Časopis za pokrajino Posavje
18.08.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Jaroslav Kovačič, triatlonec: Predaleč gre, ko škoduje zdravju

Objavljeno: Petek, 17.05.2019    Rubrika: Ostali športi Redakcija
Jaroslav Kovačič (6)

Jaroslav Kovačič

Najvidnejše ime krškega športa je v tem trenutku zagotovo 34-letni triatlonec Jaroslav Kovačič, ki je z bronasto medaljo na nedavnem svetovnem prvenstvu v dolgem triatlonu potrdil mesto v svetovni triatlonski eliti. Potem ko je pri 19 letih zaključil plavalno kariero, se je med študijem začel ukvarjati s triatlonom, v katerem se je postopoma prebil v vrh ne le v slovenskem, ampak tudi v svetovnem merilu.

Od tekme v Pontevedri je minilo nekaj dni, so se vtisi po tem velikem uspehu že kaj umirili in očistili?

Zaradi dolgega in napornega potovanja domov se nisem še popolnoma umiril. Iz Pontevedre smo se že dan po tekmi selili v Porto, tako da sem tri dni bolj kot ne samo potoval in me še ni povsem 'zadelo', kaj sem dosegel. Verjetno bo zdaj počasi prihajalo za mano, vendar veliko časa za proslavljanje ni. Že čez manj kot 14 dni grem spet na pot proti Lanzaroteju, spet v Španiji, kjer bo kvalifikacijska tekma za uvrstitev na oktobrski ironman triatlon na Havajih. Morda bo več časa po koncu sezone, ko se bomo ozrli nazaj, analizirali tekme in se malo več poveselili.

Kot si poudaril na sprejemu, je bil to zate precej nepričakovan uspeh, kajne?

Moj primarni cilj je bila potrditev kategorizacije mednarodnega razreda, za kar mi je zadoščala uvrstitev do osmega mesta. Vedel sem, da bom blizu. Opazil sem, da je na štartni listi veliko dobrih plavalcev, malo manj dobrih kolesarjev in tudi veliko hitrih tekačev na krajše razdalje. Svojo priložnost sem videl v tem, da ne grem v neposreden boj z njimi, ampak da grem v svojo dirko, da sem na kolesarskem delu nekje blizu najboljših in da računam na to, da pridem v zadnji tretjini teka iz ozadja v boj za vrh. Točno tako se je zgodilo in mislim, da sem svoj načrt do potankosti izpolnil, drugi pa so morda pregoreli v preveliki želji.

Že kmalu, 25. maja, imaš v španskem Lanzaroteju kvalifikacijsko tekmo za uvrstitev na sloviti havajski ironman kjer šteje samo zmaga, kajne?

Tako je. Trasa je zelo podobna kot v Pontevedri, na kolesu je 2500 višincev, tako da računam, da se bo tukaj naredila selekcija, nato pa bo treba maraton odteči v času 2:45 do 2:50, če bom želel zmagati. Sistem je takšen, da lahko daš 'jokerja' le na eno tekmo in se tam poskušaš kvalificirati. Če zmagam, dobim t. i. slot oz. vstopnico za Havaje, verjamem, da mi lahko uspe. Na Havajih sem si zadal cilj priti med najboljših deset, kar je po mojem mnenju realno. Vem, kje sem in kje so moje zmogljivosti in se znam zelo dobro tempirati. Na tekmi je vse možno, zlasti na tako dolgih preizkušnjah.

Ko sva se pogovarjala pred nekaj leti, si tekmoval še v olimpijskem triatlonu in se želel uvrstiti na olimpijske igre. Kdaj in zakaj se je potem zgodil ta preskok na dolge triatlone?

Predvsem zato, ker realno v olimpijskem triatlonu nisem imel možnosti. Ti fantje pretečejo 10 km v 28 minutah, jaz pa v dobrih 32 minutah, kar me porine izven tega kroga. Tako sem iskal priložnost v daljših, t. i. ironman preizkušnjah, ki so v našem športu zelo cenjene, ne glede na to, da to ni olimpijska disciplina. Tudi profesionalizem je tukaj večji, v ospredju so profesionalne ekipe, kot v kolesarstvu, in ne toliko nacionalne reprezentance.

Kaj je bilo odločilno, da si v tem preskoku uspel? Precej poudarjaš pomen prehrane s poudarkom na maščobah.

Največji problem pri daljših tekmah so zaloge energije, ker pride v telesu v določenem trenutku do pomanjkanja ogljikovih hidratov. Preklop med tem, ko zmanjka glikogena, in 'kurjenjem' maščob mora biti čim bolj gladek, razlika mora biti čim manjša, zadnji dve leti in pol se zelo posvečam temu. Laboratorijske raziskave kažejo, da se pri tem še vedno izboljšujem, da se pragovi, ki so v tem športu zelo pomembni, dvigujejo, in da je razlika med pragom in maksimalno hitrostjo teka čedalje manjša.

Kako potekajo triatlonski treningi, kako ocenjuješ pogoje in kaj morda pogrešaš?

Glede na to, da treniram za osemurno tekmovanje, treniram relativno malo, nekje 25 ur na teden, redkokdaj 30 ur na teden. Gre pa res za zelo intenzivne treninge, praktično noben trening v tednu ni brez cilja, vedno imam bodisi pri plavanju bodisi pri kolesu bodisi pri teku strogo strukturirano sestavo treninga – toliko ogrevanja, toliko intervalov, toliko ohlajanja. V količini imam še nekaj rezerve za napredek, če pa bi imel ekipo, s katero bi treniral, bi najbrž tudi dosegal boljše čase na treningih in posledično na tekmah. Tedensko imam približno 15 km plavanja, med 400 in 500 km kolesarjenja ter med 60 in 80 km teka. Za kolesarjenje imam kar srečo, lokalne ceste proti Novemu mestu ali proti Bizeljskemu niso zelo prometne in so zato dokaj varne, za tek je dovolj cest na ravnini Krškega polja ali na bližnjih hribih, kadar potrebujem klance. Težava je morda le pozimi, če zapade sneg, pa tudi to se da premostiti z vadbo na trenažerjih. Za plavanje pa je večja težava pozimi, ker ni bazena, kar rešujem na razne načine v okoliških in hrvaških toplicah. Poleti je bolje, ker imamo bazen v Brestanici, koristim pa tudi okoliške 'šoder jame'. Ni pa to optimalno, ker bi moral biti kot bivši plavalec čisto v ospredju ali morda pobegniti glavnini, pa žal ni tako.

Na nedavnem sprejemu športnikov lanskega leta si poudaril, da je triatlon pravzaprav način življenja. Kaj si s tem mislil?

Prej sem bil plavalec in če primerjam takratno športno življenje s sedanjim, se je pri plavanju s treningom šport zaključil, pri triatlonu pa je vse podrejeno športu – razmišljanje, prehrana, vsakdanja opravila … To je res način življenja, ampak profesionalizem zahteva svoje žrtve – to, kar delamo profesionalci, ni vedno povsem zdravo, za rekreacijo pa je triatlon res zdrav šport, ki bi ga priporočal vsem.

Že nekaj časa imaš profesionalni status, kako si zagotavljaš eksistenco?

Zagotavljam si jo s pomočjo nagrad, ki jih dobivam z uspešnimi nastopi. So dokaj visoke, če jih primerjam z olimpijskim triatlonom, kjer jih praktično ni, si pa v sistemih, ki ti omogočajo financiranje z nacionalnega nivoju. Tukaj pač dobiš, kolikor si dober na tekmi. Zdaj se mi odpirajo tudi vrata do nekaterih sponzorjev. To je v našem okolju sicer težko, saj triatlon v Sloveniji, kljub dobrim rezultatom, ni posebej dobro razvit. Na državnem nivoju je bilo pred časom 600 licenciranih triatloncev, od cici triatloncev do najstarejših, to pa ni bazen ljudi, ki bi privabljal sponzorje, tu imamo težavo. Če nas primerjam z Nemčijo, je bil lani triatlonec Patrick Lange, ki je zmagal na Havajih, športnik leta, tam so zelo cenjeni, pri nas pa se to nekako ne prime.

Tudi medijske pozornosti na nacionalnem nivoju ne dobite veliko …

Ne, ni pravega odziva. To je najbrž povezano tudi s tem, kako močna je nacionalna panožna zveza.

V okviru Športnega društva Posavje imate kar močno bazo rekreativnih triatloncev, kajne?

Na nivoju starostnih skupin smo kar dobro pozicionirani v slovenskem prostoru, imamo tudi dva mlada fanta, brata Močnik, ki imata perspektivo v olimpijskem triatlonu, seveda pa prav tako kot jaz nimata podpore skupine. Kdor koli se začne v tem prostoru ukvarjati s triatlonom, je uspešen. Lažje pridejo v ospredje tisti, ki so nekoč plavali, teh pa je bilo v preteklosti v Krškem kar precej, in če natrenirajo še kolesarstvo in tek, so takoj lahko konkurenčni v svoji starostni skupini.

Torej je ta šport primeren tudi za rekreativce?

Vsekakor. V našem prostoru je ogromno rekreativnih kolesarjev, veliko je tudi tekačev in če poleg tega kdo vsaj občasno še plava, je tako rekoč že triatlonec. Mislim, da ni triatlonec samo tisti, ki hodi na tekme, ampak vsak, ki se s ukvarja s temi tremi športi.

Kaj pa meniš o preizkušanju svojih mej pri rekreativnih športnikih, gre to včasih že predaleč?

Predaleč gre takrat, ko škoduje zdravju. Treningi so kot neke vrste droga, tega se nikoli ne nasitiš, problem je le, če vzameš 'overdose' in se ti poruši hormonsko ravnovesje ali pride do hudih poškodb. Če telo dobro služi, če imaš motivacijo, če to ne vpliva na osebno življenje, pravim le, da delaj tisto, kar te veseli.

Zaradi triatlona si prepotoval že kar lep del sveta, nekaj časa si preživel tudi v Belgiji in na Novi Zelandiji. V čem vidiš prednosti življenja v Sloveniji?

Doma je itak najlepše. Vedno gledam s stališča, kje in kako bi lahko treniral. Nova Zelandija me s tega vidika ni navdušila, ker so tam zelo slabi pogoji za kolesarjenje, me je pa zelo navdušila recimo Španija, kje dajejo zelo veliko poudarka rekreaciji, imajo veliko tovrstne infrastrukture, res so zelo športen narod, imajo tudi veliko podporo javnosti in navijačev. Naše okolje je s tega stališča super, tukaj točno vem, kam moram iti, da optimalno izpeljem trening, drugje pa rabim teden dni, da spoznam razmere in možnosti.

Tukaj si si ustvaril družino in ostajaš v tem okolju. Kako doživljaš razvoj Posavja, ne le na športnem, ampak tudi na širšem družbenem področju?

V športnem smislu se dobro razvijamo, tako na področju infrastrukture kot osveščenosti. Upam, da se bo v Krškem kmalu zgradil bazen, pa bo še boljše. Tukaj bi lahko iskali priložnosti na področju trenažnih centrov, saj jih v Sloveniji ni in mislim, da bi se Posavje lahko uveljavilo kot olimpijski trenažni center za različne športe. Tudi na ostalih področjih vidim, da se ves čas nekaj gradi in dogaja. Z družino precej hodimo na prireditve za otroke, kjer je veliko ponudbe, pa marsikdaj ni veliko udeležbe.

Morda še ta zanimivost: po mami imaš korenine v znani družini Štoviček, kajne?

Ja, kipar Vladimir Štoviček je bil mamin stric. Ime sem vsekakor dobil po tej Štovičkovi, češki liniji, umetniškega talenta pa nisem podedoval (smeh). Nagnjenost k športu sem podedoval po očetu, ki je bil rokometaš in nogometaš.

Boš tudi hčerko usmeril v šport?

Do neke mere, upam, da bo športno aktivna za zdravje in veselje, ne želim pa si, da bi šla v vrhunski šport, ki ima na ženske drugačen vpliv kot na moške.

Peter Pavlovič

Pogovor je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.
 
« Nazaj na seznam
»