Andraž Hribar, inženir in športnik: Znanje je povezano z odgovornostjo

Uspešnost in produktivnost na delovnem mestu je odvisna tudi od tega, kako učinkovito izrabimo svoj prosti čas. Ukvarjanje s športom 42-letnemu Andražu Hribarju, vodji službe za gradbeništvo in okolje v podjetju HESS, omogoča uspešno službeno kariero in obratno. Njegov primarni šport je orientacijski tek, čeprav se trenutno posveča predvsem pustolovskim tekmam, ki zanj predstavljajo najtežje vzdržljivostne preizkušnje.

Andraž Hribar, Brežičan, ki se je zaradi družine pred 15 leti preselil v Zagreb, je na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani dokončal smer vodarstvo in komunalno inženirstvo. Deset let je bil zaposlen v podjetju Savaprojekt na projektiranju in nadzoru (kot zanimivost, zgradil je tudi kar nekaj bencinskih črpalk), zdaj pa je pet let v podjetju Hidroelektrarne na spodnji Savi d.o.o., kjer je vodja službe za gradbeništvo in okolje. Njegovo glavno strokovno področje so nizke gradnje v povezavi s širokim področjem voda, cest in še marsičem drugim. Največ se posveča vodam, poplavni varnosti in še posebej rečnim sedimentom. »Najenostavneje povedano, zadolžen sem za 50 kilometrov reke Save, v pasu od Vrhovega do meje s Hrvaško je Sava na nek način moja odgovornost,« pravi. V podjetju HESS podpirajo osebni strokovni razvoj zaposlenih, kar mu je zelo všeč. »Osebno sem tak tip človeka, ki je rad v prednosti, tisti, ki sproži iniciativo. Moj delovni dan se začne že zelo zgodaj in moj pristop je tak, da zjutraj sam od sebe pošljem e-pošto in čakam, da začnem dobivati kaj nazaj, na ta način je dosti manj očitkov, tveganj, nezadovoljstva,« pove Hribar, ki priznava, da fakultete ni končal kot najbolj vzoren študent, saj je diplomo še malo ’vlekel’, da se je lahko čim več ukvarjal s športom, kateremu je posvetil vsak trenutek prostega časa.

Orientacijski tek mu je dal veliko

Njegov primarni šport je orientacijski tek, z njim sta se ukvarjala tudi njegova starša. »Imam fotografijo, na kateri sem že pri petih, šestih letih v naravi in s karto v rokah,« se spominja sogovornik in dodaja, da mu je ta ’fenomenalen šport’ dal zelo veliko, med drugim tudi »sposobnost ’riniti’, ko je težko, imeti pogum iti v neznano, znajti se v prostoru in v zmedi informacij, ravnanja s kartami, kar inženirju pride neizmerno prav«. Z orientacijskim tekom se je polprofesionalno ukvarjal. Bil je približno desetkrat na članskih SP pa tudi nekajkrat na študentskih in mladinskih prvenstvih. Najboljši rezultat je 16. mesto v kvalifikacijah tekme na SP v Franciji pred približno 13 leti, enega svojih največjih uspehov je dosegel na mednarodnem tekmovanju v Bolgariji, kjer je bil tretji, tekel je tudi za finski klub, s katerim je na njihovem državnem prvenstvu, na katerem lahko tekmujejo orientacisti s celega sveta, osvojil 7. mesto. Olimpijada mu nikoli ni bila usojena, ker to žal ni olimpijski šport. Izkusil je tudi zahtevne priprave v vseh vremenskih razmerah. Zelo dolgo je bil reprezentant in selektor slovenske reprezentance v orientaciji, aktiven v Orientacijskem klubu Brežice in na Orientacijski zvezi Slovenije, kjer je imel različne funkcije, bil je tudi mentor mladim orientacistom, (so)organiziral nešteto tekov in tekmovanj v Sloveniji, še vedno je tudi predavatelj orientacije.

Treba je znati ’pregrizniti drek’

»V športu je treba znati ’pregrizniti drek’, če se tako izrazim, to učim tudi svoje otroke. Ko te boli glava in je treba na trening, moraš imeti hudičevo voljo, da se spraviš tam, podobno je tudi v službi, ko se ti nekaj ne ljubi narediti ali te je strah iti k direktorju povedat neko zoprno zadevo, takrat je treba najti tisti pravi pogum in voljo. Tega ne zna vsak in ravno to ti dá šport, s katerim se ukvarjaš,« izpostavlja Hribar. Ena od kompetenc, ki jo je prav tako dobil z orientacijo, je fokus, kar pomeni, da je odpornejši na izgorevanje in sposoben delovati samozavestneje, kar mu pride zelo prav tudi v najzahtevnejših trenutkih življenja.

Človek naj ne dela vedno eno in isto

A nekega dne je ugotovil, da se v orientaciji preprosto ne vidi več. »Menim, da mora človek v življenju čim več menjati stvari, kajti če vedno delaš eno in isto, zaspiš, stagniraš. Veliko bolj zdravo je menjati, biti vsestranski, imeti neko širino. Tako je tudi v športu. Že kot študent sem odšel na tečaj plavanja, kasneje treniral aikido, kolesaril, jadral, surfal, se ukvarjal s cestnimi teki.« Nekaj let se je ukvarjal s trekingom, kar je podobno orientaciji, a so tukaj dolžine prog tudi 50 kilometrov in več, tekmovanja pa trajajo tudi po pet, šest ur. Preizkusil se je tudi v trail tekih, dokler se ni usmeril v plavanje, kjer je premikal meje, kot pravi. Začel se je udeleževati plavalnih maratonov, poseben ’moment’ se je zgodil, ko je preplaval Poreški delfin (5 km). »Takrat sem se počutil, kot da je to moj največji športni dosežek v življenju,« pristavi. In ker je že plaval in tekel, se je odločil, da bo še kolesaril, tako da je šel tudi na triatlonske tekme, lotil se je polovičnega Ironmana (njegova želja je enkrat nastopiti tudi na pravem Ironmanu). Ker je bil že na ’ti’ s kolesarjenjem, se je odločil, da se bo ’vrgel’ tudi v gorsko kolesarstvo. V zadnjem času pa se je lotil doslej najtežjih preizkušenj, saj se ukvarja s pustolovskimi tekmami, ki združujejo kolesarjenje z gorskim kolesom, tek in veslanje, zraven pa še plavanje, spuščanje po vrvi, plezanje in še kakšne druge naloge, vedno je prisotna tudi karta za orientiranje. Na krajše tekme, ki so v parih in trajajo en dan, hodita z ženo, sicer Hrvatico, daljše razdalje, dolge tudi do tisoč kilometrov, pa so štiričlanske in potekajo tudi po pet, šest dni. »Tukaj sem premagal še preostale strahove, ki sem jih imel, npr. strah pred višino,« omeni Hribar.

Ne gre več toliko za znanje, bolj za informacije

Povprašali smo ga, kaj zanj predstavlja znanje. Le-to v veliki meri povezuje z odgovornostjo, danes pa je po njegovem tega manj, ker se do t. i. znanja prihaja po bližnjicah (AI, internet). »Oče je bil navajen brskati po enciklopedijah, če je želel kaj izvedeti, in je seveda toliko dlje trajalo, da je prišel do uporabne informacije, danes pa se lahko zaradi napredne tehnologije informiramo takoj, a to znanje je površinsko oz. niti ni več znanje, ampak so informacije. Ljudje danes operirajo z informacijami, ki so pogosto nepreverjene, necelovite ali niso primerne za konkreten primer,« poudarja. Znanje po njegovem pomenijo preverjene in široke informacije ter izkušnje. »Zato sem imel že v šoli določene težave, ker se je vedno osredotočalo samo na informacije, v tem pa nikoli nisem bil dober, ker sem želel najprej nekaj razumeti, da sem lahko našel rešitev problema,« je prepričan. Dodaja, da so kot učenci in študenti vedno ’predalčkali’, kar pomeni, »da odpreš predal, ga napolniš z informacijami, ki jih predaš na izpitu, ga zapreš in nikoli več ne odpreš. To je povsem zgrešeno.«

Mladim, ki se bodo v naslednjih dneh udeležili informativnih dnevov in se odločali o svoji nadaljnji izobraževalni poti, svetuje, naj bodo čim bolj sproščeni in mirni, naj se ne obremenjujejo, ker danes nihče ne ve, kaj bo prinesla prihodnost, ter imajo odprte oči, dobro opazujejo. »Nekje sem prebral, da se vsakemu človeku pojavijo priložnosti v življenju, vprašanje je samo, kako jih bo izkoristil. In to vsekakor drži. Pri življenjskih odločitvah se pokaže, da je najtežje biti iskren sam do sebe,« še za konec pove Hribar, čigar prioriteta v življenju je imeti družino ter se posvečati ženi in majhnima otrokoma.

Rok Retelj, foto: osebni arhiv

Prispevek je na tematskih straneh Znanje objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje