Časopis za pokrajino Posavje
4.12.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

40 let je stregla za istim šankom

Objavljeno: Sreda, 20.10.2021    Rubrika: PANORAMA Redakcija
marija levicar (6)

Marija Levičar (na sredini) s Srečkom in Branko Murko

Na prvi septembrski dan je minilo 40 let, odkar je Krčanka Marija Levičar pričela streči goste v Gostilni Murko v Krškem. Tedaj je mladenka iz Stolovnika, ki je dva meseca pred tem zaključila gostinsko šolo v Novem mestu, štela 18 let, danes pa je pri 58 letih in štirih desetletjih strežbe za istim šankom tik pred upokojitvijo. Z nostalgijo se spominja let, ko je Krško 'živelo', gostilna pa pokala po šivih …

Uradno upokojitev namerava Marija sicer prestaviti za še nekaj mesecev, če bo treba, mi pravi, oz. za še toliko časa, da lastnikoma, Srečku in Branki Murko, uspe gostišče, ki sicer obratuje v starem mestnem jedru Krškega že vse od začetkov 20. stoletja, odprodati. A kakor se Marija po eni strani veseli upokojitve, saj se že vidi, kako bo na manjši parceli z vikendom, ki jo imata z možem Slavkom, obdelovala vrt in negovala cvetje, uživala v družbi sinove družine in vnukov, tu in tam skočila v toplice ipd., si življenje brez Branke in Srečka le težko predstavlja, saj so se skozi skupno delo v štirih desetletjih med njimi stkale dragocene vezi zaupanja in prijateljstva. Marija se še dobro spominja, kako jo je kolegica, ki se je tedaj že zaposlila pri Murkovih, ob svojem obisku povprašala, ali se ne bi tudi ona zaposlila v tej gostilni, saj potrebujejo pomoč tako v kuhinji kot v strežbi, gostilna je namreč vselej polna! In je res bilo tako, se spominja Marija.
marija levicar (5)

Marija Levičar


Ko je Krško še živelo ...

Staro mestno jedro Krškega, četudi si ga je kot takšnega danes resda težko predstavljati, je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja živelo kot upravno, proizvodno in nakupovalno središče občine. »Tu so se nahajale dobro obiskane prodajalne,« se spominja Marija, »med drugim Železnina, Elektrotehna, Univerzal, Semenarna, prodajalni čevljev Borovo in Peko, cvetličarna, krško Avto moto društvo, čistilni servis, urar, prodajalna kozmetike, pa knjigarna, knjižnica, srednja šola, zdravstveni dom in lekarna, policija in sodišče, pekarna, INDOK center, Savaprojekt, kamnoseštvo, fotografski studio, kiosk s prodajo časopisov, medobčinski inšpektorat, več odvetnikov pa notar, obrtna zadruga, fotografski studio, kmetijska trgovina, Mercator Posavje, pošta, občina in davkarija, pa proizvodna obrata SOP-a in Novolesa, steklarna, servis Zastava avto in še marsikaj. Gostilno smo imeli tako polno, da sva morali ob konicah dve, tri in tudi šef delati, da smo lahko vse postregli. Res pa je, da se v tistih letih ni popilo le deci vina, eno pivo ali kavica kot danes, točili so se litri. Vzdušje v gostilni je bilo veselo, sproščeno, ljudje so se pomenkovali o različnih stvareh, gostišče je bilo odprto od jutranjih ur do desete ure zvečer, a so se gostje praviloma zadržali dlje, nekateri posamezniki tudi mnogo dlje. Za našimi mizami se je sklenil marsikateri ’kšeft’, ljudje so pri nas praznovali okrogle jubileje in se zbirali na sedminah, krstih in birmah, druščine so se zbirale ob rojstvu otroka, gasilci po vajah ... Denimo, v lovski sobi so, ker je bil šefov oče lovec, vrsto let potekali tudi tritedenski tečaji za lovce in zatem še izpiti, v posebni sobi smo gostili tudi ministre in druge visoke goste ob obisku občine, v njej so potekali sestanki 'na štiri oči', če je bilo treba, smo postregli goste ali udeležence sestankov tudi na občini, pred občinsko stavbo pa ob sobotah točili šampanjec svatom, saj se je v stavbi občine nahajala edina poročna dvorana na območju občine.«

Kot niza spomine Marija, ki je bila vselej v gostilni natakarica in kuharica obenem, so vse do sredine osemdesetih let pričeli kuhati malice že zarana zjutraj, saj so zatem morali skuhati še kosila in popoldansko malico za delavce, ki so delali v proizvodnih obratih dvoizmensko delo. Danes strežejo samo še malico, ki jo, razen surovin, ki jih je treba nasoliti ali dati v ’paco’ že dan prej, pričnejo pripravljati nekoliko kasneje, a še vedno pravi čas, da jo lahko začnejo streči po ustaljenem urniku malic po deveti uri dopoldan: »Še vedno sva z Branko zvesti kuhanju klasičnih domačih jedi po starih recepturah, brez dodatkov ali ojačevalcev okusov. Vso zelenjavo in meso zreževa z nožem, gneteva testo z rokami in vihtiva kuhalnice po loncih. Tako nekoč kot danes našim gostom najbolj teknejo vampi, zrezki, polnjene paprike, pečenka s krompirjem in zelje s krvavicami, ki jih sami delamo in vselej prodamo, kolikor jih imamo, včasih jih zaradi povpraševanja delamo tudi po dvakrat na dan.« In kot v smehu še doda Marija, se je v 40-letnem delovnem stažu naposlušala vicev, da bi lahko z njimi spisala kar nekaj knjig, če jih ne bi v roku petih minut pozabila. Si pa zato brez težav zapomni cenik in naročilo hrane in pijače za celo omizje. Na pragu upokojitve ji je v zadovoljstvo, da je svoje delo vselej z veseljem opravljala in če bi ponovno stopala na poklicno pot, bi si želela delati prav tu, kjer je začela svojo poklicno pot. Za istim šankom!

Bojana Mavsar

(članek je bil objavljen v 14. oktobra izdanem časopisu Posavski obzornik)
« Nazaj na seznam
»

ne spreglejte