Časopis za pokrajino Posavje
8.03.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Bilo je nekoč v šolskih klopeh

Objavljeno: Torek, 09.02.2021    Rubrika: PANORAMA Redakcija
Stara solska ucilnica (3)

Stara šolska učilnica v Šolskem muzeju na sevniškem gradu

Po več kot 12 tednih šolanja na daljavo so se danes v šolske klopi vrnili učenke in učenci prve triade osnovne šole, pogovor z upokojeno učiteljico razrednega pouka pa je razkril del šolskega vsakdana pred več kot šestimi desetletji, ko je prišla kot mlada učiteljica poučevat v hribovit zaselek v sevniški občini.

Kristina Cernic, 92 let (17)

Upokojena učiteljica razrednega pouka Kristina Černič

V zaselku Ledina je po zaključeni drugi svetovni vojni nekaj let potekal pouk v kmečki stavbi (last Ivana Černiča), v kateri je bil en prostor namenjen učilnici. V šolskem letu 1953/1954 je pričela mlade bistre glave poučevati 25-letna učiteljica Kristina Kokošar, ki je po poroki priimek spremenila v Černič. V kombiniranem oddelku je učila otroke od 1. do 3. razreda, tako da je bilo vseh otrok v majhnem prostoru 36. »Zaradi prostorske stiske je bilo težko izvajati pouk, zato sem se odločila in otroke razdelila po razredih ter določila čas, ko je bil pouk najprej za učence tretjega, nato drugega in potem še prvega razreda. Poučevala sem od 8. do 16. ure in zaradi celodnevnega pouka so bili četrtki prosti. Otroci so prihajali v šolo peš in nekateri so hodili tudi po eno uro. Pozimi in ob dežju so prispeli premraženi ter premočeni, tako da sem jih za dobrodošlico najprej posadila na toplo krušno peč, da so se ogreli in posušili mokra oblačila, nato sem šele začela s poukom,« teče pripoved danes 92-letne upokojene učiteljice Kristine Černič, ki je svojo učiteljsko pot začela v dolenjski vasici Trebelno, od koder je odšla v Šentjanž in nato na Ledino.

»Učilnica je bila skromno opremljena, imela je veliko tablo in lesene klopi s sedežnim delom za otroke. Na zgornji strani klopi je bil žleb za odlaganje svinčnika ali peresnika ter po tri luknje za črnilnike. Imeli smo še majhno omarico s knjigami, na eni izmed sten je bil zemljevid ter nekaj nagačenih ptic,« nadaljuje in doda, da so učenci prinašali v svojih šolskih nahrbtnikih čitanko, zvezek za slovenščino in računstvo ter leseno peresnico, v kateri so bili svinčnik, šilček in radirka. Na urniku so imeli slovenščino, računstvo, prirodopis, glasbo in telovadbo. Pouk je pogosto potekal, če je bilo vreme primerno, v gozdu ali na travniku, kjer so otroci spoznavali vrste dreves, podrast, travniške bilke itd. Telovadili so na dvorišču, kjer so se igrali različne igre; imeli so tudi žogo, ki je mnogokrat »ušla« po travniku navzdol in pristala v potoku Ledinščica.

»V stavbi ni bilo vode, ponjo je moral dežurni učenec hoditi k bližnjemu studencu. Malico je pripravljala soseda, in sicer veliko rezino domačega kruha, sir in uvoženo mleko v prahu, ki otrokom ni bilo najbolj všeč,« obudi še enega izmed spominov, v katerega vtke še načrt gradnje nove šole na Ledini, ki pa ni bil nikoli izpeljan, saj se je število šoloobveznih otrok zmanjševalo, mnogi pa so začeli obiskovati osnovno šolo v Sevnici, kamor je v šolskem letu 1961/1962, ko so ukinili podružnično šolo na Ledini, odšla tudi sogovornica. »Kljub težkim časom je bilo lepo, saj smo bili mladi in polni energije,« se nasmehne, v njenih modrih očeh pa se pojavi poseben lesk.

S. R.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam