​Arheološko najdišče Neviodunum – neizkoriščen potencial Krškega (polja)

V gasilskem domu na Drnovem je v petek zvečer potekala predstavitev zanimivosti in pomena arheološkega najdišča Neviodunum. Dogodek je potekal v organizaciji KS Krško polje in Mestne občine Krško v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine, OE Novo mesto, Posavskim muzejem Brežice in Arheološkim inštitutom ZRC SAZU. 

Kot je pojasnil predsednik domače KS Peter Račič, so predstavitev pripravili z namenom, da med krajankami in krajani obudijo znanje in zavedanje o pomenu arheološkega najdišča, saj želijo obnoviti in urediti tamkajšnji arheološki park, ki je že v precej slabem stanju, »da bo več vidnega in da bomo lahko več pokazali turistom, šolam in vsem, ki jih zanima arheološka dediščina«. Pogoj za ureditev je predvsem ureditev lastništva tega območja, kjer je precej zemljišč v lasti agrarne skupnosti (vaška gmajna).
 
Neviodunum – pomembno rečno pristanišče
 
Približno trideseterici zbranih krajank in krajanov so v nadaljevanju predavali trije arheologi. Zgodovino Neviodunuma, eno petih rimskih mest na našem ozemlju, je predstavila mag. Pavla Peterle Udovič z novomeške enote ZVKDS. Ta prostor je pred prihodom Rimljanov pripadal keltskemu plemenu Latobikov, rimska naselitev Krškega polja pa se je začela v letih 15–9 pr. n. št. in nastalo je mesto Neviodunum (Novo mesto), ki mu je cesar Vespazijan leta 69 podelil mestne pravice in polno ime Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum. Mesto je ležalo ob pomembni prometni poti med Akvilejo (Oglej) in Siscio (Sisak), pa tudi ob rečni poti po reki Savi, ki je takrat tekla tam. Bilo je živahno trgovsko in obrtno središče, politični, gospodarski in kulturni center območja današnjega Posavja, Dolenjske in Bele krajine, ki ga je vodila domača romanizirana elita. Mestni areal je obsegal območje, veliko približno 200 x 200 metrov, imelo je pravokotno cestno mrežo, osrednji del mesta je bil forum – glavni trg z baziliko in svetiščem. Posebnost oz. nenavadnost Neviodunuma je v tem, je povedala Peterle Udovič, da so na mestu prvotnega svetišča v zgodnjem 2. stoletju zgradili skladišče, ki so ga kasneje sicer podrli in postavili lesene stavbe. Mesto ni imelo obzidja, je pa imelo kopališče in razkošne stavbe, tlakovane z mozaiki, stene s freskami in ogrevane s talnim gretjem. Z vodo so se oskrbovali iz dveh vodovodov (južnim iz vasi Izvir in severnim izpod Trške gore) ter več vodnjakov. Neviodunum je bil pomembno rečno pristanišče oz. prekladalna postaja za rečne tovore, zahodno od mesta (proti današnji Veliki vasi) so se razprostirale obrtne, lončarske in opekarske delavnice. Ob glavnih vpadnicah v mesto so imeli grobišča, enkratne v slovenskem merilu so predvsem zidane kamnite grobnice, znotraj ometane in pofreskane, posebnost v evropskem merilu pa so žare v obliki hiše. Mesto je bilo postopoma opuščeno v prvi polovici 5. stoletja in po zatonu Rima tam ni bilo življenja oz. se je obudilo šele v novem veku, zato je bilo veliko njegovih ostankov nepoškodovanih.
 
Mozaik z imitacijo marmorja
 
Jana Puhar iz Posavskega muzeja Brežice je predstavila raziskavo mozaika, izkopanega leta 1964. Šlo je za tlak v imitaciji marmorja, ki je služil kot tlak v bivalnem objektu, restavriran pa je na ogled v Posavskem muzeju. Talne obloge iz dragocenega uvoženega barvnega marmorja so postajale vse bolj priljubljene od začetka 3. stoletja dalje in so veljale za luksuzno blago, posnemanje marmornih talnih oblog v mozaični tehniki pa dokazuje vrednost in cenjenost talnih oblog opus sectile. Tovrstni mozaiki so značilni predvsem za Sredozemlje, večina jih je v severni Afriki, v srednji Evropi pa je edini ohranjen mozaik s tem motivom. Datirali so ga v 3. stoletje, kar priča o tem, da so prebivalci Neviodunuma ažurno spremljali modne bivalne trende.
 
Stari Drnovci so bili prvi vodniki raziskovalcem
 
Obsežnejše predavanje o zgodovini vasi Drnovo, ki leži na mestu rimskega Neviodunuma, pa je pripravil domačin dr. Jernej Rihter, zaposlen na Arheološkem inštitutu ZRC SAZU. Kot je povedal, se ime Drnovo v pisnih virih prvič pojavi leta 1343. Srednjeveški človek je prišel v prostor, v katerem so Rimljani za sabo pustili ceste (državno cesto med Emono in Siscio ter več stranskih cest), na katere so naslonili parcelacijo, številna grobišča in ruševine (npr. Gruble, kjer je danes arheološki park) itd. Prvotno vas so postavili na prostor, kjer je bilo manj ruševin, izognili so se – dokler so se lahko – grobiščem. »Stari 'Drnovci' so bili dobro poznavalci topografije rimskega mesta in ostankov, zato so bili vodniki prvim in kasnejšim raziskovalcem arheoloških ostankov,« je poudaril Rihter. Pri zemeljskih delih so namreč vsakodnevno srečevali rimske ostanke in jih sprva dajali leskovškim župnikom in tudi kapucinom, slednji pa so z najdbami seznanjali takratne učenjake. Drnovo je tako začelo privabljate raziskovalce: Avguština Prygla / Tyffernusa, Janeza Ludvika Schönlebna (ki mu je podatke posredoval tudi leskovški župnik Gašper Tunkelsteiner), Janeza Vajkarda Valvasorja, Antona Tomaža Linharta, Valentina Vodnika, Matijo Petra Katančića, Antona Aleksandra Auersperga …

Izkopavanja so ponesla ime Drnovega v svet

Prva načrtna raziskovanja so se začela v letih 1852–1862 (krški okrajni glavar Ivan Zupan in krški geometer ing. Jožef Leinmüller), leta 1883 pa je z izkopavanje pričel arheolog samouk Jernej Pečnik, ki je odkopal več kot 3000 grobov. Po Pečniku pride do zastoja v raziskavah, čemur botruje tudi kar devet požarov v letih 1899–1915, migracije v Ameriko in prva svetovna vojna, drnovske ženske pa so same prenavljale kmetije, tudi z uporabo grubelskega kamenja. Novo obdobje raziskav se začne v 60. letih 20. stoletja s Petrom Petrujem in Tonetom Knezom, ko so raziskovali ostanke mesta, deloma tudi zahodne predmestne predele proti Veliki vasi. Pri tem so pomagali domačini (generacija 1945 +), Petru in Knez sta še govorila z najstarejšimi vaščani, ki so se še spominjali Pečnikovih izkopavanj. Na Drnovo so med izkopavanji prihajali številni obiskovalci, denimo Božidar Jakac, Jaroslav Šašel … Kot je poudaril Rihter, so izkopavanja v 19. stoletju ponesla ime Drnovega v svet, vas je bila deležna medijske in raziskovalne pozornosti. Hkrati je bilo Drnovo tudi veliko sejemsko središče, na katerem so od leta 1855 dalje potekali trije veliki sejmi letno – Gregorjev, Janezov in Mihelov sejem, vas je bila znana tudi po pridelavi zelja (Zevniki) in zeljnih sadik, o čemer priča tudi zapis Ferdinanda Ripšla v kroniki župnije Videm ob Savi. Drnovo ima tudi dolgo zgodovino izkopavanja proda in črpanja vode.
 
Možno sobivanje tradicije in sodobnosti
 
Številni vaščani so se kdaj znašli v vlogi vodiča ob naključnem obisku turistov pri 'kamnih' v Grublah. Prvo uporabno javno tablo z razlago ostankov je Drnovo dobilo šele leta 2003, leta 2008 pa je ŠTKD Neviodunum postavilo vse prevrnjene in v strugo odkotaljene kamne ter očistilo nekdanjo savsko brežino, pri čemer so ohranili značilne murve. A, kot ugotavlja Rihter, je neposredna okolica njihovega kraja zelo industrijsko degradirana in neprivlačna oz. »z ničemer ne kaže, da je za 'jamami in halami' lepa vas Drnovo s slavnimi ostanki rimskega mesta«. Kljub temu meni, da je možno sobivanje drnovske tradicije in novih elementov gospodarstva, pri čemer kot priložnosti omenja Zeleni pot (starodavna povezava s Kostanjevico na Krki, ki okvirno sledi trasi rimske ceste), Grofove njive (last velikovaške graščine, kjer naj bi se ukvarjali s sviloprejstvom v povezavi z murvami), murve kot značilno drevo tega območja, Kovačičevo hosto kot drnovska zgodba o 'pragozdu', oživitev drevoreda jablan, ki je bil okoli leta 1920 zasajen na trasi Velika vas–Drnovo–Brege, naslonitev na tradicijo zelenjadarstva in reje krškopoljskih prašičev v teh krajih … Malo znano je tudi, da so v 'šodru' v bližini bencinskega servisa ob cesti v Krško našli ostanke mamuta. »Biti na Drnovem je biti na rimskem mestu in to daje našemu bivanju pečat in identiteto,« je zaključil Rihter. »Morda so razmere na pragu 3. tisočletja bolj kot kdaj koli primerne, da ta potencial tudi izkoristimo ter oživimo arheološki park.«
 
Brez soglasja domačinov ne bo šlo
 
Predstavnica Mestne občine Krško Bernardka Zorko je ob zaključku predavanja še enkrat poudarila, da so rimske ostaline potrebne restavriranja in ureditve, zato bodo pri tem dobrodošle dobre ideje, pri čemer se lahko v turistično ponudbo vključijo tudi lokalni ponudniki. A brez soglasja lastnikov zemljišč (odkup ali služnost) in razglasitve za kulturne strani ne bo šlo, saj je to pogoj pri prijavi na (evropske) razpise in pridobivanje sredstev.
 
P. P.

#povezujemoposavje