Časopis za pokrajino Posavje
24.01.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

10 let KD IZAR: Ko se nekdo ne vrne domov ...

Objavljeno: Ponedeljek, 30.11.2020    Rubrika: PANORAMA Redakcija
89444286_1317400225122706_5555593158617726976_o

Enkrat so iskali več oseb, zasutih pod razsutim tovorom v vagonu.

Kinološko društvo za Iskanje, Zaščito in Reševanje (KD IZAR) v novembru praznuje deset let delovanja. V društvu je zdaj že tretja generacija reševalnih psov, nekaj je bilo tudi menjav vodnikov, a zdravo jedro članstva ostaja in ohranja nemoteno delovanje KD IZAR. Pogled na prehojeno desetletje je podal eden od ustanoviteljev društva dr. Jernej Agrež.

Trije psi že zasluženo kraljujejo na domačih kavčih

20200816_103719

Vse aktivnosti, ki jih izvajajo, so vezane na delo z reševalnimi psi.

Kot pravi Agrež, je bilo v desetih letih obstoja glavno gonilo njihovega dela vzpostavitev operativne enote z reševalnimi psi in ta cilj je še vedno z njimi. »Vse aktivnosti, ki jih izvajamo, so vezane na delo z reševalnimi psi,« pove in doda, da so ustanovitelji svoje kinološke kariere začeli v različnih društvih in se spoznali ravno preko skupnih treningov, na katerih so šolali svoje pse. »Če smo danes kot izkušeni reševalci dosti bolj premišljeni, pragmatični, nekoliko bolj modri, smo bili tedaj, v samem začetku, predvsem polni entuziazma, kar nam je omogočilo, da smo se prebili preko kopice začetnih težav, veseli in hvaležni pa smo, da nas je medse sprejela družina, ki nosi ime Zveza vodnikov reševalnih psov Slovenije, ki nam pravno-formalno omogoča sodelovati v sistemu zaščite, reševanja in pomoči,« poudarja Agrež. Danes ekipa KD IZAR šteje osem članov: štiri operativne vodnike in štiri vodnike, ki so v fazi menjave psa ali v procesu šolanja prvega psa. Med njihovimi štirinožnimi člani pa je šest operativnih reševalnih psov, štirje psi v procesu šolanja in trije upokojeni psi, ki so svoje operativno poslanstvo že zaključili in zasluženo kraljujejo na domačih kavčih. Sogovornik še navaja: »Odprti smo za nove člane in vedno jih sprejmemo medse, je pa res, da velika večina novincev relativno hitro zapusti naše vrste zaradi različnih razlogov. Nekomu se je zdelo na fotografijah naše delo bolj privlačno, kot je v resnici, kdo drug ima službo, ki mu ne dovoljuje opravljati obveznosti do društva, spet tretji ima težave s prevozom ...« Poudarja, da je biti vodnik reševalnega psa poslanstvo in le-temu so prilagodili večji del vsakodnevnega življenja. Po Agreževih besedah je potrebno precej časa, da se povsem neizkušen vodnik z mladim psom usposobi do stopnje, ko bo vpoklican na intervencijo. »S kančkom sreče lahko mlad par postane reševalni par v dveh letih.
57194612_1048773071985424_390713587233980416_n

Med njihovimi štirinožnimi člani je šest operativnih reševalnih psov, štirje psi pa so v procesu šolanja.

Se pa s tem trdo delo ne konča, saj vedno težimo k dodatnim izpitom, na vsaki dve leti je treba opraviti regijsko preizkušnjo zveze, ki je pogoj za umestitev v reševalno enoto, obnavljati je treba tudi veščine, ki jih mora obvladati vodnik brez psa … Skratka, gre za proces, ki se ne konča,« razlaga.

V desetih letih 100 intervencij

Izpostavlja, da je v širši javnosti še vedno prisotna misel, da enote z reševalnimi psi iščejo osebe, ki so se nekje izgubile. Kar na nek način drži, hkrati pa tudi ne. »Če pomislimo, kdo so tisti, o katerih navadno beremo, da so zašli s poti in se izgubili, so to posamezniki in skupine, ki precenijo svoje sposobnosti v gorah. Za iskanje in reševanje takšnih primerov skrbi Gorska reševalna služba. V regijah, ki spadajo pod doseg naše enote (primarne so Posavje, Dolenjska in Bela krajina), se pogrešane osebe ne izgubijo, vsaj ne na način, kot si to predstavljamo, ko ’skreneš s poti, zaviješ dvakrat levo, nato trikrat desno in ne veš več, kje si.’
Jernej_Agrez_02

Dr. Jernej Agrež (foto: arhiv PO)

Najpogosteje namreč iščemo pogrešane osebe, ki se niso vrnile domov zaradi psihičnih težav, problemov z alkoholom, zlorabe drog, težav v družini, demence in drugih zdravstvenih težav,« opisuje in dodaja, da na intervencijo izvozijo povprečno enkrat mesečno, in če se je v desetih letih nabralo približno 100 intervencij, se je samo v enem primeru neki gospod dejansko izgubil, ko se je po bližnjici podal domov in ga je v gozdu dohitela gosta megla. Osebo so našli in vse je bilo v redu, tako Agrež. V vseh omenjenih primerih je bila tudi samo ena intervencija, ko niso preiskovali širšega območja v naravi ali urbanem okolju, ampak točno določene manjše prostore, natančneje železniške vagone. »Iskali smo več oseb, zasutih pod razsutim tovorom v vagonu, kar je z vidika usposabljanja naših psov približek ruševinski situaciji. Koga klicati v primeru iskanja pogrešane osebe? »Če je prišlo do naravne nesreče, kot je npr. zemeljski plaz, ki zasuje objekt, ali pa do eksplozije plina, ki je porušila hišo, v kateri so ostali zasuti ljudje, pokličite 112. Če gre za primer, ko pogrešate družinskega člana, sorodnika in ste zaradi nastalih okoliščin ali njegovega zdravstvenega stanja mnenja, da je nekaj narobe in je treba pričeti z iskanjem, pokličite 113,« pojasnjuje Agrež. Opozarja, da se kot reševalna enota ne morejo odzvati, če jih boste klicali neposredno na osebne telefonske številke. »Seveda pa se lahko na nas vedno obrnete neposredno s prošnjo po informaciji ali nasvetu, kako ravnati v določeni situaciji, vezani na naše delo, in vsekakor bomo pripravljeni poslušati ter pomagati po naših močeh. Kot to počnemo že zadnjih deset let,« še zaključi.

Rok Retelj, foto: arhiv KD IZAR

Prispevek je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam