petju. Idejno zasnovo za plesna oblačila je v svoji seminarski nalogi, pri kateri je sodelovala tudi etnologinja dr. Marija Makarovič, dal Peter, tako da še danes plešemo v oblačilih, ki so značilna za kraje pod Lisco. Za sestavo posameznih plesnih koreografij mi je bila v veliko pomoč tudi knjiga, ki vsebuje opise plesnih korakov in gibov. Običajno smo se v folklorni skupini vsako leto naučili eno koreografijo, sestavljeno iz več plesov in pesmi. V času mojega vodenja folklorne skupine smo začeli vaditi plese v Sevnici, kar je ustrezalo večini plesalk in plesalcev. Prišlo je tudi do spremembe imena, saj smo bili skoraj vsi člani Društva upokojencev Sevnica in tako smo se preimenovali v Folklorno skupino Spomin, ki je pod tem imenom še vedno zelo dejavna, le sama nisem več njena članica, vodenje pa je prevzela mlajša kolegica Jasna Pinoza, ki je vnesla v skupino še malo mladostnega žara.

Kdaj in zakaj ste se začeli posvečati biodinamičnemu kmetovanju oziroma vrtnarjenju?

V odrasli dobi so me začenjale zanimati mejne znanosti, saj sem čutila, da je še nekaj več, ne samo tisto, kar lahko vidimo, in to so energije, ki so del biodinamike. Z biodinamičnim pridelovanjem hrane sem se seznanila že konec 90. let preteklega stoletja, vendar se temu takrat še nisem posvečala, a ko sem imela kasneje težave z zdravjem, zaradi česar sem morala prilagoditi tudi prehrano, sem ugotovila, da bi bila morda ta oblika vrtnarjenja dobra zame. Ugotovila sem, da zdravje izvira iz zdrave hrane, ta pa lahko zraste samo v zdravi in živi zemlji. Samo v takšni zemlji, ki ima mikroorganizme, kot so na primer bakterije, glive in alge, ki so v tleh prisotni v tankem sloju, lahko rastline optimalno zrastejo, saj med drugim koreninam dostavljajo hranilne snovi. Med drugim so pomembni tudi deževniki, ki jih najdemo v zdravi zemlji, medtem ko jih je na površinah z intenzivnim pridelovanjem malo ali pa jih sploh ni. Za to je kriva predvsem raba pesticidov in mineralnih gnojil, ki jih uničujejo, zato v biodinamiki za ohranjanje zdrave in žive zemlje uporabljamo samo naravne pripravke, s katerimi gnojimo in škropimo rastline. Ne kupujemo nobenih škropiv, pesticidov in podobno, vse izdelamo sami – skozi posebne postopke iz rastlin, ki jih dajemo v živalske ovojnice in jih tudi zakopavamo. Poleg tega uporabljamo še vse sile, ki prihajajo iz vesolja, kozmosa na Zemljo in so bistvenega pomena za vitalnost ter reproduktivne sposobnosti rastline.

Biodinamika ni materialističen pogled na naravo, ki smo ga razvili v zadnjih stotih letih, biodinamika ohranja ravnovesje v naravi, je stik z zemljo, usklajenost s trajnostjo in zaokroženostjo gospodarjenja, usmerjenega v samozadostno oskrbo. Hrana, pridelana na konvencionalen način, je prazna, naša hrana pa je polna vsega, kar človeka hrani in nahrani. Nas ne hranijo snovi, ampak energije, ki so v teh snoveh.

Biodinamična metoda poleg ekološkega kmetovanja upošteva tudi zakonitosti našega osončja, naravnega gibanja Zemlje in letnih časov, mar ne?

S to metodo sem spoznala, da je v naravi vse, kar potrebujemo za vzgojo rastlin; potrebno je samo znanja, ki so jih imeli že naši predniki, osvojiti in jih nadgraditi z novimi spoznanji. Biodinamika je zanimiva, ker poleg čisto praktičnih znanj odpira širok in neznan svet energij, ki jih odkrivamo ob delu z rastlinami. Na Žigrskem Vrhu, kjer sem v novem tisočletju zaživela s partnerjem, so bili idealni pogoji za organiziranje praktičnih delavnic ter predavanj, kajti vedeti moramo, da življenje na Zemlji izvira iz Kozmosa in nanj imajo poleg Sonca vpliv tudi planeti ter ozvezdja našega osončja. Ti vplivi, ki stalno pritekajo na našo Zemljo v ritmih, imajo štiri različne kvalitete in vsaka vpliva na določen del rastline: ena na razvoj listov, druga na razvoj korenin, tretja na razvoj cveta in četrta na plod. To se ritmično ponavlja in na ta način se je ugotovilo, da vse v vesolju deluje po nekakšnih ritmih in ti ritmi so življenjske sile. Če opazujemo sebe, hitro ugotovimo, da je dihanje ritem, srčni utrip je prav tako ritem in tako naprej. Ritem je povezan z življenjem in iz tega izvira osnova biodinamike. Njen utemeljitelj je Rudolf Steiner, ki je pred stoletjem na Poljskem organiziral poljedeljske tečaje, saj so se kmetje spopadali s pešajočim zdravjem zemlje, zmanjševanjem količine pridelkov in naraščanjem bolezni. Steiner je menil, da lahko le zdrava zemlja daje zdrave rastline. Zemljo, ki ji usihajo življenjske moči, pa je mogoče okrepiti z upoštevanjem ne le vplivov zemeljskih, temveč tudi kozmičnih interakcij in ritmov. Kmetom je priporočil uporabo posebnih pripravkov in ravnanje po kozmičnih ritmih od setve do spravila pridelkov. Kmetje, ki obdelujejo zemljo po biodinamični metodi, tudi ne orjejo globoko, samo rahljajo in zračijo zemljo do 15 centimetrov v globino, da ne uničujejo organizmov v zemlji. Če zemljo pregloboko zaorjemo, povzročimo, da se gornja plast, v kateri so določeni organizmi, ki potrebujejo zrak, potisnjeni pregloboko v zemljo ne bodo preživeli, tako kot ne bodo tisti, ki smo jih s preglobokim obračanjem zemlje spravili na površje, saj niso vajeni svetlobe. S takšnim ravnanjem smo uničili vse organizme, ki se nahajajo v določenih plasteh zemlje z določeno nalogo. S tem smo uničili zemljo, ni več živa. Steinerjevim nasvetom glede biodinamike je sledila Maria Thun, ki je z natančnim opazovanjem in zapisovanjem prišla do številnih ugotovitev ter jih tudi znanstveno utemeljila. Njen setveni priročnik je temeljno vodilo vsakega biodinamičnega kmetovalca, kajti rastline, pridelane na konvencionalen način, silimo, da hitro zrastejo. To ni naravno: silimo jih, da so nenaravno visoke, nenaravno hitro zrastejo in nenaravno veliko jih je. Če rastlina vse svoje sile in energije uporabi le za rast, potem nima kvalitet, ki človeka zares hranijo.

Razumevanje kozmičnih ritmov, na katerih temelji setveni koledar Marije Thun, zveni zapleteno, a verjetno v praksi ni tako.

Setveni priročnik Marije Thun nam pomaga pri ohranjanju ekološkega ravnotežja, plodnosti tal ter zdravja rastlin, živali in človeka. V biodinamičnem setvenem koledarju so podatki o primernem času za delo z rastlinami na voljo za vsak dan posebej, kajti obstajajo dnevi, ko ni priporočeno delo z nobenimi rastlinami, in sicer je to v času mrkov in prekrivanja planetov. Setvenega priročnika se držimo predvsem pri setvi, kajti ta ima največji vpliv na razvoj rastline.

Osnova vsakega kmetovanja so semena, brez katerih ne bi bilo sadov, na kakšen način jih pridobivate in ohranjate?

Vedeti moramo, da brez semen ni hrane, zato je treba avtohtona semena varovati in z njimi lepo ravnati. Semena so naš zaklad, dediščina človeštva in naša prihodnost; so temelj prehranske samooskrbe ter s tem tudi prehranske neodvisnosti od tujih držav in multinacionalk. Naši predniki so vedno poskrbeli za lastna semena sami in jih včasih izmenjevali s sosedi, a v sodobni družbi se je to izgubilo, vendar se miselnost o lastnih semenih vrača nazaj. Zbiranje semen poteka vse od zgodnje pomladi, ko semenijo prve rastlinske vrste, pa vse do jeseni, ko semenijo zadnje. Čas pri pobiranju semen je zelo pomemben, saj jim tako znatno povečamo skladiščne sposobnosti. Včasih je veljajo, da je treba semena shraniti za vsaj dve leti sejanja, saj se nikoli ne ve, kakšna bo prihodnja letina in če se bo iz semen sploh dalo kaj pridelati.

Društvo za biodinamično gospodarjenje Ajda Posavje vsako leto organizira izmenjavo kakovostnih avtohtonih semen starih sort, obstaja pa tudi banka semen, zakaj je to pomembno?

V okviru našega društva deluje pod vodstvom Jožice Keber skupina za semena in na njihovo pobudo poteka tudi izmenjava doma pridelanih semen za vrtove in njive. Na mojo pobudo pa bo kmalu mogoča izmenjava semen tudi v Knjižnici Sevnica, kjer bo mogoče vzeti vrečko domačega semena, a v jeseni bo treba nekaj tega semena prinesti nazaj, ker se bo vse beležilo v računalniku. Jožica ima tudi krasno banko semen za članice in člane našega društva, veliko pa si jih tudi sami pripravimo in si jih potem izmenjujemo med seboj. Naj še povem, da je v današnjem času nepredstavljivo, da velike korporacije delajo genske modifikacije, spremembe, preoblikovanja in prilagoditve semen, kar ni v skladu z naravo, naravnim razvojem. Kako bo to vplivalo na naravo, na rastline, predvsem pa na človeka, ne vemo, zato se je treba posvetiti ohranjanju avtohtonih semenskih vrst. Sama si pridelam zelo veliko semen, ker tako vem, kaj jem, rada pa jem zdravo.

Ali ima Posavje pogoje za biodinamično kmetovanje, bi lahko postalo v celoti samooskrbno?

Ne samo Posavje, celotna Slovenija je idealna za biodinamično kmetovanje. S štirimi ali petimi hektarji pridelave zelenjave lahko kmet preživi sebe in družino, samo v glavi je treba spremeniti miselnost. Trenutno je v Sloveniji 30 kmetov, ki se ukvarjajo z biodinamičnim kmetovanjem in imajo certifikat Demeter. Ponosni smo, da jih je med njimi šest, ki so člani Društva Ajda Posavje. Veliko zaslug za to ima predsednik našega društva Zvone Černelič, ki iz lastne prakse lahko pove, da je mogoče kmetovati na omenjen način. Brez kakršnega koli umetnega gnojila je mogoče pridelati zdrave, okusne in užitne pridelke. V sodobnem svetu postaja vse bolj pomembno, da se kmet ne ukvarja s količino pridelave, temveč s kakovostjo, ker z njo pride tudi primerna cena tako sadja kot zelenjave in mesa ter s tem tudi samooskrba.

Slovenija in z njo Posavje bi lahko postala biodinamični vrt Evrope. S tem bi ohranili zeleno in naravno, kar tako z veseljem tržimo v turizmu, in k nam bi prihajali ljudje s celega sveta, ker bi bila naša zemlja trajno rodovitna. Narava je živ organizem, je kot življenje, ki mu je treba zagotoviti pogoje, da lahko živi. Vedeti moramo, da narava ne potrebuje ljudi, temveč ljudje potrebujemo naravo.

Za prispevek k ohranjanju zdrave in rodovitne zemlje ste ob sevniškem občinskem prazniku prejeli srebrno priznanje, kaj vam to pomeni?

Vsako priznanje pomeni, da sta dobro delo in trud opažena, kar me veseli. To tudi pomeni, da moja prizadevanja niso zaman in se število posameznikov, ki so izbrali pot sozvočja z naravnimi in kozmičnimi ritmi ter energijami, povečuje. Vse več ljudi se zaveda, kako pomembno je ohraniti zemljo trajno rodovitno in zame je to spodbuda ter obveza, da bom še z večjim veseljem in žarom predajala znanje ter izkušnje tako članicam in članom v društvu kot širši skupnosti preko delavnic, predavanj, tečajev in strokovnih ekskurzij ter skrbela za neposredno izmenjavo semen in sadik iz biološke ali ekološke pridelave. Prepričana sem, da je naša dolžnost, da vsak od nas stori vse, kar je v njegovi moči, da bodo tudi naši otroci in vnuki še lahko pridelovali ter jedli zdravo hrano.

Smilja Radi

Pogovor je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 25. novembra 2021.

#povezujemoposavje